Bravo, Logar?

Anže Logar napoveduje, da bo na naslednjem kongresu SDS izzval Janšo. Mar res?

Poljski intelektualec Adam Michnik, disident v času komunizma, je pred ducatom let v pogovoru za Mladino politiko v vzhodnoevropskih tranzicijskih državah razdelil na normalno in noro. Predlagal je, naj analitiki pri nas političnih strank ne delijo na podlagi zahodnoevropskih pojmov, kot sta levica in desnica, ampak na stranke, ki živijo znotraj ustavnih okvirov, in na revolucionarne stranke, na »živalski svet«, ki ustavo krši. Tako je to delitev opisal na primeru Poljske: »Normalna Poljska razpravlja. Zavzema se za višje ali nižje davke, je za uvedbo evra ali proti njej. Nenormalni del Poljske pa trdi, da so komunisti zavzeli državo in ob pomoči ruskega KGB ubili njihovega bivšega predsednika Lecha Kaczyńskega,« je pripovedoval. Ta nora skupina ljudi torej »spretno izkorišča populizem, nacionalizem, ksenofobijo, klerikalizem in si prizadeva za avtoritarno državo«.

Ta nori, živalski svet zarot in nenavadnih prepričanj naj bi v tem delu Evrope vzniknil kot posledica razočaranja zaradi prevelikih pričakovanj ob tranziciji, kar je marsikoga spodbudilo k iskanju grešnih kozlov, je menil Michnik. Na Poljskem je stranka Zakon in pravičnost v času, ko smo se pogovarjali z njim, zavladala v vsem svojem avtoritarnem sijaju, in kot da bi napovedal prihodnost, je na Madžarskem s podobnimi norostmi – recimo, da za vsem stoji Soros – zavladala stranka Fidesz Viktorja Orbána. V Sloveniji pa takšno politiko včasih uspešno, včasih pa malo manj uspešno vodi SDS Janeza Janše.

SDS ni normalna stranka. SDS ni levica ali desnica, je revolucionarna, prevratniška stranka. Če si izposodimo Michnikove besede, je to nora stranka, v kateri glavni akterji z Janšo na čelu verjamejo v komunistično zaroto in z njo upravičujejo svoje izredne ukrepe. V času tretje Janševe vlade so bili to poskusi podreditve sodne veje oblasti in uničenje neodvisnih medijev.

A zdi se, da se ta nora tranzicija končuje. Vsaj na Poljskem je večina volivcev spregledala in z izvolitvijo Donalda Tuska državo vrnila v normalne tirnice, za zdaj pa kaže, da se tudi absolutna oblast Viktorja Orbána maje s prihodom mladega Pétra Magyarja. Slovenska SDS ob tem ostaja osamljena, vsi ti mednarodni premiki so tudi pritisk na njene podpornike.

Upanje, da se bo SDS v bližnji prihodnosti vrnila v ustavne okvire normalnosti, je Anže Logar. Logar je normalen politik. Lahko mu očitamo, da je brez barve in okusa, da kot Borut Pahor živi v utvari nadideološkosti, da je njegova edina ideologija biti platforma za druge akterje, lahko mu očitamo, da je dolga leta podpiral radikalizirajočo se politiko stranke SDS, toda v primerjavi z Janšo, ki odsotnost vsebine kompenzira z žaljivkami, ostaja Logar v normalnem svetu. Ne seje zarot, ne slika alternativne podobe sveta.

Lahko mu tudi očitamo, da je kandidat kapitala. Navdušenja nad njim ne skrivajo številni menedžerji in zbornice, ki v njem vidijo jamstvo za prihodnje presežne dobičke, prazno posodo, v katero lahko vlijejo interese. A pohlep je na lestvici grehov nižje od sejanja sovraštva, nacionalizma in želje po nevarni absolutni oblasti.

Napoved, ki jo je Logar ta teden izrekel v intervjuju za Reporter, da bo na prihodnjem kongresu SDS kandidiral za predsednika stranke, lahko zato pohvalimo. Kongresi SDS so bili v zadnjih desetletjih podobni severnokorejskim mitingom. Z Logarjem bo morda naslednji dobil pridih demokratičnosti ali možnost, da se bodo v stranki odkriteje pogovorili, kaj želijo.

Marsikoga upravičeno skrbi, da gre pri tem za strateško igro, s katero želi koalicijsko nezmožni Janša zvito sestaviti novo vlado. Da ima Logar dva obraza, eden je za javnost, drugi pa prikimava Janezu Janši. A če kdo hodi kot raca, plava kot raca in gaga kot raca, potem je raca, pravijo v teh primerih psihoanalitiki. Če Logar glasuje drugače, ima drugačna stališča, je to že alternativa – zaigrana ali ne.