Tejka Pezdirc / Kiparka, ki skulpturo, prostor in gledalca dojema kot povezano celoto

Lapidarij Galerije Božidar Jakac v nekdanjem kostanjeviškem samostanu zadnjih nekaj tednov naseljujejo fragmenti telesa, kamniti organi, obdani s tkanino, silikonom, epoksi smolo in lesom. Prepleteni so v soodvisnem razmerju in tvorijo telo, ki ima več vhodov in prekatov, kot celostni organizem pa lahko zaživi šele ob prisotnosti gledalca. Gre za razstavo Začasno stanje kiparke Tejke Pezdirc (1985), ki o prostoru razmišlja kot o osnovi, konstruktu, skeletu svojega dela: »Moram razumeti gibanje človeka, ki prihaja v prostor in iz njega odhaja, razmisliti, kako lahko moja dela komunicirajo s tem prostorom in obratno.«

Mejnik v njeni umetniški praksi se je namreč zgodil v tretjem letniku študija, ko se je v okviru izmenjave v Španiji njena pot križala s profesorico, ki je poučevala prostorske instalacije. »Želela je, da močno zavzamemo prostor in se ne izogibamo njegovi veličini, in takrat sem prvič začela razmišljati, da ne naredim le enega kosa, pač pa se primarno ukvarjam s praznino, materialom prostora, da sem pozorna na to, kako je objekt umeščen v prostor.« Po tej izkušnji je začela drugače gledati na umetnost, na percepcijo in odnos do lastnega telesa, in dojela, da sta ji prostor in človeško telo v njem prav tako pomembna kot skulptura sama.

Že med obiskovanjem srednje oblikovne šole v Ljubljani se je vpisala na tečaj kiparstva, ki ga je v Pionirskem domu vodila priznana kiparka Dragica Čadež, in spoznala, da ji risanje in dvodimenzionalni prostor nista dovolj, obožuje pa delo z rokami in materialom, to, da ji materiali dovolijo neposreden odtis. Zato je po koncu srednje šole opravila sprejemne izpite za študij kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. In s tem dobila občutek, da je našla svoje mesto, znotraj katerega je svobodno dostopala do ustvarjalnih procesov.

Navdušuje se nad materiali. Pogosto jih preizkuša in z njimi eksperimentira. Proces preizkušanja ji je izredno pomemben. Prav posebno mesto pripada kamnu. Morda je ljubezen do tega materiala dediščina očeta kamnoseka, od katerega se je izučila tudi klesanja nagrobnih napisov. Do kamna je imela sicer vrsto let zadržke, saj se je bala, da bi jo privedel do arhaičnih, že preživetih pristopov. A je skozi nujo, da kamen postavi v sodobne kontekste kiparstva, odkrila vznemirljive potenciale belega marmorja, ki so privedli do nastanka serije Bruises (modrice). Kamen je obdelala, ga namakala v pigmentih in spirala, pri tem pa je barva migrirala po žilah marmorja in se ponekod usedla v kamen kot globoka modrica. »Ugotovila sem, da kamen s tem postaja nekaj novega, nenehno spreminjajočega se.«

Na svoje telo gleda kot na nekakšen akt procesa. Preden začne obdelovati kamen, se obleče in obuje, popolnoma si zapre telo. Spne si lase, na ušesa nadane naušnike, na obraz masko, filtre in očala. »Na neki način izginem,« pravi. »In ta trenutek, ko ni več moje podobe, ko jaz nisem več jaz, ponuja prostor za čistost pristopa ter intuitiven tok dela. Takrat je samo še fokus, vakuum, totalna povezanost z materialom.« Verjame, da je kiparske materiale treba opazovati, se na njih odzivati in dovoliti, da ta materialnost zaživi. »Razumeti moramo, da material ne zahteva zgolj tebe, tvojega dela, vizije in spretnosti, pač pa že obstaja kot nekaj živega. In če v tem procesu zmoreš prepoznati, kaj že obstaja, odpreš pot toku intuicije in dopustiš spontanost, ki v nasprotju z zgolj strogimi postopki in pristopi pogosto privede do presenetljivih rezultatov.«

Verjame v moč dotika in stika z materialom. »Včasih se mi zdi, da bi vsak človek moral imeti dostop do umetnosti, ki se je lahko dotika. Tako kot konzumiramo filme, glasbo in druge vrste umetnosti, to je hrana za dušo in telo. Še vedno smo materialna bitja in potrebujemo neposreden stik, da v nas vzbudi čudenje in odziv.« Verjame, da umetnost ponuja drugačno smer pogleda ter s tem omogoča odprt dialog in ustvarja prostor, znotraj katerega je obiskovalec soočen z lastnimi nasprotji. Zato je za kiparstvo še toliko pomembneje, da »ne natrpamo in nasitimo prostora z vsem, kar imamo, pač pa da vedno puščamo prostor«.

V času med razstavami in ko ne dela tako intenzivno, umetnica, razpeta med domačo Belo krajino, kjer ima atelje, in Ljubljano, čuti, da se v njej nabira napetost, močna sila, kar izkoristi za beleženje, kot nekakšen pretok idej, med katerimi so kasneje le redke uresničene. Zato se z njeno umetniško prakso izvrstno dopolnjuje joga, s katero se ukvarja že več kot desetletje in jo v Ljubljani tudi poučuje. Naučila jo je ostrine, izčiščenosti in jasnosti ter ji pomagala, da lažje najde disciplino tudi v umetniški praksi. »Verjamem v disciplino in predanost temu, kar imaš rad in dojemaš kot svoje. Da imaš do svojega dela odnos, na katerem moraš nenehno graditi in delati, da ne obtičiš, pač pa se tvoj pogled in s tem procesi lahko razvijajo in premikajo naprej.«

* V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Katja Goljat (1982) bo z nami do 5. julija.