Namesto lipe / Spomenik slovenske osamosvojitve bo stal na Trgu republike

Na dan razglasitve neodvisnosti in državne suverenosti Republike Slovenije, 26. junija 1991, so slovenski politični veljaki na Trgu republike pred slovenskim parlamentom posadili lipo. Blagoslovil jo je tedanji metropolit Alojzij Šuštar, skupaj z evangeličanskim pastorjem, vendar naj bi mu nekdo izklopil mikrofon, »tako da simbolična slovenska osamosvojitvena lipa tega blagoslova ni slišala«, če gre verjeti besedam, ki jih je nekoč izrekel Janez Janša. Morda se prav v tem skriva razlog, zakaj je tako slabo uspevala, bila je vidno osušena, ves čas je nihala med življenjem in smrtjo.

Resnica je drugačna: zasadili so jo v lonec, med betonske bloke, kjer je imela na voljo le 25 kubičnih metrov zemlje. Dobrih 20 let kasneje, leta 2014, so lipo ob preureditvi Trga republike zato presadili na drugo stran ceste, v bližnji park, namesto lipe pa se je na Trgu republike znašel drog s slovensko zastavo.

Prav tu naj bi zdaj mesto našel novi spomenik slovenske osamosvojitve, ki bi ga država rada postavila na lani izrečeno pobudo prvega predsednika države Milana Kučana. Kakšen spomenik naj bi to bil, še ni jasno, o tem bo odločil mednarodni javni natečaj. V izhodiščih, ki jo je pripravila posebna vladna komisija, je sicer mogoče prebrati, da bi moral to biti spomenik, ki »združuje državo, ljudi in njihove dosežke« ter izraža »medsebojno spoštovanje in zaupanje«.

Do največjih zapletov je v resnici prišlo pri razpravi o sami lokaciji spomenika. Trg republike je območje, ki je kot celota razglašeno za kulturni spomenik državnega pomena. A na koncu je vendarle šlo brez posegov v odlok o razglasitvi tega območja za kulturni spomenik, saj je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije presodil, da postavitev spomenika ni v nasprotju z varstvenim režimom. »Poseg na tem območju namreč zaradi trenutno pomanjkljive urejenosti pomeni varovanje objektov in prostora ob hkratnem dopolnjevanju same ureditve Trga republike,« lahko preberemo v izhodiščih.

»Izhodišča je treba razumeti kot kompromis in obenem kot neuspel apel, da bi lahko spomenik osamosvojitve v 21. stoletju razumeli tudi drugače,« ob tem razlaga arhitekt Miloš Kosec, ki je bil del komisije. »Recimo kot ureditev javnega prostora. Konkretno sva z arhitektom Alešem Vodopivcem predlagala, da bi lahko bil najlepši spomenik osamosvojitve nova NUK II. Če je bila osamosvojitev tudi na kulturi sloneč proces, bi se morali vprašati, zakaj bi v 21. stoletju nujno gradili znak obvladovanja nekega prostora. Zakaj ga ne bi redefinirali v infrastrukturo sodobne družbe? Če ne v NUK II, pa v prenovljen Plečnikov stadion,« razmišlja.

»Spet se je pokazalo, da o spomenikih še vedno razmišljamo kot o nekakšnem ’zdravilu’. Ampak spomenik v resnici nikoli ne zdravi, je lahko samo simptom družbenih dogodkov,« pove Kosec. »Zdaj bo pomembno predvsem, kakšen bo ta spomenik – da to ne bo vojni spomenik, temveč dejansko spomenik procesu osamosvojitve, ki je bil izrazito pluralen, v katerem so sodelovali kulturniki, civilna družba, ne samo vojska in milica. Spomenik, na katerega bi bil človek v 21. stoletju lahko ponosen, je lahko samo spomenik, ki bo izražal pluralnost in različnost mnenj. In ne samo neko prisiljeno, domnevno enotnost.«