Hiša, v kateri straši 

Kako se sodobna umetnost odziva na okoljske spremembe? O tem razmišlja Trienale umetnost in okolje EKO 9: Oči v skali, ki je ravnokar odprl svoja vrata. Projekt je bil ustanovljen leta 1980 na jugoslovanskih tleh, leta 2021 pa ga je iz spanca prebudila ekipa Umetnostne galerije Maribor, ki ga je naselila v prostore zapuščene tekstilne tovarne MTT, nekdaj ponosa štajerske prestolnice. S tem je projekt dobil nov zalet in novo poslanstvo – vstopil je namreč ven iz galerijskih prostorov in (vsaj začasno) vdihnil novo življenje degradiranim in zapuščenim ikonam mestne industrije, arhitekture in družabnega življenja.

»Ko smo pred tremi leti ponovno zagnali trienale, smo se odločili ubrati nov format, kjer se nam je ena najpomembnejših stvari zdela ta, da vsakič vstopamo v neke nove prostore,« pravi Jure Kirbiš, kustos za sodobno umetnost v Umetnostni galeriji Maribor ter umetniški vodja letošnjega trienala. »Ker gre za trienale umetnosti in okolja, si prizadevamo odkrivati nova okolja v mestu Maribor, ikonične lokacije, ki kličejo po naši pozornosti, reaktivirati mestne predele, ki so morda že malo pozabljeni, a ostajajo v našem kolektivnem spominu.«

Tokratni trienale so postavili v središče mesta, v zapuščeno modernistično vilo na Tyrševi ulici 19, obdano z vrtom, ta je bila nekoč prvi zasebni sanatorij v mestu in družinska hiša dr. Mirka Černiča, ki je stavbo dal zgraditi leta 1930. Eden najboljših primerkov modernistične arhitekture v mestu je bil kasneje vrsto let tudi otroška poliklinika oziroma pljučni oddelek zdravstvenega doma, zadnjih deset let pa je stavba zapuščena in v lasti Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru. »Tokrat smo želeli naseliti okolje, ki predstavlja meščansko, modernistično zgodovino Maribora, neko progresivnost tistega časa. Ker je vila v središču mesta, upamo in pričakujemo, da bo tudi več mimoidočih premagala radovednost in bodo zašli na razstavo.«

Ta je postavljena v dveh nadstropjih, v pritličju in prvem nadstropju vile, obsega pa dela več kot 30 avtorjev iz širše regije, med njimi največ slovenskih, avstrijskih in madžarskih. Umetniškemu vodji Juretu Kirbišu sta se pri izboru avtoric in avtorjev ter umetniških del v vlogi svetovalcev pridružila še madžarska umetnica in kuratorka Dominika Trapp ter avstrijski kurator in mediator Markus Waitschacher.

Osrednje tematsko izhodišče, okrog katerega so gradili razstavo, je žanr grozljivke. Predstavljene umetnice in umetniki se s formo in pripovedjo odzivajo na grozečo atmosfero v naravi in družbi in spoprijemajo z vse bolj grozečo okoljsko krizo. »Če si Zemljo zamišljamo kot naš dom, potem je to hiša, v kateri straši.« In morda nas bo ravno primarno čustvo strahu prebudilo iz otopelosti do opozoril znanstvenih strok.

EKO 9 je dokaz, da umetnost lahko ponudi luciden in vizualno vznemirljiv premislek o času in svetu, v katerem živimo, obenem pa se pokloni mestu in si prizadeva za njegovo oživitev.

»Žanr grozljivke namreč že od nekdaj skozi grozo, šok in strah govori o grozotah, ki smo jim priča v družbi,« pravi Jure Kirbiš. Naše strahove stopnjuje z različnimi podžanri, kot je recimo eco horror, ki se predvsem v zadnjem času pojavlja v filmskem mediju kot odziv na okoljski kolaps, ter folk horror, podžanr ljudske grozljivke, ki se je razvil kot odgovor na kontrast med urbanim in podeželskim oziroma vrzeljo med človekom in naravnim okoljem. »Ta žanr je vedno odmev družbenopolitične klime in okoljskih pojavov in ga ne moremo vedno tako zlahka odpraviti kot nekaj nepomembno trivialnega, čeprav pogosto hodi po tanki liniji s pop kulturo in sredstvom šokiranja.« Zombiji oziroma živi mrtveci so se na primer pojavili kot kritika potrošniške družbe in brezglavega konzumiranja, kot kreature, ki pojejo vse, kar jim pride naproti. Podžanr vdora v stanovanje, t. i. home invasion, pa je neredko prispodoba nasilja nad ženskami oziroma posega v intimni prostor z nasiljem. Da ne pozabimo na filme o pošastih in znanstveno fantastiko, recimo ikonično Godzillo, ki se je po bombardiranju Japonske z atomsko bombo pojavila kot prispodoba vojnih grozot.

Tematski in tudi formalni okvir filmskih ustvarjalcev pa je pri tem pogosto soroden zanimanju vizualnih umetnikov, zlasti glede vprašanja okoljske problematike. Liga Spunde in Aleksandrs Breže, tandem vizualne umetnice in umetnika iz Rige, na trienalu predstavljata instalacijo Poslednja žetev, ki jo sestavljajo pošastno groteskni liki in apokaliptična vrtna pokrajina kot subtilen komentar na globalno prehransko in energetsko krizo. Njuno instalacijo v pritličju prav posrečeno spremlja napis »POZOR SEVANJE« – izvirni napis na vratih prostora, kjer je nekdaj domoval rentgen in v katerem naj bi ostale še manjše, neškodljive količine sevanja. Tudi rdečkaste, vijolične in modro-sive proge, prepredene čez stene, ki jih je razkril odpadli omet stare, a dobro ohranjene vile, razstavljenim delom ponujajo izvrstne kulise in delujejo kot slutnja srha, virusa, bolezni, ki se razrašča čez prostore.

Drugo tematsko izhodišče pa se je Juretu Kirbišu ponudilo kar iz slogana evropskega projekta EMPACT, pod okriljem katerega je nastal EKO 9, ki pod skovanko »Umetnost razmišljanja kakor gora« obravnava teme sočutja do narave. Ko je premleval, kaj razmišlja gora, se mu je pred oči prikazala podoba Ajdovske deklice – dekliškega obraza, vklesanega v severno pobočje Prisanka v Julijskih Alpah. »Ta podoba ima na našem trienalu dvojno vlogo,« pravi umetniški vodja. »Kot nekdo, s komer se lahko poistovetimo, saj se kot nemočne priče posledicam človeškega poseganja v naravo in okoljski katastrofi, ki se dogaja okrog nas, tudi sami včasih počutimo, kot bi bili ujeti v skali. Po drugi strani pa ima njen vztrajni, nepremični pogled nekoliko bolj zloveščo konotacijo, saj nas opozarja, da je naše početje v njeni sferi ves čas pod drobnogledom.«

»Žanr grozljivke že od nekdaj skozi grozo, šok in strah govori o grozotah, ki smo jim priča v družbi.«

– Jure Kirbiš

Na razstavi si lahko ogledamo dela raznolikih umetnic in umetnikov, nastala v različnih medijih – od videa in fotografije do slike, risbe in instalacije, poseben premislek pa je bil namenjen tudi njihovi postavitvi v nekonvencionalnih, a izredno zanimivih prostorih nekdanjega sanatorija. Posebej zanimiva je soba tihožitij desetih avtoric in avtorjev – nemške umetnice Eve-Marie Lopez ter domačih umetnikov Borisa Beje, Andreja Brumna Čopa, Gašperja Capudra, Olje Grubić, Petje Koceta, Tanje Lažetić, Tilyen Mucik, Alje Piry in Arjana Pregla. »Gre za avtorje, ki se znotraj svojih opusov posebej posvečajo temu motivu, ki pa je – podobno kot žanr grozljivke – pogosto obravnavan kot trivialen, všečen, celo cenen. Toda vemo, da je skozi zgodovino motiv tihožitja nosil plasti pomenov – od minljivosti in smrti do vanitasa oziroma nečimrnosti ter preprosto izkazovanja umetnikove likovne spretnosti.«

Pogled skozi okno sobe s tihožitji nam ponudi tudi pogled na vrt, ki ga je multidisciplinarna umetnica Eva-Maria Lopez z rastočo instalacijo povezala s svojimi podobami maka. Umetnica, ki v okviru projekta vrt naš upor. z zasaditvijo proti herbicidom odpornih rastlin ustvarja okrasne vrtičke v francoski maniri, je namreč na travi pred nekdanjim sanatorijem zasadila vrtiček v ornamentu logotipa nekdanje kemične tovarne Pinus v Račah pri Mariboru, ki je proizvajala herbicide. V ornament je posejala t. i. superplevele, mak, kamilico in metuljnico – rastline, ki pogosto rastejo na območjih z izdatno uporabo herbicidov, poleg tega pa so nosilke različnih simbolnih in kulturnih pomenov in neredko še zdravilnih moči. V času trienala bodo zacvetele v barvah trobojnice.

Posrečen je tudi dialog med videodelom v Berlinu delujoče bosanske umetnice Mile Panić, ki prikazuje načrten požig njive, njene družinske dediščine, z delom Prešernovega nagrajenca Hermana Gvardjančiča iz cikla risb z naslovom SLOVENAE 22/Kras/, ki se navezuje na temo uničujočih požarov na Krasu leta 2022. Počasno požiganje polja – tradicionalni (nezakoniti) postopek čiščenja in gnojenja zemlje v pripravah na naslednje leto – s svojim stopnjevanjem občutkov tesnobe vabi h kontemplaciji in razmišlja o navezavi na domačo zemljo ter vprašanjih nacionalnosti ter identitete v povezavi s prostorom, tako kot se tudi dela prej omenjene serije Hermana Gvardjančiča napajajo v domoljubju in rodni grudi.

V posrednem dialogu so tudi dela avstrijske umetnice Edith Payer in mariborskega slikarja Otona Polaka v pritličju razstavišča. Umetnica je v dve svetlobni vitrini glede na stopnjo razgradnje v mrežo razvrstila muhe, hrošče, pajkovce, kačje pastirje in druge členonožce, s tem pa v spomin priklicala naravoslovne muzejske zbirke insektov, le da v njenem primeru ti niso bili usmrčeni za potrebe zbirke, pač pa najdeni kot mrtvi primerki v naravi. Njen odmev vidimo v delih Otona Polaka, znamenite mariborske likovne avtoritete, ki je za prvi EKO trienale leta 1980 ustvaril serijo zanj precej netipičnih risb s tušem na papirju, kjer so žuželke prav tako razvrščene v mrežni sistem, ki fantazijske členonožce razvršča v strukturo medsebojnih odnosov.

Tokratni trienale so postavili v središče mesta, v zapuščeno modernistično vilo na Tyrševi ulici 19, obdano z vrtom, ki je bila nekoč prvi zasebni sanatorij v Mariboru.

Na trienalu z bogatim spremljajočim programom, ki bo potekal vse do konca junija, si lahko med drugim ogledamo še dela znamenite avstrijske umetnice Ines Doujak, avstrijskih avtorjev Thomasa Hörla in Petra Kozka, ameriškega umetnika Davida Neza, madžarskih umetnic in umetnika Andree Éve Győri, Dominike Trapp in Ádáma Ulberta ter domačih umetnic in umetnikov Matjaža Wenzla, Ane Pečar, Lana Breškega, Vida Koprivška, Gašperja Kunšiča, Nine Koželj, Ludvika Pandurja, Saše Bezjak, Ane Likar ter v Ljubljani delujoče umetnice Ane Čavić. Njihova dela, ki nas vabijo k razmisleku o okoljskih katastrofah, smrti in ciklu življenja, ljudskem izročilu, ogroženih vrstah, bolezni kapitalizma, telesnem izčrpavanju in (samo)zdravljenju, pa ustvarjajo odličen dialog s specifiko arhitekture razstavišča. Trienale EKO je znova dokaz, da je z umetniškim projektom mogoče postaviti luciden in hkrati vizualno vznemirljiv premislek o času in svetu, v katerem živimo, obenem pa se pokloniti mestu in si prizadevati za njegovo oživitev.

Razstava: EKO 9:
Oči v skali, Mednarodni trienale umetnost in okolje
Kje: Stari sanatorij, Tyrševa ulica 19, Maribor
Kdaj: do 28. julija 2024 (odprto med sredo in nedeljo od 12. do 19. ure)