Billie Eilish: Hit Me Hard and Soft

+ + +

Ob napovedi tretjega albuma zvezdnice, ki je svetovno slavo s temačnimi, »gotskimi« pop komadi in šepetajočimi ASMR-jevskimi vokali doživela pri rosnih 17 letih (to je uspelo le še Justinu Bieberju in Lorde), sta pozornost zbudili dve stvari. Napoved, da tokrat ne bo ne singlov ne spotov, ter namig, da je album zasnovan kot povezana celota za poslušanje od začetka do konca. Da je to sploh treba poudarjati, kaže na trenutni zeitgeist, ko gre za konzumacijo glasbe. Zaradi algoritemsko kuriranih predvajalnih seznamov na platformah za pretakanje glasbe komade večinoma poslušamo fragmentirano, izrezane iz izvirnega konteksta. Zdi se, da želi pevka, predvsem pri mlajši generaciji, ponovno obuditi nekaj, kar je bilo še do pred kratkim samoumevno – koncept (poslušanja) albuma.

Billie Eilish, katere uspeh je bil samonikel (pesem Ocean Eyes, ki jo je naložila na platformo SoundCloud, je postala viralna), brez podpore Disneyjeve mreže kot denimo pri vrstnici Olivii Rodrigo, že od začetka navdušuje z zrelostjo, samoironijo, zavedanjem lastnega položaja v zvezdniškem sistemu, za javnost dojemljivo »čudaškostjo«, tudi senzibilnostjo za teme, kot so depresija, tesnoba in zasramovanje telesa. Po uspehu prvih dveh albumov in podpisu naslovnega komada za Jamesa Bonda je dodaten zagon dobila z oskarjem za subtilno balado What Was I Made For? iz blockbusterja Barbie Grete Gerwig.

Pevka je, kot kaže, v odlični ustvarjalni fazi, to potrjuje tudi nova, fino zaokrožena plošča, otipljivo drugačna od predhodnic. Glasbo tudi tokrat podpisuje njen brat, producent Finneas, s katerim sestavljata sinergični dvojec s posebnimi estetskimi nazori. Očitno merita na neki zunajčasovni, subtilni sredinski pop zvok izrazito introspektivne narave in s smislom za dinamične in detajlne, a nepompozne aranžmaje, ki kontrirajo stadionskemu maksimalizmu. Slišimo primesi brezskrbnega poprocka s preloma tisočletja, folkovske baladice z blagim zvenom akustične kitare, mežike alt rocku, r’n’b-ju in šansonu, zvoke francoskega housa à la Daft Punk ter EDM-a in druge elemente, ki so sintetizirani v nekaj zares njunega.

V muziki sicer ni toliko kontrasta med mehkim in trdim, kot namiguje naslov. Imamo vedrejše in bolj kontemplativne pasaže, komadi prehajajo v precej zmernem toku, velik del glasbe pa gravitira okoli njenih specifičnih vokalov in verzov, ki v »zoomersko« direktnem, nesentimentalnem slogu popisujejo nekakšno zvezo od zapleta do razpleta. Album vsekakor presega monotonost predhodnika Happier Than Ever (2021). Je daleč od epohalnega pop artefakta, a vseeno med bolj zadovoljivimi sredinskimi izdelki letošnjega leta. Toda slutimo, da lahko ta družinska naveza v prihodnosti pokaže še veliko več.