TV komentar / Mali dokumentarec

Nikoli nismo mogli razumeti, zakaj so Janševi nastavljenci ob naskoku na javno televizijo med prvimi ukinili ravno oddajo Globus. Jih je motilo njeno svetovljanstvo, ki je pogosto nehote pokazalo, da je SDS pač zarobljena skrajna stranka, Janša pa avtokrat? Saj niso nikoli tega izrekli, le druge takšne tipe so kazali – in res neumen je moral biti človek, da ni sam od sebe pomislil: glej, glej, ta je pa čisto podoben našemu JJ, njegova stranka pa je prav takšna kot SDS. Je bila moteča njena liberalna drža ali pač zgolj to, da je bila oddaja takšno okno v svet?

Ko se je po koncu janšizma na RTV Slovenija oddaja Globus vrnila, smo je bili veseli – le zvodenela je bila, kot en ofucan maček, nemočna, tudi brez stališč in pretekle svežine. Seveda smo razumeli. Težko je nekaj spet postaviti. Težko je vzpostaviti stare odnose in spoštovanje. Težko je voditelje pripraviti na ta znova začeti od nič. A takole od strani gledano je oddaja vseeno postajala vse boljša, tudi mlajši voditelj Adrian Bakič je nekako pridobival tehtnost in avtoriteto. A tudi če smo prijateljsko zamižali na eno oko, to ni bila več tista oddaja, na katero se nekako lahko zaneseš, da bo v njej vse dobro in prav.

Ta torek je bil Globus ponovno posvečen razmeram v Palestini. Po pol leta spopadov ni lahko narediti še ene oddaje o tej temi, ker je vseprisotna. A tokrat jim je uspelo narediti ne le dobro oddajo, ampak mali dokumentarec. In zakaj? Ker so imeli sogovornike. Iz vsega sveta, nekatere pridobljene z lastnim angažiranjem, spet druge iz mednarodnih servisov. A že prvi komentator, raziskovalec Jediz Sajig iz bejrutskega Carnegie Bejrut, je bil izjemen. Nato je Seku M. Conde pred nas pripeljal Ammarja Ghanema, zdravnika iz Detroita, ki se je prostovoljno priključil palestinskim zdravnikom. Že to je bilo veliko, a v naslednji minuti je bila pred nami Francesca Albanese, posebna poročevalka Združenih narodov, izjemna sogovornica, s katero je Seku M. Conde odvodil naravnost odličen pogovor v dveh delih. Tudi prispevek Igorja E. Berganta o širših razmerah v regiji je bil na mestu, tudi on je imel vključene izjave. In prav za to gre pri javni televiziji: da nam zmore v dnevno sobo pripeljati dejansko relevantne ljudi, da jim da čas in prostor, da razvijejo misli, nam razložijo zgodovinske in politične okoliščine.

No, še nekaj je bilo, kar je naredilo to oddajo dobro. Namreč odsotnost Karmen W. Švegl. Ves čas smo se bali, da bo tudi v tem Globusu prišel čas za njen prispevek. Saj z njo ni nič narobe, ko poroča iz kraja dogajanja. Ampak ne moremo več gledati njenih poročil o Gazi in Rafi, ki jih pošilja iz Bangkoka. To nima nobenega smisla. Ne vemo, kako in kdo se je z njo dogovoril, da bo zdaj živela tam, ampak za javno televizijo je popolnoma neverodostojno, da o Bližnjem vzhodu poroča novinarka iz Tajske. Celo žaljivo je.