Kult dolgoživosti

Iskanje večne mladosti je staro toliko kot sama civilizacija, a hrepenenje po dolgoživosti je v zadnjih letih – vzporedno z znanstvenim napredkom na področju pomlajevalne (bio)tehnologije – prerastlo v množično obsedenost s podaljševanjem življenja. Seveda predvsem med najbogatejšimi, zlasti mogotci iz Silicijeve doline, ki poskušajo z obscenimi vsotami denarja napajati svoje zasebne vodnjake mladosti, sočasno pa ogromno vlagajo v podjetja, ki razvijajo visokotehnološke pomlajevalne terapije. Nekateri to počnejo celo v upanju, da bodo s pomočjo biohekerskih pogruntavščin nekega dne prelisičili smrt.

Trgovci s kačjim oljem

Privrženci hitro rastočega gibanja za dolgoživost izhajajo iz preproste logike: če je bila pričakovana povprečna življenjska doba človeka v 20. stoletju manj kot 50 let, danes pa se giblje okoli številke 70, potem se bo človeštvo še naprej (z eksponentnim pospeškom, podprtim z znanstvenim napredkom) premikalo po tem vzorcu. Zato si ljudje počasi zaslužimo praznovanje trojnega abrahama. Omenjeni entuziasti staranje vidijo kot bolezen, ki jo je mogoče pozdraviti, oziroma kot nekaj, kar lahko znanost spravi pod medicinski nadzor. »Staranje je humanitarna katastrofa, ki vsaki dve leti ubije več ljudi kot 2. svetovna vojna,« je dejansko izjavil Vitalik Buterin, soustanovitelj podjetja Etherium, ki stoji za eno najvrednejših kriptovalut na trgu.

Vernike v idejo podaljševanja življenja lahko sicer razdelimo v različne range: poznamo takšne, ki ne želijo zares podaljšati življenjske dobe, temveč le radikalno podaljšati obdobje vitalnosti, torej čas, ko starostne bolezni ne ohromijo našega telesa in ne zameglijo našega uma. Ti se zdijo še najbolj razumni. Mnogi, denimo kontroverzni avstralski biolog David Sinclair, vodilni raziskovalec na področju podaljševanja življenja, pa so prepričani, da lahko z biohekerskimi metodami, kot je manipulacija epigenoma, staranje »zavrtimo nazaj«: Sinclair, sicer profesor genetike na Harvardu in avtor bestselerja Zakaj se staramo – in zakaj se ne bi bilo treba starati, naj bi s tako imenovano epigenetsko terapijo uspešno pomladil mišične celice, tkiva in nekatere notranje organe laboratorijskih miši. Zdaj naj bi razvil tudi pomlajevalne »kemične koktajle«, ki jih je testiral na psih, želi pa jih preizkusiti še na ljudeh: »Naše novo odkritje odklepa potencial za preobrnitev staranja z eno samo tableto,« je pred nedavnim zapisal na Twitterju. Znanstvena skupnost – z nekaterimi Sinclairovimi kolegi s Harvarda vred – Sinclairove trditve precej soglasno kritizira kot prazne obljube, ameriški biolog Matt Kaeberlein, ki prav tako raziskuje znanost dolgoživosti, pa je znanstvenika označil za »učbeniški primer trgovca s kačjim oljem«.

Nekateri petičneži poskušajo smrt prelisičiti s pomočjo krionike, psevdoznanstvene prakse, pri kateri človeška trupla zamrznejo v upanju, da bodo v prihodnosti razvili tehnologijo za vnovično obujanje mrtvih.

Nekateri promotorji podaljševanja življenja gredo v takšne skrajnosti, da celo mislijo, da bodo s svojim neizmernim bogastvom lahko prelisičili smrt. »Mnogi pravijo, da je smrt naravna, da je le naraven del življenja, jaz pa sem prepričan, da to ne bi moglo biti dlje od resnice,« je za Bussines Insider povedal multimilijarder Peter Thiel, soustanovitelj podjetja PayPal, ki je v zadnjih letih ogromno denarja vložil v različna podjetja, usmerjena v razvoj zdravil in (bio)tehnologije za podaljševanje življenja, pa tudi sicer dnevno poje celo lekarno zdravil in prehranskih dodatkov, ki naj bi mu omogočili, da bo dočakal 120. rojstni dan. V iskanju nesmrtnosti je šel Thiel celo tako daleč, da je upe položil v krioniko, psevdoznanstveno prakso, pri kateri človeška trupla zamrznejo v upanju, da bodo v prihodnosti razvili tehnologijo za vnovično obujanje mrtvih. Vrednost svetovne industrije krionike je ocenjena na dobrih 13 milijard evrov, trenutno je po svetu krionično zamrznjenih okoli 500 ljudi, več kot 4000 pa jih krasi čakalne sezname za krionično konzervacijo.

Tudi Aubrey de Grey, ekscentrični biomedicinski gerontolog in eden vodilnih strokovnjakov za podaljševanje življenja, ki je videti kot kakšen čarovniški mistik à la Rasputin, pa tudi njegovo ime prikladno spominja na Gandalfa Sivega iz fantazijske sage Gospodar prstanov, stremi k radikalnemu podaljševanju življenja, na dolgi rok celo k nesmrtnosti. Prepričan je, da je prvi človek, ki bo živel tisoč let ali več, že med nami. »Vsi vemo, da je staranje slaba stvar, vendar glede tega nihče ne stori ničesar,« pravi de Grey, »staranje je kot slabo vreme – človeštvo je obtičalo v predpostavki, da glede tega ni mogoče storiti ničesar, tudi če poskušamo. To predpostavko želimo zdaj ovreči.«

Smrt ni več neizogibna

Absolutna maskota gonje proti staranju je ekscentrični poslovnež Bryan Johnson, čigar glavni življenjski moto je »smrt ni več neizogibna«. Najslovitejši promotor pomlajevanja se je pred leti odločil, da se bo s pomočjo skrbno nadzorovane veganske, nizkokalorične diete, osemnajstih ur postenja na dan, špartanske fitnes rutine, dnevnega zauživanja ekscesne količine prehranskih dopolnil (dnevno pogoltne več kot sto tablet) in še marsikaterih bolj vprašljivih »biohekerskih« metod, denimo transfuzije »mlade krvi«, preobrazil v Benjamina Buttona, protagonista bizarnega filma slovitega režiserja Davida Fincherja, v katerem se Brad Pitt rodi kot miniaturen starček in se med življenjem »postara« (oziroma pomladi) v dojenčka. »Prvič v zgodovini človeštva lahko brez heca trdimo, da morda ne bomo nikoli umrli,« je povedal v intervjuju za ABC. Ko v javnih nastopih in v videih na YouTubu ne razkazuje svojega izklesanega telesa, rad nosi majico z napisom »Ne umreti«.

Čeprav Johnson šteje 46 let, meritve, ki jih vsak dan izvaja njegova zasebna vojska tridesetih zdravnikov – Johnson zase pravi, da je »najbolj merjen človek na svetu« –, pričajo o tem, da živi v telesu tridesetletnika. Supermoč, s katero poskuša prelisičiti smrt, je podobna tisti, ki jo ima Bruce Wayne iz stripov o Batmanu: velikanski kupi denarja. Johnson za svoje rutine pomlajevanja na leto zapravi dobra dva milijona ameriških dolarjev. Bogastvo je nabral pred dobrim desetletjem, ko je podjetje Braintree Venmo prodal PayPalu za dobrih 800 milijonov ameriških dolarjev, s katerimi zdaj napaja svojo obsesijo s pomlajevanjem, ki jo aktivno širi med horde navdušenih privržencev.

Johnson, Dorian Grey Silicijeve doline, svoj nenavadni proces iskanja nesmrtnosti namreč skrbno dokumentira in deli na spletu, kjer je po eni strani seveda deležen ogromno posmeha in kritik – »hejterji pravijo, da sem videti kot vampir ali kot kak vilinec iz Gospodarja prstanov«, je povedal v nedavnem podkastu –, po drugi strani pa kot influencerski guru pomlajevanja privablja ogromno sledilcev, s katerimi na YouTubu (kjer ima skoraj milijon naročnikov) deli videe z naslovi, kot so »kako pripraviti pomlajevalno kosilo in živeti več kot 120 let«, »zakaj zaužijem več kot sto tablet na dan«, »kako pomlajujem svoj penis«, »zakaj zapravljam milijone, da bom ponovno star 18 let« in »moja rutina za pomlajevanje kože«, v kateri gre v še večje »skin-care« skrajnosti kot sam Patrick Bateman, protagonist romana in filma Ameriški psiho.

V hitro rastočem gibanju za dolgoživost je Johnson vzpostavil nekakšen kult osebnosti, za svoje privržence je nekakšen duhovni voditelj, mesija za iskanje večne mladosti, ki prodaja podrobne nasvete za skrbno strukturirano optimizacijo vsakdana, združene pod imenom Project Blueprint (slov. ’projekt načrt’, op. p.). Njegovi sledilci ognjevito debatirajo o tem, ali lahko v receptu za veganski puding makadamske oreščke nadomestijo z brazilskimi ali pa na primer o tem, »kako jesti kot Johnson in ne stradati«.

Potek njegovega vsakdana narekuje umetna inteligenca: »Zgradil sem algoritem, ki preseže moje zmožnosti in zame poskrbi bolje, kot bi poskrbel sam zase,« je povedal v intervjuju za revijo Rolling Stone. Brazilski oreščki in prehranska dopolnila še zdaleč niso edini pristopi, s katerimi naj bi Johnson nekoč dočakal 22. stoletje: ne, milijarder v prizadevanju za radikalno dolgoživost uporablja tudi bolj kontroverzne tehnike, kot je transfuzija »mlade krvi«: zdravniško osebje v Johnsona redno vbrizgava krvno plazmo njegovega sedemnajstletnega sina, kar za zdaj še nima dokazanih pomlajevalnih učinkov, a Johnson bo za to, da postane Peter Pan, očitno preizkusil vse, kar je na voljo, njegova vampirska prizadevanja pa ob tem spominjajo na podvige razvpite madžarske grofice Elizabete Báthory, ki se je v iskanju večne mladosti redno kopala v krvi (umorjenih) mladih devic.

Društvo za vitalno podaljševanje življenja Slovenije

Navdušence nad idejo radikalnega podaljševanja življenja najdemo tudi pri nas. Pokramljali smo z Martinom Lipovškom, ustanoviteljem in predsednikom Društva za vitalno podaljševanje življenja Slovenije. Gre za dokaj robno skupnost, v kateri aktivno deluje okoli trideset ljudi, društvo pa na Institutu Jožef Stefan vsako leto organizira tudi konferenco, na kateri je lani (sicer prek Zooma) predaval celo prej omenjeni Aubrey de Grey, za katerega Lipovšek pravi, da je »oče tega področja, ki je prvi začel strogo znanstveno in resno govoriti o tem, da bi lahko rešili problem biološkega staranja«.

Ustanovitelj društva svoja prizadevanja vidi kot aktivistična, širjenje ideje o podaljševanju življenja si je izbral za svoje temeljno poslanstvo. Prepričan je namreč, da bo »podaljševanje zdravega življenja takšen civilizacijski dosežek, kot je bila izgradnja interneta«, ob tem pa povzame citat Antoina de Saint-Exupéryja in pravi: »Če želimo prepotovati ocean, je bolje ljudi v pristanišču navdušiti nad odkrivanjem drugih celin, kot pa da sami začnemo lastnoročno graditi svojo ladjo«.

Ko Lipovška, sicer študenta filozofije, ki v doktoratu raziskuje fenomenološka in eksistencialna vprašanja, povezana s konceptom podaljševanja življenja, povprašamo po tem, koliko časa bi si želel živeti sam, pravi, da v mislih nima specifične številke, da preprosto želi imeti izbiro, kdaj umreti: »Če sem navdušen nad življenjem, če sem dobrega zdravja in imam veselje do življenja, želim imeti svobodo oziroma možnost, da to življenje podaljšam, pa naj gre za nekaj desetletij ali morda celo več stoletij. Dokler nas življenje radosti, ne vidim razloga, zakaj bi ga kar tako končali.«

Pravi, da on in njegovi somišljeniki iz društva »možnosti živeti dlje od 122 let, kolikor je trenutni svetovni rekord, sploh ne vidimo kot nekaj radikalnega«. »Ko si je človek želel leteti po zraku, je družba to videla kot nekaj radikalnega, celo nezaslišanega. Danes, ko imamo letala, je letenje po zraku nekaj povsem običajnega, v šestdesetih letih od izuma letal pa smo kot družba prišli tako daleč, da smo poleteli na Luno.«

Nadaljuje, da lahko do podobnega, eksponentnega napredka pride tudi na področju podaljševanja življenja: »Če denimo Davidu Sinclairu uspe na ljudeh dokazati epigenetsko pomlajevanje, potem lahko vsi po hitrem postopku dobimo neka enostavna zdravila, ki nas bodo do določene mere pomladila. Imam vizijo, da bi bilo to nekega dne stvar javnega zdravstva.«

Transhumanistična prizadevanja za radikalno podaljševanje življenja so zakoreninjena v sebičnosti: gre za strahopetna dejanja premožnih, ki planeta nočejo prepustiti naslednikom.

Predsednik Društva za vitalno podaljševanje življenja Slovenije sicer priznava, da je »staranje nekaj naravnega«, a sočasno poudari, da »to še ne pomeni, da gre za nekaj pozitivnega«. In nadaljuje: »Gre za tako imenovano naturalistično zmoto, da torej naravno enačimo z etičnim.« Do ideje večnega podaljševanja življenja oziroma nesmrtnosti, podprte z biotehnološkimi manipulacijami genoma, je sicer skeptičen, a te možnosti ne izključuje. Prepričan je, da je »smisel življenja v samem življenju, ne pa v smrti, in če smrt ne bi nastopila pri osemdesetih letih starosti, bi lahko ta smisel še naprej gojili«.

Ko ga seznanimo z očitno zagato, ki nastane v tem scenariju, torej prenaseljenostjo planeta, ki že danes, v času pred izumom eliksirja mladosti, pomeni velik problem, pravi, da bi se v hipotetičnem scenariju radikalnega ali celo večnega podaljševanja življenja »morali posamezniki odločiti za eno od dveh opcij, torej bodisi za dolgoživost bodisi za reprodukcijo«.

Nezrelo razumevanje odnosa med življenjem in smrtjo

Ob tradicionalnih pristopih do krepitve vitalnosti, kot so uravnotežena (organska) prehrana in redno postenje, zdrav spanec in redna telovadba, si petičneži poskušajo življenje podaljšati tudi z dnevnim goltanjem male lekarne prehranskih dopolnil in antioksidantov, z različnimi eksperimentalnimi terapijami, biotehnološkimi inovacijami in nenavadnimi kemičnimi koktajli. Injekcije matičnih celic, komore za krioterapijo, postelje z infrardečo svetlobo, električne stimulacije mišic, epigenetska zdravila, podaljševanje kromosomskih beljakovin, transfuzija »mlade« krvi, jemanje resveratrola, metformina in rapamicina in drugih spojin, za katere verjetno slišite prvič, so le kaplja v oceanu futurističnih in eksperimentalnih pristopov, ki obljubljajo radikalno podaljševanje življenja.

A v te tehnične podrobnosti se ne bomo spuščali, namesto tega se rajši posvetimo nekaterim etičnim in družbenim vprašanjem, ki jih odpira industrija radikalnega podaljševanja življenja. Če je radikalno pomlajevanje nekaj, kar si lahko privoščijo le najbogatejši, ali bo napredek v znanstvenem raziskovanju dolgoživosti še poglobil prepad med revnimi in bogatimi? Ali so transhumanistična prizadevanja za radikalno podaljševanje življenja zakoreninjena v sebičnosti? Gre pravzaprav le za strahopetna dejanja premožnih, ki planeta nočejo prepustiti naslednikom? Kakšne so potencialne posledice znatnega podaljšanja človeškega življenja na delovanje družbe, razdeljevanje virov in okoljsko trajnost?

Pri razmisleku o etičnih dilemah, povezanih z industrijo dolgoživosti, nam je na pomoč priskočil dr. Borut Ošlaj, podpredsednik državne komisije za medicinsko etiko in redni profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer med drugim raziskuje polja, kot so filozofska antropologija, etika in bioetika, za Mladino pa je v svojem kabinetu spregovoril takoj po predavanju o transhumanizmu, filozofskem, intelektualnem in ideološkem gibanju, do katerega ima kritično držo. »Transhumanizem ni dovršitev humanosti, temveč njen poraz – je neke vrste tehnološki transfašizem,« pravi ostro.

Ošlaj je prepričan, da je temeljno gonilo industrije podaljševanja življenja predvsem »nezrelo razumevanje odnosa med življenjem in smrtjo«. Pri tem izhaja iz misli, da želja po podaljševanju lastnega življenja psihološko gledano pogosto temelji na infantilnem razumevanju fenomena smrtnosti ter posledičnem podaljševanju lastne identitete z vsemi sredstvi: »Kdor želi raztegniti lastno življenje onstran njegovih naravnih meja, tega gotovo ne želi zato, da bi samega sebe omejil in živel bolj skromno, temveč zato, da bi še naprej in neomejeno užival v življenju brez odrekanj. Podaljševanje lastnega življenja zato nujno potegne za seboj podaljšano uničevanje drugih življenj in surovin.«

Dejstvo, da je prizadevanje za radikalno dolgoživost predvsem šport najbogatejših, si razlaga z zdravo logiko: »V razmeroma kratkem času so si nakopičili tolikšno vsoto denarja, da ga ne morejo zapraviti do konca svojih dni, zato bodo naredili vse, da si kupijo še nekaj let na tem svetu.« Ošlaj poudari, da »zdravstvena blagajna možne optimizacije naših življenj zagotovo ne bi pokrivala, saj trenutno ne zmore zadovoljivo zagotavljati niti osnovnih oblik zdravljenja«, in doda, da bi bili izjemno dragi biotehnološki posegi v človeški genom (ali pa denimo transhumanistični projekti povezovanja človeka in računalnika) »zelo verjetno finančno dostopni le najbogatejšim«, ob tem pa omeni še mrko misel, da »ker bi si življenje podaljševali verjetno le najpremožnejši deli družbe, ki so hkrati tudi najvplivnejši, bi to potegnilo za seboj tudi verjetnost nekakšne duhovne ledene dobe«.

To je ena najpogostejših in najočitnejših etično spornih razsežnosti industrije podaljševanja življenja, ki ima lahko potencialno zares hude posledice na družbo. »V že tako razslojeni sodobni družbi bi postopoma ustvarili dva nova razreda, ki bi glede na globoke razlike med njima postala eksistencialno povsem nekompatibilna,« pravi. Meni, da bi imeli na eni strani ljudi z vsemi znanimi pomanjkljivostmi in tegobami, na drugi pa peščico »nadljudi« s transhumanimi odlikami: »Ker sodobne družbe niso zmožne zagotoviti niti enakopravnosti med nedvomno enakovrednimi skupinami ljudi, bi bilo skrajno naivno pričakovati, da bi lahko bili skupini ljudi in ’nadljudi’ de facto enakopravni.«

Sicer priznava, da se sodobna transhumanistična prizadevanja za podaljševanje življenja na prvi pogled zdijo fantastična, napredna in vznemirljiva. »Kdo ne bi želel živeti brez bolezni in trpljenja, obdarjen z nadnaravnimi sposobnostmi ter takšno stanje podaljševati onstran naravno danih meja oziroma smrtnosti?« se vpraša, a ob tem poudarja, da se ta prizadevanja »ob kritičnem in celostnem razmisleku hitro izkažejo za razmeroma neodgovorno in tvegano eksperimentiranje s človeškostjo in sočasno tudi človečnostjo (humanostjo) naše vrste«.

Prepričan je tudi, da tehnološko podaljševanje življenja navadno pomeni prenos poudarka s kvalitete življenja na njegovo kvantiteto. »Iz izkušenj pa dokaj natančno vemo, da zadovoljno, izpolnjeno, ustvarjalno, srečno oziroma dobro življenje nima neposredno ničesar opraviti z njegovo dolžino. Kdor na ta način išče srečo, jo išče v napačni smeri in z napačnimi sredstvi,« pravi in doda: »Kaj pomaga živeti 200 let, če še vedno nismo spoznali in se naučili, kako dobro živeti? Kdor dobro živi, pogosto tudi dolgo živi. Kdor slabo živi, pogosto tudi hitreje umre. Zdi se torej očitno, kam bi morali usmeriti svoja prizadevanja.«

Borut Ošlaj v sklepnem delu pogovora svoja razmišljanja povzame z mnenjem, da »biotehnološko podaljševanje življenja pomeni nepremišljeno spreminjanje človeškega genoma (telesa), nepremišljeno spreminjanje vrednotenja in doživljanje življenja in smrti, nepremišljeno spreminjanje narave, nepremišljeno spreminjanje družbenih razmerij, nepremišljeno spreminjanje individualnih eksistenc in končno nepremišljeno spreminjanje razumevanja ideje humanosti«. Prepričan je namreč, da so vse naštete spremembe povezane s predvidljivimi tveganji in nevarnostmi za vso družbo in tudi za naravo: »V začetku dodatno povečevanje prebivalstva na račun nižje smrtnosti, pozneje pa verjetno manjšo rodnost, saj rojevanje otrok ne bi bilo več ključno za ohranjanje ’človeške vrste’; zaradi tega bi se usodno zmanjšalo število mladih, s tem pa tudi vitalnost družbe in njena kreativnost.«