»Če se odločiš, da boš bolniku, če za to zaprosi, pomagal pri smrti, je to dejanje etično. Bolj etičnega dejanja ni.«

Dr. Stanislav Šuškovič je dolga leta delal v bolnišnici na Golniku, v univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo, poučeval je tudi na ljubljanski medicinski fakulteti. Pred nekaj leti se je upokojil, zdaj pa je v javnost poslal odprto pismo, v katerem je podprl uvedbo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Je eden od redkih zdravnikov, ki v Sloveniji podpirajo to možnost. Med drugim se je v pismu vprašal, kaj bi o tej temi v sedanjem času menil Hipokrat. »Ni poznal bolnikov, ki so povsem brezupno mesece dolgo intubirani in neskončno trpijo. V njegovem času so ljudje umirali mladi. Skoraj ni bilo kroničnih, mesece trajajočih bolezni, ki bolnikom ne pustijo ne živeti in ne umreti. In končno v hudih mukah umrejo.«

Za začetek nekaj tehničnih pojasnil. Državni zbor je za 9. junij razpisal posvetovalni referendum o ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Odlok o tem referendumu je romal na ustavno sodišče, to pa o njem še ni odločalo, a najverjetneje bo referendum dopustilo. Državni zbor je marca že obravnaval zakon, ki določa način izvedbe prostovoljnega končanja življenja, vendar ga je zavrnil. Če bo referendum uspešen, naj bi bil zakon v postopek vložen še enkrat. To pomeni, da bo lahko na koncu sprejeta spremenjena in izboljšana različica izvirnega predloga.

Nasprotniki zakona pravijo, da bo omogočal zlorabe, saj naj bi imel bolnik absolutno pravico do izbire dostojne smrti. Predlagani zakon tega ni predvideval, o bolnikovi prošnji naj bi odločalo več zdravnikov in psihiater, ki naj bi podali mnenje o njegovi prošnji. Če bi bila ta mnenja negativna, če bi denimo psihiater ugotovil, da bolnik ni sposoben odločati o sebi, potem postopek ne bi bil dovoljen. Hkrati naj bi se, tako predvideva zavrnjeni zakon, za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja lahko odločili le tisti, ki že trpijo in so še vedno sposobni odločati o sebi. Svarila o prisilni evtanaziji, o trgovini z organi, o usmrtitvah tistih, katerih trpljenje je odraz duševne motnje, so zavajanje.

O vseh teh strahovih je na TV Slovenija v oddaji Marcel govoril nasprotnik takšnih posegov dr. Matjaž Zwitter, predstojnik Katedre za medicinsko etiko in pravo Medicinske fakultete Univerze v Mariboru. Gre za človeka, ki je avgusta na TV Slovenija priznal, da je najbrž res, da nekaj bolnikov zaradi trpljenja naredi samomor. »Saj na koncu imajo bolniki doma cele poličke zdravil in vedo, kaj bo, če bodo vzeli ne eno, ampak več tablet. Ampak to prevzamejo nase. Ne vem, zakaj bi s tem obremenjevali zdravnika.« Bolnik se lahko ubije sam, ampak zdravnik mu pri tem, čeprav je bolnik v brezizhodnem položaju, ne želi pomagati. Bolniki so po tej logiki zdravnikom v breme. To je res etično stališče …

Nekateri pravijo, da so tisti, ki zagovarjajo pravico do prostovoljnega končanja življenja, rablji. Vi jo zagovarjate. Ste rabelj?

Žali me, da moji zdravniški kolegi govorijo o rabljih. Bil sem zelo prizadet, ko sem slišal eminentne strokovnjake, ki vodijo slovensko zdravstvo, da govorijo tako. To je nedostojno. Naloga zdravnika je, da na vse mogoče načine pomaga bolniku. Pomoč pri smrti pa je končna, največja mogoča oblika etične pomoči.

Večina slovenskih zdravnikov misli drugače. 

Vprašanje medicinske etike je zapleteno. Na začetku je treba upoštevati zdravniško zavezanost k ohranjanju življenja, maksimo, ki je globoko zarezana v našo podzavest. Z nasprotno idejo, z idejo o tem, da zdravniki umirajočim pomagajo umreti, se je težko soočiti. Težko jo je sprejeti, težko ponotranjiti. A vendar, če se res odločiš, da boš kot zdravnik storil to dejanje, če se odločiš, da boš bolniku, če za to zaprosi, pomagal pri smrti, je to dejanje etično. Bolj etičnega dejanja ni.

V Sloveniji si neozdravljivo bolni ne morejo izbrati načina slovesa. Če parafraziram dr. Matjaža Zwittra, enega izmed soavtorjev Kodeksa zdravniške etike, je etična dolžnost zdravnika, da bolnika obvaruje pred njegovimi lastnimi odločitvami, ki naj bi bile odraz trenutnih težav in mu lahko ogrozijo življenje. Ali to pomeni, da bolniki čisto na koncu življenja niso svobodni? 

Seveda so svobodni, lahko izbirajo, kakšno vrsto zdravljenja bodo imeli, to jim omogoča zakon o pacientovih pravicah. Vsak lahko s svojim življenjem naredi, kar želi. Lahko se zdravi, ljudje se tudi ubijejo, bolni lahko tudi izberejo, da zavračajo zdravljenje. Vse to je rezultat njihove svobodne presoje, a hkrati ne morejo izbrati, da bi legalno in ob pomoči zdravnika umrli.

Bolnik ne sme trpeti, a hkrati zaradi mojih posegov ne sme umreti. Vse to so hude dileme, s katerimi sem se spoprijemal – pa četudi je v nekaterih primerih že vnaprej jasno, da je bolnik obsojen na smrt, da bo ta prišla kmalu in da se trpljenje vleče nepotrebno dolgo. Imel pa sem zvezane roke.

Pulmolog ste. Desetletja ste delali v bolnišnici na Golniku. Vas je do zagovora pomoči pri končanju življenja vodila praksa?

Ko si mlad zdravnik, o smrti ne razmišljaš veliko. Ne razmišljaš, da ljudje umirajo, ne razmišljaš, da bi komu pomagal umreti. Že kot specializant medicine sem naletel na takšne bolnike, pri katerih mi je bilo takoj jasno, da je zanje bolje, da čim prej odidejo. Spomnim se enega izmed njih, v pljučih je imel polno metastaz, k nam je prišel umret. Jasno je bilo, da je moja naloga, da mu pomagam. A kako naj to storim? Kaj bi mu lahko dal in česa mu ne bi smel? Bolnik ne sme trpeti, a hkrati zaradi mojih posegov ne sme umreti. Vse to so hude dileme, s katerimi sem se spoprijemal takrat in vso kariero – pa četudi je v nekaterih primerih že vnaprej jasno, da je bolnik obsojen na smrt, da bo ta prišla kmalu in da se trpljenje vleče nepotrebno dolgo. Imel pa sem zvezane roke. Pa ne samo jaz, podobno je bilo z bolniki, ki kljub bolečinam niso imeli možnosti izbire. Samo trpeli so lahko in čakali na konec. Naj vas vprašam, bi lahko ubili človeka, če bi imeli pred seboj injekcijo s smrtonosno učinkovino in diagnozo, ki ne pušča dvomov, tak človek pa bi želel umreti?

Ne morem vedeti. 

Vsaka takšna odločitev je težka. Življenje je vendarle vrednota, ki jo najbolj cenimo. Tudi jaz ga cenim, vse naše etične vrednote so namenjene ohranjanju življenja, vrste, skupnosti.

V položaju neznosnega trpljenja, bližajoče se smrti, želje po slovesu, ki ni izvršljiva, sta v stiski oba. 

Tako, ja, v stiski sta zdravnik in bolnik, v hudi stiski. Že sama možnost izbire bi trpljenje olajšala. Omogočila bi možnost dostojnega slovesa. Pred leti sem zdravil neko bolnico, ki je, žal, umirala. V pljučih je imela polno metastaz, nabirala se ji je voda, neprestano so ji odstranjevali tekočino. Na viziti jo je pogledal glavni zdravnik in jo vprašal, ali bi še vztrajala, ona pa me je pogledala naravnost v oči, osebno sva se poznala in dobro razumela. Tiho sem ji odkimal. Nato je zavrnila poseg. Naslednji dan je umrla. Še vedno se sprašujem, ali sem s to kretnjo povzročil njeno smrt.

Ni umrla zaradi vaše kretnje. 

Ni, ampak povzročila pa je njeno smrt. O tem primeru velikokrat razmišljam. Smrt je pošastno ireverzibilna, klavstrofobična, nič ni bolj krivičnega, kot je smrt.

Vsak lahko s svojim življenjem naredi, kar želi. Lahko se zdravi, bolni lahko izberejo, da zavračajo zdravljenje. Vse to je rezultat njihove svobodne presoje, a hkrati ne morejo izbrati, da bi legalno in ob pomoči zdravnika umrli.

Neka medicinska sestra je v reviji Utrip zapisala, da se je pred več kot 30 leti na oddelku, kjer je delala, izvajala aktivna evtanazija. Izvajala naj bi se bila na željo bolnikov, ne na željo svojcev. Menda so dobili »koktajl«. Ste slišali za takšne primere? 

Ne, nisem. Ne verjamem, da se je to res počelo, da je bilo tega veliko. Bolnik je na očeh vseh, ne moreš bolniku dati smrtonosne učinkovine, ne da bi to kdo opazil. Vedno so zraven sestre, strežnice in drugi bolniki.

Več kot 40 let ste bili zdravnik, gotovo ste razmišljali o teh dilemah. O mejah, pomoči, sočutju, svojem položaju, odgovornosti. 

Trudili smo se, da čim bolj olajšamo življenje bolnikov. Bili pa so tudi primeri, ko so ti bolniki strahotno trpeli in pri katerih se tega trpljenja ni dalo olajšati. Res je bilo težko, a kaj bi lahko naredili, če ni bilo zakonskih in drugih ustreznih postopkov, da bi bolnikom, če bi tako želeli, pomagali pri končanju življenja. Velikokrat sem šel domov s slabim občutkom, ker sem vedel, da v bolnišnici zapuščam umirajočega, ki trpi. Spomnim se bolnika, ki je imel v vratu polno metastaz. Ničesar nismo mogli storiti, bolnik pa se je dušil. Dušil se je vso noč in na koncu umrl zaradi zadušitve. Grozna smrt je to, grozna. Seveda obstajajo bolniki, ki manj trpijo ali pa ne trpijo tako zelo in zavedanje, da bo v neki prihodnosti mogoča pomoč, kot naj bi jo predvidevala zakonodaja, bi koristilo tudi njim. Sam sem sicer prepričan, da bo na koncu veliko več prošenj za pomoč pri samomoru, kot jih pričakujejo predlagatelji zakona.

Govorijo o 50 primerih na leto. Zakaj bi jih lahko bilo več? 

Dva izmed glavnih vzrokov smrti v Sloveniji sta kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in srčno popuščanje. Pri teh boleznih bolniki na koncu trpijo, duši jih, dušenje pa je z zdravili težko olajšati, pri bolečinah smo uspešni, pri dušenju pa, žal, ne, lahko pomagamo kakšni polovici obolelih. Pri bolnikih s KOPB glavna težava ni v tem, da imajo zaporo dihal, pač pa v tem, da imajo prenapihnjenost pljuč. To je tako, kot da bi zdrav človek vseskozi dihal na pol. Takšno dihanje potem bolnika muči leta in leta, nekateri na koncu naredijo samomor. Nekoč, ko sem bil dežuren na oddelku, sem nekoga, žal, našel, kako se je obesil na radiator. Nekateri v stiski skačejo skozi okna. Osnovno poslanstvo zdravnikov je seveda ohranjanje življenja. Zdravniki v resnici ne zdravimo in ozdravljamo, veliko bolezni je kroničnih in neozdravljivih. KOPB je neozdravljiv, tudi večina vrst raka je neozdravljiva, srčno popuščanje je neozdravljivo, zdravniki predvsem lajšamo težave in končno olajšanje težav bi morala biti možnost evtanazije …

… ali pomoči pri samomoru. 

Etiki so pri tej dikciji zelo natančni, stvari imajo izdelane. Sam se z njimi ne strinjam. Za oboje, tako za evtanazijo kot za pomoč pri samomoru, je potreben zdravnik. Ta lahko prinese zdravilo ali pa ga vnese v bolnika. Obenem je na drugi strani bolnik, ki privoli v poseg. Končni rezultat je v obeh primerih smrt, v obeh primerih je nosilec tega postopka zdravnik. Zato ne razlikujem med enim in drugim postopkom, rezultat je vedno enak.

Sam bi stvar zaostril. Zdravnik je tukaj, da spremlja človeka skozi življenje, mu pomaga, ga opogumlja, mu stoji ob strani. Čisto na koncu, ko pa bolnik morda strašno trpi in mu tega trpljenja ni mogoče olajšati, bi se zdravnik iz tega odstranil. Zapustil bi ga. To ni etično dejanje.

Se strinjam. Trpečih bolnikov je, žal, veliko. Včasih ne moremo pomagati. Ne boste verjeli, koliko noči sem prespal z bolniki, o katerih sem sanjal, o katerih sem razmišljal, ki sem jim želel pomagati. Največja skrb zdravnika so vprašanja, ali bo bolnik preživel, ali sem postavil pravo diagnozo, sem se morda zmotil. Ko sem zjutraj prihajal v službo, sem večkrat vprašal, ali je ta in ta bolnik preživel noč. Ta želja po ohranjanju življenja, pa ne glede na to, kakšno je, kot sem že rekel, je postavljena kot glavna maksima zdravnikovega poslanstva. A vedeti morate, da je Hipokratova prisega stara 2500 let, da se je v tem času spreminjala, Svetovno zdravniško združenje pa je objavilo več popravkov tako imenovane ženevske deklaracije. Njena zadnja različica je dvoumna, nekoč je pisalo, da zdravnik varuje življenje, zdaj piše, da varuje zdravje.

Zakaj tolikšno odklanjanje teh postopkov v zdravniških organizacijah? Ne samo odklanjanje, čutiti je jezo in bes, pa četudi poleg vas še nekateri drugi zdravniki podpirajo možnost pomoči pri končanju življenja. 

Pri tej razpravi sem naletel na kup čudnih stvari. Zdravniška društva v svojem nasprotovanju evtanaziji niso nikoli odgovorila na vprašanje, zakaj zdravniki dopuščajo trpljenje bolnikov. Govorila so o odgovornosti zdravnikov, o trpljenju pa bolj malo. Zakaj torej ni etično bolnikom pomagati umreti, etično pa je, da ti trpijo? Svarijo pred zlorabami v postopkih, pred potiskanjem starih ljudi v smrt, pred napačnimi in prehitrimi odločitvami bolnikov, trkajo na našo vest, a trpljenja in bolečin ne omenjajo. To ni etična pozicija. Veste, kdo je pri tem razmišljanju iskren?

Katoliški duhovniki in predstavniki drugih verskih skupnosti. Škof Saje denimo pravi, da ima človek neprecenljivo vrednost in neodtujljivo dostojanstvo tudi takrat, ko trpi in je nemočen.

Duhovniki in cerkev delujejo v skladu s svojo doktrino. Ne sprenevedajo se. Ne trdim, da se z njimi strinjam, vendar cerkev uči, da je trpljenje treba sprejeti, trpljenje je lahko tudi nekaj dobrega, lahko človeka očisti, lahko mu omogoči duhovno rast. Kakšna duhovna rast, lepo vas prosim, nekaj dni pred smrtjo?

Tisti, ki trpijo, naj bi bili bliže bogu. Tudi Jezus je, tako učijo, za nas trpel na križu. 

Težko verjamem, da so trpeči bliže bogu kot zdravi ljudje. A duhovniki so vseeno edini, ki odkrito govorijo o trpljenju pred smrtjo in ga na neki način poskušajo osmisliti.

Tisti, ki nasprotujejo ureditvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, govorijo o tem, da bi morali izboljšati paliativno oskrbo, namesto da ljudi potiskamo v smrt. 

Sem zagovornik paliative. Nasprotniki urejanja tega področja opozarjajo, da bi se ob morebitni vpeljavi evtanazije in pomoči pri samomoru paliativa nehala razvijati. Nisem prepričan, da imajo prav, prav tako nisem prepričan, kakšen je pravi domet paliative. Kako uspešna je lahko? Kaj je s psihičnim trpljenjem? Kako se počuti bolnik, ki se zaveda, da je v položaju, iz katerega ni izhoda? Kako temu bolniku olajšati občutek nemoči? Sam bi bil torej nasprotnik evtanazije, če bi paliativna oskrba pomagala vsem bolnikom. Ampak tega še dolgo ne bo. Paliativa vseh težav, ki jih doživljajo bolniki, ne more odpraviti.

Zdravniška društva v svojem nasprotovanju evtanaziji niso nikoli odgovorila na vprašanje, zakaj zdravniki dopuščajo trpljenje bolnikov. Govorila so o odgovornosti zdravnikov, o trpljenju pa bolj malo.

Medicina torej ne more, kar trdi tudi Dušan Keber, vsakemu bolniku zagotoviti dostojanstvenega in spokojnega konca življenja brez trpljenja. Kje se torej konča moč zdravnikov, zdravil, medicinskih postopkov? 

Vsega ne moremo pozdraviti, vsem ne moremo pomagati. Na svojem oddelku sem videl veliko bolnikov, ki so umirali. Niso umirali lahko, razen morda tistih, ki so umrli med spanjem. Večina jih je bila bolj ali manj pri zavesti in so trpeli, nekateri so bili nemirni, če pa želiš ta nemir pomiriti z zdravili, lahko bolnika predčasno ubiješ. Ljudje radi govorijo o morfiju, o tem, naj jim damo dvojne odmerke. Ampak takšno početje ni etično, takšno početje je umor. In če že omenjam etiko. Veste, kje sam vidim največjo nedoslednost? V kodeksu zdravniške etike je zapisano, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Hkrati pa je v njem člen, ki zdravnikom dovoljuje, da se ob klasičnem zdravljenju izvajajo dopolnilni postopki, sicer kot dodatek zdravljenja, ne nadomestek. Takšno dopolnilno zdravljenje je homeopatija. Je dopuščanje uporabe homeopatije etično?

Povejte. 

Ni. Alternative, torej homeopatija, bioenergetika in sto in en način zdravilstva ne delujejo bolje, kot deluje placebo. Vse skupaj je laž nad lažjo, a te stvari vseeno podpirajo posamezniki iz zdravniških vrst. Nekoč sem nekega uglednega zdravnika pozval, naj razloži, kako naj se homeopatsko zdravilo predpiše na način, ki bo etičen. Bodo zdravila, ki so placebo, zastonj? Kajti etično bi bilo povedati, da so placebo. Jih bodo raje prodajali kot zdravilo, četudi vedo, da niso? Bodo zagovarjali tezo, da so zdravilo, in ravnali nestrokovno? Ni mi odgovoril. Sam sem poznal veliko, res veliko bolnikov, ki so umrli, ker so namesto klasične medicine izbrali alternativo – homeopatijo, akupunkturo, bioenergetiko – umrli so, ker se je pri njih bolezen ponovila. Naj pojasnim še enkrat, mi, zdravniki, ne zdravimo bolezni, mi jih lajšamo, jih spravimo pod nadzor, zmanjšujemo simptome, bolezen je kdaj tudi v regresiji, a v telesu obstaja. Medicina je v očeh ljudi nekaj, kar zna pozdraviti. Toda razen nekaterih izjem ničesar ne pozdravimo, ne pozdravimo sladkornih bolezni, revme, pljučnih in srčnih bolezni, vse to so kronične in neozdravljive bolezni, naloga zdravnika pa je lajšanje. Homeopatija je po mojem trdnem prepričanju skrajno neetična. Cena za obisk homeopata znaša 100 in več evrov, njihovi pripravki, kroglice, kreme, kapljice, pa stanejo po deset evrov, a pomagajo bolj malo.

Je za vas krilatica, da ste zdravniki bogovi v belem žaljivka? Sprašujem zato, ker bogovi odločajo o življenju in smrti. 

Nobeni bogovi nismo, sam sem se vedno trudil, da bi bil skromen in razumevajoč. Seveda odločamo o življenju in smrti, imamo znanje, imamo izkušnje, poznamo človeško telo, vemo, kaj lahko pomaga in kaj ne. Vendar samega sebe nisem nikoli razumel na takšen način, prej sem se zavedal, česa ne zmorem, kot da bi mislil, da sem vsemogočen.

Vas moti, da je vprašanje prostovoljnega končanja življenja postalo politično, vas moti, da je o tem začela razpravljati politika? 

Te dni sem ob razpravi o razpisu referenduma poslušal parlamentarno zasedanje. Razprava je bila tako nizkotna, da bolj ne bi mogla biti. Bila je izrazito nestrokovna. Nekdo se je vprašal, kako bomo takrat, ko bomo v komi, zdravorazumsko odločali o svoji usodi. Koma je globoka nezavest in takrat nihče ne odloča o svoji usodi. Potem je neka poslanka govorila o tem, kako naj bi izgledala evtanazija, govorila je o krčih in dušenju, o tem, kako naj bi tekočina zalila pljuča in kako naj bi se človek v mukah utopil. Vse to je nesmiselno. Ti postopki so drugačni, praviloma potekajo tako, da bolniki ne trpijo, da umrejo v spanju. Ni krčev in dušenja. V Avstriji je v veljavi ureditev, kjer bolniki sami v lekarnah dvignejo sestavine in jih potem na koncu vzamejo ali jih ne. Večina se jih premisli, a možnost takšnega slovesa obstaja. Pri nas te možnosti ni. Najslabša od vseh pa je bila poslanka stranke SDS Jelka Godec, ki je neki drugi poslanki zabrusila, da se lahko, če tako želi, ubije kar sama. To je višek neetičnosti. Tako se ne bi smeli pogovarjati v parlamentu. Tako se ne pogovarja niti v oštariji.

Kako razumete to zavezništvo med verskimi in zdravniškimi organizacijami na eni in delom politike na drugi strani? 

Pred leti je umrl neki znani zdravnik, bil je moj prijatelj, poznala sva se od mladih nog. Veliko sva se pogovarjala in nekoč je dejal, da je iz komisije za medicinsko etiko protestno izstopil, ker v njej prevladuje konservativni in katoliški pogled na svet. Večino mnenjskih voditeljev zdravniškega ceha vodijo katoliška načela, ampak Slovenija ni samo katoliška država. Nekaj mojih prijateljev je globoko vernih, gre za čudovite ljudi, vendar katoliška cerkev ne udejanja tistega, kar naj bi bil pridigal Jezus. Kdo je v imenu vere pobil na desetine milijonov Indijancev v Severni in Južni Ameriki, pa je bila katoliška cerkev tiho? Se je katoliška cerkev kdaj oglasila, ko so Irci umirali za lakoto? Se je oglasila, ko so preko morja prevažali na milijone sužnjev? Kdo je že promoviral zažiganje čarovnic? Kdo je napadal znanstvenike? Kdo je skrival tiste, ki so napadali otroke? Še bi lahko našteval. Katoliška cerkev naj bi bila najvišji in po možnosti edini moralni razsodnik, tega pa s svojim delovanjem ne izkazuje.

Govorijo o svetosti življenja. Zdravnik ste, je za vas življenje sveto? 

Zame življenje ni sveto v smislu nekega božjega nauka in vere, je pa življenje po mojem prepričanju nekaj nedotakljivega. Življenje je nekaj največjega. Tudi ateisti razmišljajo o smrti, o sebi, o svoji zavesti, o tem, kaj sledi. Sigmund Freud je jasno zapisal, da nihče ne verjame v lastno smrt. In če ga že omenjam, tudi Freud je, proti koncu življenja je trpel zaradi raka na zgornjih dihalih, storil samomor z morfijem. Prijatelja je prosil, naj mu pomaga. Tudi pisatelj Aldous Huxley, ki je imel raka, je ženo prosil, naj mu da prevelik odmerek LSD. Sicer pa, pomislite, koliko zdravnikov naredi samomor. Meni ni težko dobiti tablet, s katerimi bi lahko prekinil muke, če bi bilo to treba.

Bil bi nasprotnik evtanazije, če bi paliativna oskrba pomagala vsem bolnikom. ampak tega še dolgo ne bo. Paliativa vseh težav, ki jih doživljajo bolniki, ne more odpraviti.

Zakaj ne podpirate ideje o posvetovalnem referendumu o ureditvi pravice do dostojne smrti? 

Zato, ker je to še eden izmed referendumov, kjer bo večina odločala o pravicah manjšine. To ni primerno, še posebej zato, ker se je razplamtela umazana kampanja. Poslušajte samo, kaj govori Pavel Rupar, kaj govorijo privrženci Aleša Primca, poslušajte, kaj govori del politike, kako pridigajo duhovniki. Obeta se nam umazana kampanja, pri čemer bodo najbolj trpeli tisti, ki trpijo že danes, trpeli pa bodo tudi njihovi svojci. Imam vnuka, ki hodi v osnovno šolo. Povedal mi je, da njegovi sošolci nasprotujejo ideji o pomoči pri končanju življenja. Vprašal jih je, zakaj, pa so mu odgovorili, da so tako slišali pri verouku. Mogoče je tudi, da referendum ne bo uspešen in ljudje bodo trpeli še naprej. Lahko se zgodi podobno, kot se je pred 20 leti, ko je zaradi cerkve in agitiranja politične desnice padel referendum o umetni oploditvi samskih žensk. Rezultat tega je, da zdaj marsikatera ženska hodi na postopke umetne oploditve v tujino, če finančno zmore. Kar je krivično. Enako je z evtanazijo. Kdor ima dovolj denarja, lahko gre umret v Švico. Nihče ga ne bo ustavil.

Pa ne samo v Švico. Evtanazija ali asistirani samomor je legalen na Nizozemskem, v Kanadi, Belgiji, Novi Zelandiji, zdaj zdaj bo tudi na Portugalskem pa še kje.

Okoli 200 milijonov ljudi ima dostop do te pravice. Velikih nasprotovanj in protestov ni, tudi poročil o sistematičnih zlorabah ali prisilnih usmrtitvah ne. Pri takšni množici podatkov, ki so na voljo, so se prikazale težave in stranpoti pri izvedbi tega postopka. Danes te stvari dobro poznamo, vemo, kakšne so izkušnje, zato bi lažje vzpostavili ustrezen sistem, ki bi izničil možnost zlorab in napak. Sam ne bi imel nikakršnih težav, če bi ta poseg na koncu nadzirala Zdravniška zbornica Slovenije, ki mu zdaj nasprotuje. Ne sprenevedajmo se, vse skupaj je zdravniški poseg …

… in osebna odločitev posameznika. 

Seveda. Berem tudi o tem, da se lahko zgodijo pravni zapleti. Pravne težave se lahko vedno rešijo z novo zakonodajo, z jasnejšimi določili. Vam bom poskušal razložiti na primeru kakovosti v zdravstvu. S tem sem se veliko ukvarjal. Kako že poteka nadzor nad kakovostjo? Nadzoruješ, najdeš napako, predlagaš popravke, pregledaš, ali so bili upoštevani. Ti kanoni vodenja kakovosti v zdravstvu so precej enostavni. In naj potem ministrstvo za zdravje ali njegova komisija prevzame odgovornost za nadzor nad zakonom, ki se bo, upam, uvedel. Jasno je sicer, da bo lahko prihajalo do napak, ampak do napak prihaja že zdaj. V Evropi na leto umre 200 tisoč ljudi zaradi zdravil, morda so napačna, morda so predpisana v napačni kombinaciji z drugimi. In sprašujem se, ali imamo pri tem zdravniki etične pomisleke, ko predpisujemo zdravila. Seveda razmišljamo o tem, iščemo najboljše kombinacije, a zdravilo moramo na koncu predpisati, četudi se lahko zgodi, da je morda za koga usodno. Naj se vrnem na začetek najinega pogovora. To bi rad poudaril še enkrat. Osnovna premisa zdravniškega delovanja je želja pomagati. Z njo se strinjam. Želja je tudi, da se zmanjša trpljenje. Tudi s tem se globoko strinjam. Včasih pa se to ne da. Kaj naj naredimo? Pustimo bolnika, da neznosno trpi, ali pa mu svetujemo pomoč pri samomoru?

Kaj bi sami storili, če bi bili neozdravljivo bolni in bi hkrati neznosno trpeli? 

Jasno je, da bi zaprosil za pomoč pri samomoru. V tem ne vidim nobene težave.