Predvolilna ksenofobija in prazni azilni domovi

Slovenska politična desnica, predvsem opozicijski SDS in NSi, je kot sorodne politične skupine po Evropi povsem pričakovano in z njihovega vidika tudi oportuno pred volitvami okrepila protitujsko retoriko. Slovenija ni več varna, preplavile so jo rekordne množice migrantov, ki poleg tega v prestolnici lahko počnejo, kar želijo, zaradi česar se je povečalo spolno nasilje, ob katerem policija po navodilih vlade gleda stran? Posledice so vidne v novonastajajočih mestnih stražah za obrambo pred tujci in v napovedi sosednje Italije, da bo prekinila schengenski sporazum s Slovenijo?

Pojdimo po vrsti. Italijanski mediji so na začetku tega meseca poročali o besedah zunanjega ministra in podpredsednika vlade Antonia Tajanija na kongresu Južnotirolske ljudske stranke, da je Italija »zaprosila za začasno prekinitev schengenskega sporazuma s Slovenijo«. SDS je zahtevala nujno sejo parlamentarnega odbora za notranje zadeve, z njo pa je ksenofobija spet dobila mesto na največjem odru. Notranji minister Boštjan Poklukar je na seji izjavo italijanskega zunanjega ministra označil za »neposrečeno in vzeto iz konteksta«.

Že ko smo notranje ministrstvo o tem povprašali na začetku maja, so se odgovori nanašali na morebitno podaljšanje italijanskega nadzora na meji s Slovenijo: »Na ministrstvu za notranje zadeve nismo prejeli uradnega obvestila s strani italijanskega notranjega ministrstva o podaljšanju nadzora na italijansko-slovenski meji. Njihov nadzor sicer velja do 18. junija 2024.« V torek je potem Italija res obvestila Slovenijo in preostale države članice EU, da bo nadzor na meji podaljšala še za pol leta. Še naprej pa naj bi, drugače kot na avstrijsko-slovenski meji, šlo za najmehkejšo obliko mejnega nadzora – preverjanje »sumljivih« vozil, ki poleg tega niso registrirana v Sloveniji ali Italiji.

Več migrantov ali manj?

Težava je kakopak v migrantih, ki v Italijo prihajajo prek Slovenije po »zahodni balkanski migrantski poti«, čeprav prevladujoči delež tujcev to državo doseže po »osrednji sredozemski poti« in hkrati najbolj nevarni begunski poti na svetu, h kateri sodi prečkanje Sredozemskega morja iz Afrike do italijanskih otokov na odprtem morju. Po podatkih slovenske policije je v prvem četrtletju v Slovenijo iz Hrvaške nedovoljeno vstopilo 9500 ljudi, to pa pomeni 20-odstotno povečanje v primerjavi s prvim četrtletjem lani. Trend ostaja enak tudi aprila.

Migracije v EU so se v primerjavi z istim obdobjem lani zmanjšale za 12 odstotkov. Čeprav Slovenija opaža porast »nezakonitih« prehodov meje, azilni domovi samevajo.

V poročilu evropske obmejne straže (Frontex) za prvo četrtletje sicer piše, da so se migracije v Evropo v primerjavi z istim obdobjem lani zmanjšale za 12 odstotkov. Še najbolj prav na zahodni balkanski poti, ki vodi tudi čez ozemlje Slovenije. Na tej poti, kjer sta glavni vstopni točki na ozemlje EU hrvaško-bosanska in madžarsko-srbska meja, je zmanjšanje v primerjavi z istim obdobjem lani kar 64-odstotno – skupaj so našteli 5500 nedovoljenih prehodov meje. Očitno je tujce, ki prečkajo Slovenijo po zahodni balkanski poti, treba iskati tudi na vzhodni begunski poti, kamor Frontex šteje vstope na ozemlje EU v Grčiji, pa tudi na zunanjih mejah EU v Romuniji in Bolgariji. Tam so podatki primerljivi z lanskimi s 13.700 prehodi meje.

Zahodna balkanska pot je sestavljena iz več smeri, katera od njih bo v nekem obdobju bolj v rabi in katera manj, pa je odvisno od več dejavnikov. V glavnem sta dve večji smeri, ena prek Hrvaške in Slovenije naprej v EU, druga prek Madžarske. Prva je tradicionalno privlačnejša, ker omogoča precej hitrejši in enostavnejši dostop do držav »zahodne« Evrope. To velja tudi po tem, ko se je evropska zunanja, torej schengenska meja 1. januarja 2023 prestavila na hrvaško južno mejo. Gre za le dobrih 200 kilometrov poti do Italije. Pot prek Madžarske, preostalih višegrajskih držav ali Avstrije proti Nemčiji in Franciji in severnejšim evropskim državam je neprimerno daljša in bolj zapletena.

Slovenija je poleg tega zdaj v drugačnem položaju, kot je bila dolga leta, ko je bila njena južna meja hkrati tudi schengenska, zunanja meja EU. Tedaj je s Hrvaško sklenila meddržavni sporazum in tujce prisilno vračala hrvaškim varnostnim organom. Danes tega ne more več početi, saj njene meje niso več zunanje evropske meje, pač pa notranje, praviloma odprte in prosto prehodne. Pozivi desnice k zaprtju meje so zato manipulativni. Lep pokazatelj tega sta sosednja Avstrija in njen dolgoletni poostreni nadzor na meji s Slovenijo, katerega posledica so bolj ko ne zgolj poletne več deset kilometrov dolge kolone na Jesenicah čakajočih predvsem avstrijskih državljanov, ki se z morja vračajo domov.

Novi azilni domovi bodo!

Kljub nekoliko povečanemu migracijskemu pritisku v primerjavi z istim obdobjem lani pa azilne kapacitete spet bolj ko ne samevajo. Lani poleti je bilo samo v ljubljanskem azilnem domu tudi po 1400 ljudi, danes jih je tam le okoli 300, v Logatcu pa niti toliko ne. Je pa upravno sodišče zavrglo tožbi občin Brežice in Središče ob Dravi, s katerimi naj bi preprečili vzpostavitev dveh dodatnih azilnih kapacitet za potrebe odziva na poletne migracijske presežke, ki ju želi država postaviti na svojih zemljiščih v sklopu tamkajšnjih nekdanjih mejnih prehodov s Hrvaško.

Na odločitev sodišča se je odzval dolgoletni brežiški župan iz SDS Ivan Molan. Iz obrazložitve sodišča, pravi, izhaja »jasen signal vladi, da se glede azilnega doma na lokaciji mednarodnega prehoda Obrežje ne smejo izvajati nikakršni enostranski posegi« in da mora vlada vsekakor za namero vzpostavitve začasnih namestitev »pridobiti soglasje občinskega sveta«. Pri čemer stališče občine ostaja »nespremenjeno, da nasprotujemo azilnemu domu, in jaz upam, da bo vlada to tudi spoštovala«. Tako kot upravni spor oziroma občinska tožba pred upravnim sodiščem je tudi županov odziv namenjen notranji javnosti v najožjem pomenu, občanom Brežic torej. Župan jim sporoča, da dela vse, kar je v njegovi moči, in da se bo do zadnjega boril z državo, da jih obvaruje pred nevarnostjo, ki se obeta občini.

A prav v tem je bistvo. Iz odločitve sodišča razberemo, da občine v takšnih primerih nimajo na voljo pravnih poti, da bi onemogočale ali preprečevale vzpostavitev začasnih (ali pa trajnih) dodatnih namestitvenih kapacitet za tujce, če se država projekta loti na pravno sprejemljiv način – kot v tem primeru. Recimo na zemljišču v državni lasti, ki je poleg tega zaradi bližine meje in omejenega gibanja že od nekdaj namenjeno takšnim dejavnostim in bi bilo tudi v prihodnje težko drugačnim. Sporočilo upravnega sodišča je pravzaprav diametralno nasprotno temu, kako ga je za potrebe domače javnosti »razumel« brežiški župan. Glasi se, da vlada z načinom reševanja namestitvene problematike, za kakršnega se je odločila, ne posega v pravice ljudi in torej pravnih poti za preprečevanje njenih aktivnosti ni.

V uradu za integracijo in oskrbo migrantov, ki ga vodi Katarina Štrukelj, ugotavljajo, da sodba upravnega sodišča pomeni, da vladni sklep velja: »To pa pomeni, da se bodo aktivnosti v skladu s sklepi vlade in upravnega sodišča nadaljevale. V tem smislu se bodo nadaljevali postopki vzpostavitve izpostave azilnega doma v obliki začasnega ukrepa, če se bo za to izkazala potreba,« in dodajajo, da ima v sklopu aktivnosti, ki jih je vlada sprejela februarja, »dialog z lokalnimi skupnostmi prednostno vlogo in tako bo ostalo tudi po sodbi upravnega sodišča«.

POVEZANI ČLANKI:

• SOS