Svobodo Palestincem!

Slovenska vlada je 18. aprila prelivala krokodilje solze, ker Varnostni svet Združenih narodov zaradi ameriškega veta ni sprejel Palestine za polnopravno članico Združenih narodov. Toda slovenska vlada je dva dni prej, ko je Slovenijo obiskal španski premier Pedro Sánchez, veliki promotor vseevropskega priznanja Palestine, mirno oznanila, da Palestine za zdaj še ne bo priznala, ker ni »najprimernejši trenutek za priznanje neodvisne države Palestine«. Golob in njegovi so videli, kaj se dogaja s Palestinci, videli so grozo, humanitarno katastrofo, lakoto, popolno opustošenje, a so jadrno sklenili, da še ni pravi čas.

Vsakič, ko so rekli, da še ni pravi čas za priznanje Palestine, smo pomislili: koliko palestinskih otrok bodo še morali razstreliti, da bo pravi čas? Deset tisoč? Dvajset tisoč? Petintrideset tisoč?

Slovenska vlada se je s svojo dvoličnostjo, moralno opolzkostjo (obžalujemo, da Palestine niso sprejeli v Združene narode, a sami je še ne bomo priznali), prilepila na dvoličnost in moralno opolzkost Zahoda, ki ne odobrava tega, kar počne Izrael, a bo do smrti branil njegovo pravico, da to počne. Zahodne sile to dvoličnost nenehno izkazujejo in razkazujejo, ko so »zaskrbljene« nad poboji, ki pa jih Izrael izvaja z njihovim orožjem, in ko so »zgrožene« nad tem, da humanitarna pomoč ne pride do Palestincev, ki pa jih razstreljujejo z njihovim orožjem.

Toda slovenska vlada je na začetku maja, ko je napovedala skorajšnje priznanje Palestine, izdavila še hujšo neumnost, ko je oznanila, da bo priznanje Palestine predlagala le »ob nadaljnjem napredku glede dogovora o premirju v Gazi in izpustitvi talcev ter ob nadaljnjih reformnih prizadevanjih in opolnomočenju palestinske oblasti s ciljem rešitve dveh držav«. Ja, slovenska vlada je Palestincem – vzvišeno, pokroviteljsko – postavila pogoje. Rekla jim je: če boste naredili to in to, vas bomo priznali! Sproti bo ocenjevala uresničevanje pričakovanih dejanj. Rekla jim je: če boste pridni, vas bomo za nagrado priznali!

Zakaj Zahod v vseh teh letih ni in ni priznal Palestine, je na dlani: ker je nenehno, leta in leta, desetletja in desetletja, iskal izgovore, da tega ne stori.

Kaj to pomeni – če ne bodo pridni, jih ne bodo priznali? Slovenska vlada se je res prilepila na moralno opolzkost Zahoda, ki si je nenehno izmišljal izgovore, da Palestine ne bi priznal.

To bi vse spremenilo

Zakaj Zahod v vseh teh letih ni in ni priznal Palestine, je na dlani: ker je nenehno, leta in leta, desetletja in desetletja, iskal izgovore, da tega ne stori. Izmišljal si je pretveze, da mu Palestine ne bi bilo treba priznati – da bi torej priznanje preložil v neko oddaljeno, nedoločno, abstraktno prihodnost, ko bodo vsi ljudje tega sveta – tako kot v pobožnih željah kandidatk na lepotnih tekmovanjih – živeli v večnem, pravljičnem miru in bratski, neminljivi slogi.

In tako smo poslušali izgovore. Recimo: kdor prizna Palestino, le škoduje pravemu, resničnemu miru! Kdor prizna Palestino, minira temeljna načela bližnjevzhodnega mirovnega procesa! Kdor prizna Palestino, spodkopava mednarodna prizadevanja za dialog in mir! Kar je le blef: mirovni proces ni pripeljal nikamor, ali bolje rečeno – pripeljal je le do nove vojne, do največje klavnice doslej, ne pa do dialoga. S »temeljnimi načeli« tega mirovnega procesa je očitno nekaj hudo narobe – morda bi bilo za mirovni proces bolje, če bi bila Palestina priznana kot neodvisna, samostojna, suverena država.

In kam so Palestince pripeljala vsa tista famozna »mednarodna prizadevanja za mir«? Še globlje v apartheid! Še globlje v največjo ječo na prostem! Še v globljo in krutejšo mednarodno izolacijo! Mednarodna prizadevanja za mir so odprla vrata pekla – Palestince so prepustila uničenju, pobojem in lakoti, genocidu, ki ga gledamo v živo. Livestreamed.

Logiko je treba očitno obrniti: najprej priznanje Palestine in šele potem mirovni proces.

Dalje – ponavljali so: s prezgodnjim priznanjem Palestine bodo v vodo padli vsi sporazumi med Izraelom in Palestinsko narodno upravo, vseh mirovnih pogajanj bo konec, vse bo treba začeti spet znova! Nehajte: prav zato, ker Palestina ni priznana, ker torej nima statusa samostojne, suverene, neodvisne države (enakopravne drugim državam, tudi Izraelu), so v vodo padali sporazumi med Izraelom in Palestinsko narodno upravo. Prav zato, ker Palestina ni priznana, mirovna pogajanja niso nikoli zares stekla. In ja, prav zato, ker Palestina ni priznana, je treba stalno, vedno in nenehno začenjati znova. Prav zato, ker Palestina ni priznana, lahko Izrael s Palestinci počne, kar hoče – lahko jih izriva, diskriminira, gulagizira, pustoši, razstreljuje. Nad njimi se lahko izživlja po mili volji – lahko jih blokira, lahko jih apartheidizira, lahko jih tlači in zatira, lahko si prisvaja njihovo ozemlje. Lahko jih sili v kompromise, na katere jim ne bi bilo treba pristajati, če bi bila Palestina priznana – samostojna, neodvisna, suverena.

Bolj ko je Zahod odlašal s priznanjem Palestine, bolj se je slabšal položaj Palestincev. Bolj ko se je Zahod izmikal priznanju Palestine, bolj so Palestinci politično, socialno in eksistencialno nazadovali. Ne, odsotnost priznanja za Palestince ni bila dobra, temveč pogubna, katastrofalna, usodna.

Vsi v nekem smislu priznavajo Palestino, obenem pa se delajo, da je ne poznajo. Te zahodne moralne opolzkosti mora biti konec.

Vsak izgovor je bil dober in priročen: priznanje ne bo ničesar spremenilo – s tem ne bo rešen noben problem, status quo bo koristil le Izraelu! To je mantrala tudi Angela Merkel. A tu je treba reči: ne vemo, kaj bo, ko bodo priznali Palestino, ker gre za unikaten, singularen konflikt in ker skačemo v neznano! Tvegamo, a moramo skočiti, ker poti nazaj ni več: to, kar se dogaja, je katastrofa, apartheid, genocid. Izraelci uničujejo Gazo, si prisvajajo Zahodni breg, Palestince pa poskušajo izriniti – drugam, magari v Egipt. In Evropo. Ne, poti nazaj ni več: ko bo te klavnice konec, se Palestinci ne morejo še enkrat – kot vsakič doslej, kot po vsaki vojni – vrniti v apartheid, največjo ječo na prostem, največje sodobno koncentracijsko taborišče, kot pravijo Gazi. In tudi Izraelu po vsem tem ni več mogoče – kot vsakič doslej, kot po vsaki vojni – pustiti »pravice« do obrambe apartheida, kolonializma, okupacije palestinskih ozemelj in nadzora nad petimi milijoni Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu.

Vsak izgovor pride prav: če boste priznali Palestino, s tem izraelsko-palestinskega konflikta ne boste končali, kaj šele rešili, ravno nasprotno, s priznanjem ga boste le še zaostrili in stopnjevali, tako da bo vse skupaj le še slabše, kot je! Vau – kaj pa bi končalo in rešilo ta konflikt? Vidimo, da ga v vseh teh letih in desetletjih ni nič končalo in rešilo. Nič. Prav nič. Kdo ve, morda pa bi ga vendarle končalo in rešilo prav priznanje Palestine? Morda se ta konflikt ne more končati in rešiti prav zato, ker Palestina ni priznana in samostojna in neodvisna in suverena.

Da bi s priznanjem Palestine ta konflikt le še zaostrili in stopnjevali – oh, lepo prosim: ta konflikt se je, kot vidimo, kataklizmično zaostril in stopnjeval brez priznanja Palestine. Je lahko slabše, kot je? Je lahko huje? Če to, da Zahod Palestine ni priznal, izraelsko-palestinski konflikt zaostruje in stopnjuje, potem bi priznanje Palestine napetosti verjetno razbremenilo – konflikt bi se zmehčal.

Pa še nekaj je neizpodbitno: če bi Zahod priznal Palestino, bi priznal legitimnost palestinskega boja, Palestina pa bi vendarle pridobila težo, tako da bi bila izraelsko prisvajanje palestinskega ozemlja na Zahodnem bregu in izraelska blokada Gaze na lepem videti kot precej, precej resnejši kršitvi mednarodnega prava. Vse bi bilo drugače. Pravni okvir bi se spremenil. Palestinci bi imeli boljša pogajalska izhodišča. Nič ne bi bilo več po starem.

Da priznanje Španije, Slovenije, Irske in Malte ne bi »trenutno ničesar spremenilo«? Aja? Kaj pa, če bi? Kaj, če bi za sabo potegnilo tudi druge zahodne države (Francijo, Belgijo, Portugalsko, Norveško, tudi Italijo, samo ne pod Giorgio Meloni), ki bi priznale Palestino? In za sabo bi jih potegnilo prav zato, ker bi bil okvir spremenjen.

Resnici na ljubo: mar niso zahodne vlade postale rahlo kritične do Izraela, odkar se toliko govori o priznanju Palestine? Razumete, ne: samo govori se o priznanju Palestine, pa že vsi kritizirajo Izrael! Besedi apartheid in genocid nista več tabu. Na mizi so nova dejstva. Živo si lahko predstavljate, kako bi se vse spremenilo, če bi Zahod Palestino tudi zares priznal.

Le priznanje Palestine je pot naprej. Nepriznanje Palestine je pot nazaj.

Še en izgovor, s katerim so nas poskušali v vseh teh letih impresionirati: če bomo priznali Palestino, potem Palestinci ne bodo imeli več razloga za pogajanja in sprejemanje kompromisov! Au contraire: če bodo priznani, bodo imeli še kako dober razlog za pogajanja. Glede sprejemanja kompromisov – v izraelsko-palestinskem konfliktu je prisiljena kompromise sprejemati le ena stran: tista, ki je Zahod ni priznal.

Neznosna lahkost večnega prelaganja priznanja Palestine

Vsi ti izgovori so kakopak ves ta čas veljali za strokovne argumente, geopolitično znanost, politološki kanon, abecedo diplomacije. Za strokovni argument je veljal tudi dictum, da je treba vprašanja meja, Jeruzalema in vračanja palestinskih beguncev rešiti še pred priznanjem Palestine. Ali natančneje: dokler vprašanja meja, Jeruzalema in vračanja palestinskih beguncev niso rešena, Zahod ne sme priznati Palestine! Ker potem ta vprašanja ne bodo nikoli rešena! In to je mantra vseh manter, izgovor vseh izgovorov, pretveza vseh pretvez: pogajanja med Izraelom in Palestinsko narodno upravo o mejah, Jeruzalemu in vračanju palestinskih beguncev je treba opraviti in končati pred priznanjem Palestine!

Mar ni ravno nasprotno: ta vprašanja niso rešena prav zato, ker Palestina ni priznana? Hočem reči: Palestina vsa ta leta in desetletja ni bila priznana, pa jim teh »ključnih« in »usodnih« in »legitimnih« vprašanj ni uspelo rešiti. Če jim jih ni uspelo urediti in rešiti, ko je bila Palestina nepriznana, potem jim jih bo morda uspelo urediti in rešiti, ko bo Palestina priznana.

A zahteva, da se Palestina prizna šele po končanih pogajanjih o mejah, Jeruzalemu in vračanju palestinskih beguncev (okrog sedem milijonov Palestincev živi na tujem, v diaspori), ki bodo pripeljala do dvodržavne ureditve, je le izgovor. To vemo. Zakaj? Ker takšnih pogajanj nikoli ne bo. In zakaj ne? Ker izraelski premier Benjamin Netanjahu nenehno ponavlja, da ne bo neodvisne, samostojne in suverene Palestine. Nikoli. Poleg tega se Izraelu s Palestinci ni treba o ničemer pogajati, pravi Robert Fantina (CounterPunch): to, kar hoče, preprosto vzame! Zlepa ali zgrda. Brez milosti. Brez pogajanj.

Pogajanja so le pretveza za večno prelaganje priznanja Palestine. Pogajanja so le izgovor, da se Palestina ne prizna. In mimogrede: pogajanje med državo in državo je nekaj povsem drugega kot pogajanje med okupatorjem in okupiranko.

Nič, strokovni argumenti, ki jih v vseh teh letih ni bilo ne konca ne kraja, so bili le izgovori, da se Palestina ne prizna. Eden izmed dobro znanih strokovnih argumentov oziroma izgovorov je šel takole: prezgodnje priznanje Palestine bi ogrozilo Izrael, ki ne bi imel nobenega jamstva za varnost, saj Palestinci – tako kot zdaj – ne bi hoteli priznati Izraela in njegove pravice do obstoja! Izrael si želi varnosti! Palestinci pa je nočejo? Kaj, če Izrael ogroža prav to, da Palestina ni priznana? Kaj, če bi bilo najboljše jamstvo za njegovo varnost prav priznanje Palestine? In kaj, če bi Palestinci lažje priznali Izrael v primeru, da bi Zahod priznal Palestino – in da bi Palestino priznal tudi sam Izrael, ki se zdaj, v času skrajno desne Netanjahujeve vlade, obnaša tako, kot da Palestina ne obstaja, kot da nikoli ni obstajala in kot da nikoli ne bo obstajala?

Bolj ko se je Zahod ogibal priznanju Palestincev, bolj se je Izrael ogibal priznanju obstoja Palestincev. Glavni očitek Hamasu je, da Izraelu ne priznava pravice do obstoja (Palestinci bi Izrael priznali kot demokratično državo, nočejo pa je priznati kot judovsko državo, kot apartheid, kot »domovino Judov«, kot »sionistični projekt«, kot rasistično državo, v kateri so Palestinci drugorazredni državljani, poddržavljani, nedržavljani). Toda: imate občutek, da Izrael priznava pravico do obstoja Palestincem – in Palestini? To, da je Izrael priznana država, Palestina pa ne, očitno ne pomaga.

Palestina je že priznana – mi jo bomo priznali med zadnjimi. Palestina je že priznana – priznalo jo je že 143 držav. Tudi Vatikan.

Palestincem se Izrael ne zdi legitimen, zato Palestine še ne smemo priznati, pravijo. Kar je spet le izgovor: Izraelu se ne zdi legitimna Palestina. Od prvega dneva. In če se ni nič premaknilo v vsem tem času, ko je bila Palestina nepriznana, se bo morda premaknilo, ko bo priznana. Ko bo Palestina priznana, se bo morala obnašati kot država.

Nepriznanje Palestine ni rešitev.

Z zahodnim nepriznavanjem Palestine niso prišli do vzajemnega priznavanja Izraela in Palestine – morda bi do tega vzajemnega priznavanja Izraela in Palestine prišli po zahodnem priznanju Palestine. Morda je rešitev prav zahodno priznanje Palestine. Tem bolj, ker stroka pravi, da je prav palestinsko nepriznanje izraelske pravice do obstoja srž problema in stržen izraelsko-palestinskega konflikta. Če Palestinci Izraelu niso priznavali pravice do obstoja v vsem tem času, ko Zahod in sam Izrael nista priznavala Palestine (ko torej Palestini nista priznavala pravice do obstoja), potem bi jo lahko priznali tedaj, ko bi Zahod in Izrael priznala Palestino.

»Ne moreš biti polsvoboden«

In seveda, zdaj slišimo tudi tale strokovni argument: Palestinska narodna uprava (alias ةينطولا ةطلسلا Palestinian Authority, aliasةينيطسلفلا, alias as-Sulṭa al-Waṭanīya alFilasṭīnīya), ki je pod taktirko Fataha bazirana na Zahodnem bregu, ne izpolnjuje meril države, ker ni učinkovita (volitev zaradi notranjega razdora – med Hamasom in Fatahom – ni bilo že od leta 2006), ker ni neodvisna, ker je le nekaj začasnega (kreacija sporazumov iz Osla) in ker obvladuje le majhne dele Zahodnega brega, ne pa tudi Gaze (ki jo obvladuje Hamas). Z eno besedo: Palestinska narodna uprava ne izpolnjuje meril države, ker ne obvladuje vseh palestinskih ozemelj, celotne Palestine, vseh Palestincev. Kdo pa je delal vse, da Palestinska narodna uprava, ki ji predsednikuje Mahmud Abas, ne bi obvladovala vseh palestinskih ozemelj? Kdo je delal vse, da bi bila Zahodni breg in Gaza čim bolj sprta in ločena? Točno – Netanjahu! Netanjahu je, kot je lani razkril časopis The Times of Israel, skrivaj favoriziral Hamas, ga izigraval proti Palestinski narodni upravi, se z njim skrivaj – prek Egipta – pogajal, ga obravnaval kot partnerja, mu omogočal dostop do kapitala (ki je prihajal iz tujine, predvsem iz Katarja), ga napihoval, Mahmuda Abasa pa spravljal na kolena. Še več: leta 2019 je člane Likuda pozval, naj omogočajo financiranje Hamasa, ker je to najboljši način, da med Hamas in Palestinsko narodno upravo vnesejo razkol, razdelijo Palestince in preprečijo nastanek neodvisne in suverene palestinske države. Izrael, ki svari pred enostranskim priznanjem Palestine, je sam kralj enostranskih ukrepov in potez.

O, mar res – priznanje Palestine bi pomenilo kršitev mednarodnega prava?! Kot da je to, kar Palestincem počne Izrael, v skladu z mednarodnim pravom.

Sploh pa: kako naj Palestinska narodna uprava obvladuje celotno palestinsko ozemlje, kako naj izvaja suverenost na svojem ozemlju in kako naj bo njeno ozemlje stabilno, če pa izraelski kolonisti – z blagoslovom izraelskih vlad in pod zaščito izraelske vojske – množično in brutalno naseljujejo Zahodni breg, palestinsko ozemlje? In to čedalje bolj! Jasno, »mednarodni skupnosti« se zdi to nekaj povsem samoumevnega, tako rekoč naravnega – Izraelu, ki te koloniste slavi kot »moderne pionirje« in »nacionalne junake«, že desetletja pusti, da kolonizira Zahodni breg, potem pa trdi, da Palestine ni mogoče priznati, ker Palestinska narodna uprava ne obvladuje celotnega palestinskega ozemlja, in da je ideja o dveh državah mrtva. Kako naj bo živa, če pa Izrael naseljuje, drobi, trga in deli Zahodni breg, ozemlje palestinske države – in če skuša Gazo izbrisati z zemljevida? Izraelski minister za dediščino Amičaj Elijahu, tipični Netanjahujev ekstremist, je lani novembra rekel, da bi bilo treba na Gazo vreči »neke vrste atomsko bombo«.

Šele nedavno je Zahod – od Amerike, Kanade in Britanije do Nove Zelandije in Evropske unije – sklenil, da bo proti izraelskim kolonistom, ki terorizirajo Zahodni breg, uvedel sankcije: vidite, ko se začne govoriti o priznanju Palestine, začnejo vsi govoriti tudi resnico o Izraelu. Že govorjenje o priznanju Palestine spreminja okvir javne razprave. Kaj bi šele bilo, če bi Palestino tudi priznali.

Izraelci in Palestinci živijo v eni državi, toda to, kar se dogaja (zdajle še posebej), je tako slab argument za logiko ene države, da je povsem logična potreba in zahteva po dveh državah. Ali pa – zakaj ne? – po treh. Izrael, Gaza, Zahodni breg.

Kar nas pripelje do naslednjega, še kako aktualnega izgovora, alias strokovnega argumenta: priznanje Palestine ne pride v poštev, ker bi zdajle pomenilo priznanje »teroristične entitete«! No, »teroristična entiteta« – Hamas, ki ga v številnih državah, od Amerike do Britanije in Slovenije, uvrščajo med teroristične organizacije – je bila sprejemljiva, dokler je Netanjahujevi vladi prišla prav, poleg tega pa ta averzija do »terorističnih entitet« in terorizma vendarle ni povsem čista, navsezadnje, za nastanek številnih držav – tudi Izraela, če smo že ravno pri tem – je bil potreben terorizem (spomnite se le, kako je sionistična teroristična organizacija Irgun – predhodnica Likuda – leta 1946 razstrelila jeruzalemski hotel King David ali pa kako so sionistične teroristične organizacije Irgun, Lehi, Hagana in Palmach leta 1948 izvedle poboj Palestincev v Deir Jasinu in kako je temu sledilo še uničenje več kot petstotih palestinskih vasi, nakba, etnično čiščenje, kar je izraelska premierka Golda Meir kasneje navajala kot dokaz, da »Palestinci niso obstajali«, da je bila torej Palestina »dežela brez ljudi za ljudi brez dežele«). Terorizem je bil tako rekoč ustanovitveni akt. Izraelci, ki so leta 1948 veljali za teroriste, danes veljajo za freedom fighters, borce za svobodo, nacionalne junake (Menahem Begin, vodja Irguna, je kasneje postal izraelski premier). In še, kar je bistveno: izraelsko-palestinski konflikt je unikaten, nekaj posebnega, saj se terorja – in terorizma, če hočete – poslužujeta obe strani, palestinska in izraelska, tako da je strah, da bi s priznanjem Palestine priznali »teroristično entiteto«, precej bolj relativen, kot se zdi na prvi pogled, pa tudi dvorezen in dvoličen.

Glede na to, da si je Zahod v vseh teh letih dovolil toliko kršitev mednarodnega prava, si lahko dovoli še eno – s priznanjem in ustanovitvijo Palestine. To naj bo zadnja kršitev mednarodnega prava.

Tistim, ki zgroženo trdijo, da bi bilo priznanje Palestine dokaz, da je mogoče do priznanja priti le z nasiljem, je treba reči: nasilje traja že 76 let – vse tja od izgona 750.000 Palestincev! Tiste, ki trdijo, da bi bilo mogoče do priznanja priti tudi po drugi poti, pa je treba vprašati: recimo – po kateri?

Kot je rekel Nelson Mandela: »Svoboda ne more priti v odmerkih. Svoboden si ali pa nisi – ne moreš biti polsvoboden.«

Zadnja vojna

In ko je Janša rekel, da bi priznanje Palestine pomenilo »nagrado za terorizem«, je le citiral Netanjahuja in njegove ministre, ki ponavljajo, da bi priznanje Palestine delovalo kot »nagrada za terorizem« (to, da počne Izrael Palestincem takšne reči kot Rusija Ukrajincem, citata kakopak ne spremeni). Si predstavljate, da bi Zahod leta 1948 ob ustanovitvi Izraela – in izgonu 750.000 Palestincev – vzkliknil, da priznanje Izraela ne pride v poštev, ker bi delovalo kot »nagrada za terorizem«?

Tisti, ki trdijo, da bi bilo priznanje Palestine »nagrada za terorizem«, obenem svarijo, da si bo Hamas pripisal zasluge za priznanje Palestine. Absolutno! Ne dvomim, da si bo Hamas pripisal zasluge za priznanje – zakaj pa niste Palestine priznali prej?!

In ko smo že ravno pri terorizmu – kakšna ironija! V letih 2014-15 se je zdelo, da bodo zahodne države množično priznale Palestino (Španija, Britanija, Irska ipd.), toda islamistični teroristični napad v Parizu je ta val priznanj ustavil in ubil – zdaj pa bo Hamasov teroristični napad očitno sprožil val priznanj.

Izgovor, da ne priznajo Palestine, je tudi to, da Palestina ni država – in da bi bilo priznanje entitete, ki ni država, v nasprotju z mednarodnim pravom. O, mar res – priznanje Palestine bi pomenilo kršitev mednarodnega prava!? Kot da je to, kar Palestincem počne Izrael, v skladu z mednarodnim pravom. Kot da je v skladu z mednarodnim pravom apartheid, v katerem živijo Palestinci. Kot da je v skladu z mednarodnim pravom največja ječa na prostem, v katero so strpani Palestinci. Kot da so v skladu z mednarodnim pravom pustošenje Gaze, množično razstreljevanje otrok, bolnišnic, šol, mošej, novinarjev in humanitarnih delavcev ter množično razseljevanje Palestincev. Kot da je v skladu z mednarodnim pravom izraelsko koloniziranje Zahodnega brega. Kot da je v skladu z mednarodnim pravom to, da Izrael Palestini ne pusti, da bi bila država. Kot da se je Zahod zmenil za mednarodno pravo, ko je vsa ta leta gledal, kaj se dogaja s Palestinci. Mednarodna obravnava palestinskega vprašanja je bila dolgo posmehovanje mednarodnemu pravu, demokraciji in človekovim pravicam. Tudi Zahod Palestini ni pustil, da bi bila država. A zdaj ji pravi: ne moremo te priznati, ker nisi država!

In glede na to, da si je Zahod v vseh teh letih dovolil toliko kršitev mednarodnega prava, si lahko dovoli še eno – s priznanjem in ustanovitvijo Palestine.

To naj bo zadnja kršitev mednarodnega prava. To naj bo zadnja vojna med Izraelom in Palestinci. Palestino naj priznajo – in jo takoj zatem sprejmejo v Nato. Natovih članic nihče ne napada.

Ko je palestinski voditelj Jaser Arafat Palestino leta 1988 razglasil za državo, ki jo je takoj – v štirinajstih dneh – priznalo 55 držav (tudi Jugoslavija, Sovjetska zveza, Kitajska in Indija), je ta vključevala Gazo, Zahodni breg in Vzhodni Jeruzalem (kot glavno mesto), toda ko pogledate na zemljevid, ugotovite, da so ta palestinska ozemlja povsem ločena. Če hočeš iz Gaze na Zahodni breg, moraš skozi Izrael. Vzhodni Jeruzalem pa itak izgleda kot otok sredi Izraela. To je tudi eden izmed izgovorov, da geografsko »čudne« Palestine ne priznajo: kako naj bodo ti trije deli – te tri enklave, ta arhipelag – država? Ker Palestina ne izgleda kot država, je ne bomo priznali! A kdo pravi, da ne izgleda kot država – mar Palestina ne spominja na Združene države Amerike? Mar niso Zahodni breg, Gaza in Vzhodni Jeruzalem kot kopenska Amerika, Aljaska in Havaji? Če hočeš iz Amerike na Aljasko, moraš skozi Kanado.

Sploh pa: mar ni tradicionalni koncept državnosti – in suverenosti – vendarle malce zastarel? Navsezadnje, slovita Konvencija iz Montevidea (Montevideo Convention on the Rights and Duties of States), na katero se vsi sklicujejo (in po kateri mora imeti država učinkovito suverenost, stalno prebivalstvo, točno določeno ozemlje, vlado in sposobnost vzpostavljanja diplomatskih odnosov z drugimi državami), je nastala leta 1933, davno pred povojno modernizacijo sveta. Palestina je v vseh teh letih doživljala takšno kalvarijo, takšen pekel, takšno morijo, takšne zgostitve zgodovine, da ta prihaja v kosih, malodane v koščkih, ki iščejo državni kontekst in priznanje. Koncept državnosti mora tako v korak s časom, da lahko vsrka in prepozna tudi »entitete« in enklave in arhipelage, ki jim ne preostane drugega, kot da postanejo države. Iz nuje. Ker so dovolj trpeli. Ker jim niso pustili, da bi bili država – ker so njihovi zavojevalci/okupatorji/kolonizatorji delali vse, da ne bi imeli učinkovite suverenosti, stalnega prebivalstva, točno določenega ozemlja, vlade in sposobnosti stopanja v odnose z drugimi državami. Ker so preživeli toliko »koncev zgodovine«, toliko »spopadov civilizacij« in toliko »koncev sveta«, da imajo pravico do državnosti. Fiat iustitia! Naj se zgodi pravica! Mar ni natanko tako nastal tudi Izrael?

Dobro znan izgovor: Palestine ne moremo priznati, ker je »entiteta« pod izraelsko oblastjo! A kdo pravi, da je to prav? Kdo pravi, da mora Palestina ostati pod izraelsko oblastjo – ali pa da spada pod izraelsko oblast? Naj ostane izraelska kolonija? Kaj se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zgodilo po dekolonizaciji? Tole: nekdanje kolonije so postale svobodne, suverene, neodvisne države. Priznanje Palestine bi pomenilo dekolonizacijo Palestine. Mar ni že čas?

James Crawford v knjigi Ustvarjanje držav po mednarodnem pravu (The Creation of States in International Law) pravi: »Entiteta ni država zato, ker so jo priznali – priznali so jo zato, ker je država.« Pri Palestini bi morali logiko obrniti: Palestina je država zato, ker so jo priznali.

Priznajte jo – pa bo država. Kar sploh ne bi smelo biti težko, navsezadnje so Združeni narodi Palestincem državo obljubili že leta 1947, ko so Palestino razbili na dva dela, arabskega in judovskega.

Zakaj se vsi delajo, da je ne poznajo?

A ko svarijo pred priznanjem Palestine, ko torej govorijo o tem, kakšno norost, napako in zablodo bi pomenilo priznanje Palestine, ustvarjajo vtis, kot da Palestine ni še nihče priznal. In kot da na priznanje Palestine šele čakamo. V veliki napetosti. Kar je seveda le iluzija. Le trik.

Palestina je že priznana – mi jo bomo priznali med zadnjimi. Palestina je že priznana – priznalo jo je že 143 držav. Tudi Vatikan. Palestina je članica številnih mednarodnih organizacij – Mednarodnega kazenskega sodišča, Svetovne zdravstvene organizacije, Arabske lige, Organizacije islamskega sodelovanja, Skupine 77, Mednarodne telekomunikacijske zveze in Unesca. V Združenih narodih ima status stalne opazovalke, v Generalni skupščini jo podpira večina članic. Najdete jo med članicami gibanja Neuvrščenih. Amerika, Kanada, Južna Koreja, Japonska, Avstralija, Nova Zelandija in številne evropske države je ne priznavajo, a ohranjajo uradne in prijateljske stike s Palestinsko narodno upravo v Ramali.

Vsi v nekem smislu priznavajo Palestino, obenem pa se delajo, da je ne poznajo. Te zahodne moralne opolzkosti mora biti konec.

Ne potrebujemo izraelskega dovoljenja za priznanje Palestine. Priznati jo moramo zato, ker je to prav, ne pa zato, ker je »primeren trenutek«. Že davno bi jo morali priznati. Že davno je bilo prav.

In slovenski veleposlanik v Varnostnem svetu Samuel Žbogar naj med zasedanjem Varnostnega sveta že vstane in prisotne pozove, naj vstanejo in se poklonijo vsem palestinskim žrtvam.

Hočete mir?