Nenehno izigravanje zakonodaje

Zakon o ustavnem sodišču pravi, da mora ustavni sodnik najpozneje v treh mesecih od dneva izvolitve nehati opravljati pridobitno dejavnost, »če tega ne stori, mu preneha funkcija sodnika ustavnega sodišča«. Ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič je imel skoraj ves dosedanji čas, ko je opravljal funkcijo, več kot šest let, odprt tudi popoldanski s. p. – eno najosnovnejših oblik pridobitne dejavnosti, za katero ni mogoče preveriti, katera dela je prek nje opravljal, za koga in za kakšno plačilo. Jaklič je tudi zavrnil možnost, da to razkrije javnosti, tako da mu moramo preprosto verjeti na besedo. In zdaj? Je zadeva zaključena, če se pristojni v postopku imenovanja (in razreševanja) ustavnih sodnikov preprosto izrečejo za nepristojne za preverjanje obstoja morebitne nezdružljivosti in navzkrižja interesov ter poleg tega najdejo vedno nove izgovore, ki jim menda onemogočajo sankcioniranje podjetnega ustavnega sodnika? Ni tako oziroma vsaj ne bi smelo biti, sicer je tudi v primeru podjetniških aspiracij ustavnih sodnikov med njihovim dolgim devetletnim mandatom meja le modro nebo.

Prvi so se o (nepristojnosti) izrekli v Komisiji za preprečevanje korupcije in zadevo odstopili državnemu zboru, češ da je v tem primeru pristojen za preverjanje dejanskega stanja in obstoja nezdružljivosti, ki pomeni tudi prenehanje mandata ustavnega sodnika. Na to so se odzvali v državnem zboru, točneje v mandatno-volilni komisiji, kjer so navedli celo nekaj sodb in s tem sodno prakso, ki jim menda onemogoča, da bi ugotavljali obstoj nezdružljivosti za funkcionarje, če ti niso poslanci. Zadevo so tako odstopili oziroma vrnili v reševanje protikorupcijski komisiji in dodali, da ta ni pristojna za odločanje zgolj po lastnem zakonu, pač pa tudi po drugih zakonih, saj »pristojnost

Komisije za preprečevanje korupcije za odločanje o nezdružljivosti funkcije s pridobitno dejavnostjo tako po našem mnenju vključuje uporabo sistemskega in posebnega zakona«. V komisiji so se odzvali, da je zakon, na podlagi katerega komisija deluje, pomanjkljiv in da si želijo jasnejših določb, v katerih primerih so pristojni za ugotavljanje nezdružljivosti pri najvišjih funkcionarjih. Ker pa si ne želijo »morebitnega nadaljnjega prelaganja odgovornosti, bomo za mnenje zaprosili pripravljavca zakonodaje [ministrstvo za pravosodje, op. p.].«

Po zakonu o visokem šolstvu, ki ga dobesedno povzema zakon o ustavnem sodišču, je visokošolsko poučevanje prek s. p.-ja že samo po sebi nedovoljena dejavnost.

Sočasno so dodali, da ne bodo ukrepali, tudi če na ministrstvu ugotovijo pristojnost protikorupcijske komisije. Ta, pravijo, postopek uvede »zgolj v primeru, ko je sum o obstoju nezdružljivosti funkcij še vedno aktualen«. Če namreč ugotovi, da funkcionar opravlja dejavnost, ki ni združljiva z opravljanjem funkcije, ga pozove, naj nezakoniti položaj v določenem roku odpravi. Prekrškovna sankcija pa je predvidena zgolj za primere, ko funkcionar nezdružljivosti funkcije niti po pozivu komisije ne odpravi. »Ker v konkretnem primeru s. p. ni več aktiven in je ustavni sodnik morebitno nezdružljivost funkcije že odpravil, komisija (tudi če bi bila pristojna za obravnavo zadeve) ugotovitvenega in prekrškovnega postopka niti ne bi mogla več uvesti,« zaključujejo v komisiji, kjer so se sicer izrekli za pristojne vsaj za preverjanje sodnikovega premoženjskega stanja ter sumov nesorazmerno povečanega premoženja, pa tudi navzkrižja interesov in integritete.

Zdaj tako v komisiji, državnem zboru, pa tudi na ustavnem sodišču in v uradu predsednice republike čakajo na mnenje pravosodnega ministrstva. Na koncu utegne o sporu o pristojnosti, v katerem si pristojnosti očitno nihče ne želi, odločati sodišče, najverjetneje kar ustavno sodišče, pri čemer je upravičeno vprašanje, ali bo o tem odločal tudi sodnik Jaklič ali bo morda iz odločanja izločen.

Jakličev s. p. je nezakonit

A zakon o ustavnem sodišču nič ne govori o »pozivu funkcionarju, da nezakonito situacijo v določenem roku odpravi«, ki ga omenjajo v protikorupcijski komisiji. Nič tudi ne govori o tem, da bi bil kdo odgovoren za ugotavljanje nezdružljivega ravnanja in izrek sankcije, kot je to za redne sodnike v skladu z zakonom o sodniški službi naloga sodnega sveta. Po zakonu o ustavnem sodišču se to zgodi samo po sebi, »po zakonu samem«, kot se reče v pravnem žargonu.

Formalno sodnik Jaklič nima rešenega stanovanjskega vprašanja in je zato upravičen do neprofitnega stanovanja. Dejansko gradi milijonsko vilo streljaj od Ljubljane.

Tudi če je Jaklič prek svojega s. p.-ja res le predaval na Katoliškem inštitutu, ne gre za to, da bi opravljal »dovoljeno dejavnost« v »nedovoljeni pravni obliki«, kot se trudijo nekateri prikazati in s tem utemeljevati, da je kršitev blažja ali ne dovolj velika za obstoj nezdružljivosti in prenehanje funkcije. Zakon o ustavnem sodišču ne dovoljuje sodelovanja ustavnih sodnikov na visokošolskih zavodih kar tako, pač pa izrecno dovoljuje zgolj tri oblike: »visokošolskega učitelja, znanstvenega delavca ali visokošolskega sodelavca«. To pa so izrazi, pravni termini, ki jih zakon o ustavnem sodišču izrecno povzema po zakonu o visokem šolstvu. Te izraze tam določata vsebina in pravna forma.

Po tem zakonu je dovoljena forma, torej pravna oblika, zgolj zaposlitev (v primeru ustavnih sodnikov je to dopolnilna, do 20-odstotna zaposlitev) in zgolj v res izjemnih primerih – ko je to nujno potrebno za zagotovitev nemotenega študijskega procesa – tudi sklenitev pogodbe civilnega prava, recimo podjemne pogodbe ali česa podobnega. Nikoli in v nobenem primeru niti v najbolj divjih podjetniških sanjah pa to delo ni dovoljeno opravljati prek določb gospodarskega prava ali prek gospodarskih družb, namenjenih pridobitni dejavnosti, med katere sodi tudi s. p. Po zakonu o visokem šolstvu, ki ga dobesedno povzema zakon o ustavnem sodišču, je visokošolsko poučevanje prek s. p.-ja že samo po sebi nedovoljena dejavnost.

Neupravičeno do neprofitnega stanovanja

Jaklič sicer s. p.-ja ni prijavil na naslovu svojega stalnega prebivališča, pač pa pri starših, ki živijo v ljubljanskih Murglah. Ustavni sodnik s soprogo in otroki živi v enem od treh stanovanj v upravljanju ustavnega sodišča. Funkcijo ustavnega sodnika je Jaklič začel opravljati marca 2017, v to stanovanje pa so se vselili 22. decembra tega leta in hkrati deset dni po tem, ko je odprl s. p. Kot pojasnjujejo na ustavnem sodišču, je Jaklič za 71 kvadratnih metrov veliko stanovanje za Bežigradom aprila plačal 362 evrov najemnine, za kolikor v Ljubljani ni mogoče najeti nič drugega kot študentsko sobo za eno osebo.

Ustavno sodišče ima ta stanovanja sicer za vsak primer, v njih so iz vseh prejšnjih sestav bivali le štirje ustavni sodniki. Danes poleg Jakliča v enem od njih biva še dr. Rajko Knez, ki prihaja iz Maribora. Prav temu so stanovanja tudi namenjena – ustavnim sodnikom, ki prihajajo iz oddaljenejših krajev, čeprav se celo ti redko odločijo zanje.

Stanovanjski pravilnik ustavnega sodišča določa, da lahko za najem stanovanja zaprosi ustavni sodnik ali sodnica, ki »nima v Ljubljani ali v kraju, oddaljenem manj kot 50 km iz Ljubljane, lastnega primernega stanovanja v smislu določb stanovanjskega zakona, niti upravičenec niti njegov zakonec ali partner ni najemnik stanovanja za nedoločen čas«. V to kategorijo očitno sodi tudi Jaklič, čeprav rojeni Ljubljančan, ki je pred leti za Dolenjski list pojasnjeval, da je spričo negotove in slabo plačane službe na Harvardu »z družino komaj preživel«, in priznal, »da nisem uspel nič privarčevati«. A kako ima lahko Jaklič službeno stanovanje, če hkrati razpolaga s sredstvi za gradnjo 750 kvadratnih metrov velike vile na gričku pod gozdičkom v vasi Gabrje, 20 minut vožnje od središča prestolnice? Danes je že jasno, da zakonca Jaklič dejansko nikdar nista izpolnjevala pogojev za dodelitev službenega stanovanja, saj sta ves čas imela dovolj sredstev za rešitev stanovanjskega vprašanja, zdaj pa imata na voljo celo dovolj sredstev za gradnjo vile, čeprav za potrebe stanovanjskega pravilnika formalno izkazujeta, da še vedno nimata rešenega stanovanjskega vprašanja. Stanovanjski pravilnik v 21. členu namreč pravi, da morajo najemniki »ves čas najema službenega stanovanja izpolnjevati pogoje, pod katerimi jim je bilo stanovanje oddano v najem, in o spremembah teh pogojev obvestiti direktorja službe«.

Tako kot protizakonito visokošolsko poučevanje prek s.p.-ja ali izvolitev v naziv rednega profesorja pod posebej prilagojenimi pogoji tudi uporaba neprofitnega stanovanja v času gradnje milijonske vile ni zgolj nepoučeno ravnanje v nasprotju z duhom tega ali onega pravnega predpisa. Gre za načrtno izigravanje zakonodaje. Kakšno sporočilo to pošilja povprečnemu prebivalcu? Če se to spodobi in je mogoče brez kakršnihkoli posledic početi na najvišji sodni funkciji, zakaj bi bilo v drugih primerih prepovedano ali nespodobno?