Fernanda Prado Verčič / Direktorica Kranj Foto Festa, ki povezuje domačo fotografsko sceno z mednarodno

Mednarodni festival fotografije Kranj Foto Fest je zgodba o uspehu. Ne le, da se je rodil v težkih in negotovih koronskih časih, v zgolj treh letih je postal hitro rastoče in čedalje pomembnejše srečevališče domačih in tujih fotografov ter ljubiteljev tega medija, obenem pa nepogrešljiv poletni dogodek, ki se je že dodobra usidral v srca prebivalcev gorenjske prestolnice. Soustanoviteljica in direktorica festivala Fernanda Prado Verčič (1980) z veliko predanostjo, energijo in ljubeznijo uresničuje svoje poslanstvo gojenja povezovalne platforme, kjer imajo mladi in perspektivni fotografi in fotografinje ter tudi tisti že uveljavljeni priložnost za izmenjevanje idej, razstavljanje, izobraževanje in predvsem tvorjenje skupnosti, v kateri se bogatijo z novo ustvarjalno energijo in navdihom.

V Kranj jo je pripeljala ljubezen. Prihaja iz enega največjih mest na svetu, brazilskega Sao Paula, ki je s svojim vrvežem, prometnostjo in barvitostjo pravo nasprotje malega gorenjskega mesta. Prvi fotoaparat je dobila pri štirinajstih. Imel je povsem osnovne funkcije in zmogljivosti, s katerimi je beležila družinske prigode, in bilo je dovolj, da se je zaljubila v fotografijo. Vpisala se je na študij novinarstva, ki ji je dal »celovit vpogled v razumevanje zgodovine, sociologije, antropologije; konteksta prostora in časa, v katerem živimo. Tehničnega znanja se že lahko naučiš pozneje.«

V naslednjih letih se je vpisala še na magistrski študij fotografije, delala kot asistentka modnega fotografa ter pisala za fotografsko revijo, nato pa pristala na uredništvu najpomembnejšega brazilskega finančnega medija Valor Economico, kjer je kot urednica fotografije pet let koordinirala ekipo fotografov po vsej državi. Nato se je zgodilo nepričakovano. Na potovanju po Evropi se je ustavila tudi v Sloveniji, kjer je obiskala sošolca, fotografa Simona Plestenjaka. Ki je tudi malo »kriv«, da se je njeno življenje takrat zasukalo za 180 stopinj, predstavil ji je namreč njenega bodočega moža. In ni trajalo dolgo, da je pustila uredniško službo in se preselila v Kranj.

Prva leta v Sloveniji se je ukvarjala s fotografijo in organizacijo fotografskih dogodkov. Leta 2014 je za projekt Majhne zgodbe iz Robidnice 3 – o življenju in kraju moževih sorodnikov – prejela nagrado za reportažno fotografijo Emzinovega natečaja Fotografija leta. A prilagoditveno obdobje je bilo izredno težko. »Niti ne zaradi razlik med državama,« pravi, »pač pa zaradi razlik med velikim in majhnim mestom. S svojim bivanjem v velikem mestu, polnem življenja in kulturnih dogodkov, sem bila zadovoljna. Ko pa sem pristala v Kranju, ki je danes živahno mestece, polno energije, takrat pa se v njem ni dogajalo nič, obenem pa sem čutila še jezikovno bariero, sem zelo občutila to razliko.«

Potem je rodila sina. In nekaj let za tem še hčerko. Otroka sta jo naučila mnogo stvari, povezanih s Slovenijo. »Ko postaneš mati v tuji državi, se okrepi tvoja povezava z deželo,« pravi. »Imam dva slovenska otroka, nezlomljivo vez s to državo. Ko sem poslušala, kako se učita slovensko, sem na neki način deželo odkrivala skozi njune oči.« Seznanila se je tudi z zgodbo znamenite kranjske osebnosti Janeza Puharja, pionirja svetovne fotografije in izumitelja fotografije na steklo. »Mislila sem si, kako neverjetno je, da sem v enem rojstnih krajev fotografije, počutila sem se počaščeno, da hodim po istih ulicah.« Nato je spoznala še fotografovo sorodnico Petro Puhar, ki si že vrsto let prizadeva širiti besedo o njegovi zapuščini. Ujeli sta se v želji, da bi Kranj preobrazili v fotografsko mesto, ideji, ki sta jo uresničili leta kasneje.

Prvi Kranj Foto Fest se je zgodil poleti 2021. Zaradi koronskih zaprtij sta se povezali z lokalno skupnostjo in kot izložbe uporabili okna mesnice, turistične agencije, studia za tetoviranje. Odzivi pa so bili izvrstni. »Festival se je rodil iz slabe situacije, sredi odpovedi kulturnih dogodkov, toda s pomočjo energije in želje skupnosti ljudi po združevanju in povezovanju ter ponovnem prebujanju scene.« Po prvem festivalu je Petra Puhar odšla, organizacijskemu in kuratorskemu odboru pa sta se pridružila Barbara Čeferin in Ciril Jazbec, s katerima snujejo že četrti festival, ki se bo začel 21. avgusta. Na mednarodni odprti poziv je letos prišlo rekordnih več kot tisoč prijav iz stotih držav z vseh celin.

»Moje sanje so, da bi Kranj spremenila v epicenter fotografije v tem delu Evrope. Mogoče se sliši preveč ambiciozno, toda resnično verjamem v to,« pravi. Kranj se ji zdi kot nalašč za organizacijo fotografskega festivala. »To, da je majhno mesto, pomeni, da je dobro okolje za povezovanje.« Ob tem si ne želi, da bi Kranj Foto Fest kdaj prerasel zmogljivosti mesta, saj mora festival »rasti na trajnosten način in spoštovati okolje. Še najmanj pa si želim, da bi postal prevelik ter s tem izgubil dušo in prvotno poslanstvo«.

* Luč: Branko Čeak. Prostor: Teater Café.