Ideološki monolit

Opozicijski prvak Janez Janša je v intervjuju za strankarski tednik Demokracija prejšnji teden povedal, da je vlada »mladim obljubljala 30.000 novih stanovanj, sedaj pa jim namesto tega ponuja kajenje trave. Obljubljali so skrajšanje čakalnih vrst in 30 dni do specialista, sedaj pa bolnim ponujajo usmrtitev oziroma evtanazijo.« Plakati s podobno vsebino so se že pojavili po državi. Slovenski volivci bodo na evropskih volitvah 9. junija namreč lahko odločali tudi o tem, ali podpirajo legalizacijo konoplje in uvedbo zakona, ki bi v Sloveniji urejal pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Odločali ne bodo torej le o tem, kdo bo predstavljal Slovenijo v evropskem parlamentu, ampak se bodo imeli prihodnji teden priložnost izreči še na kar treh posvetovalnih referendumih oziroma glede štirih referendumskih vprašanj. Prvič, ali se strinjajo, da bi uvedli preferenčni glas na volitvah v državni zbor, drugič, ali se strinjajo, da bi bila v državi dopuščena gojenje in predelava konoplje v medicinske namene, tretjič, ali naj bi bila dovoljena gojenje in posest konoplje za omejeno osebno rabo, in četrtič, ali naj bi v Sloveniji uvedli zakon, ki bi urejal pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Ko gre za vprašanja legalizacije konoplje in urejanja pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ni presenečenje, da se je opozicija, konservativni SDS in Nova Slovenija, odzvala. A navkljub grotesknosti nekaterih izjav je opozicija pri kampanji malce zadržana. Z razlogom: podobno kot že kdaj prej, na primer pri referendumih o pravicah istospolnih parov, so vlogo nasprotnikov v zadnjih tednih in mesecih prevzeli drugi, predvsem cerkev in pa – zdravniki. Vsaj tisti, ki so najbolj izpostavljeni.

V katoliški cerkvi je zavrelo že lani, ko se je vnovič začela razprava o uvedbi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Maja je komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci zatrjevala, da bi ta lahko prinesla »nevarnost, da se bo s sprejemom zakona radikalno spremenila kultura vrednotenja življenja,« in pa »pritisk k predčasnemu končanju življenja, saj bi ostareli, bolni in ranljivi lahko začeli čutiti možnost ali celo dolžnost, naj sami končajo svoje življenje in s tem ’razbremenijo’ svoje bližnje in vse, ki skrbijo zanje v času ranljivosti«.

Murskosoboški škof Peter Štumpf je v pismu vernikom zapisal, da bo referendumsko glasovanje v resnici »referendum o slovenskem krščanstvu in narodnem obstoju«.

V zadnjem tednu je ljubljanski nadškof Stanislav Zore pri maši v Dolenjskem Lurdu na primer dejal, da »če pristanemo na logiko kulture smrti, ki hoče odstraniti vse, ki na kakršenkoli način izzivajo moje udobje, bodisi zaradi tega, ker jih nismo načrtovali, ali pa zaradi tega, ker ne zdržimo v njihovi bolezni, smo postali nečloveška družba«. Katoliška cerkev evtanazijo ali pomoč pri samomoru namreč enači kar s splavom.

Še bolj neposreden je bil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v pismu vernikom čez teden zapisal, da bo referendum v resnici »referendum o slovenskem krščanstvu in narodnem obstoju«. Sam, je zapisal, bo odločno glasoval proti. »Tokrat bomo kristjani na referendumu izpovedali svojo veroizpoved: v življenje ali v smrt. Kdor bo dal svoj glas življenju, ima v cerkvi kaj iskati; kdor pa bo glasoval za smrt, pa naj v prihodnje ostane kar doma.«

Podobno dogmatsko kot cerkev deluje del zdravniškega vrha. Proti predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga pripravili v Srebrni niti, so se že lani izrekli pri komisiji za medicinsko etiko, enako vodstvi Slovenskega zdravniškega društva in Zdravniške zbornice. Da jasno nasprotujejo legalizaciji konoplje za osebno rabo, so čez teden na skupni novinarski konferenci dali vedeti tudi predstavniki Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Onkološkega inštituta Ljubljana, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo ter Službe za otroško psihiatrijo UKC Ljubljana, Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo ter Koordinacije Centrov za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog.

Preden nadaljujemo, je treba zapisati: zdravniki imajo v marsičem prav, večino njihovih utemeljitev je, z vidika stroke, iz katere prihajajo, mogoče razumeti. Ko govorijo, da je treba storiti vse, da pri uvedbi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne bi prihajalo do zlorab, imajo prav. Prav imajo tudi, ko govorijo, da konoplja ni čudežno zdravilo in da je zdravljenje z njo v nekaterih primerih mogoče uporabiti samo kot komplementarno zdravljenje. Ali ko svarijo pred vožnjo pod vplivom, pred čezmerno rabo ali razširjeno rabo med mladostniki, saj lahko ta negativno vpliva na njihov razvoj. Pa čeprav bi enako lahko zapisali tudi za alkohol.

Težava se skriva drugje. Del zdravnikov je, tako se zdi, strnil vrste. Neomajni so. Skupaj z opozicijo in katoliško cerkvijo, kdaj celo z enako absurdnimi utemeljitvami, sestavljajo skorajda ideološki monolit, ki nasprotuje obema referendumoma.

»Ideološki monolit z ideološkim ’sponzorjem’ in zelo koherentno nazorsko strukturo, ki nikoli ni bila namenjena temu, da bi odpirala razpravo,« dopolni sociolog dr. Samo Uhan. Na nasprotnem bregu, med podporniki, je pol, ki takšnega »sponzorstva« nima. »Pri teh, ki so za, in tistih, ki so proti, gre za čisto različne motive,« je prepričan. »Tisti, ki so proti, imajo v prvi vrsti motiv biti bolj zvesti ali instituciji ali nekemu nauku, ki mu sledijo. Niti ne opredelitvi do same vsebine. Gre za nekakšno izkazovanje lojalnosti.«

Po javnomnenjski raziskavi agencije Ninamedia, ta je potekala od 13. do 16. maja na vzorcu 1000 ljudi, je javno mnenje sicer naklonjeno pritrdilnemu odgovoru na vsa tri referendumska vprašanja. Dvainsedemdeset odstotkov vprašanih podpira uvedbo preferenčnega glasu na volitvah v državni zbor, še več, 82,1 odstotka, jih podpira predlog, da bi bila v Sloveniji dopuščena gojenje in predelava konoplje v medicinske namene, dosti manj (52,4 odstotka) pa se jih strinja z možnostjo, da bi bila pri nas dovoljena gojenje in posest konoplje za omejeno osebno rabo. Uvedbo zakona, ki bi urejal pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, podpira 58,2 odstotka vprašanih.

Pri tem je zanimiv podatek, da bi bila večina volivcev Nove Slovenije in SDS pripravljena podpreti gojenje in predelovanje konoplje v medicinske namene, kar 49 odstotkov volivcev Nove Slovenije pa bi bilo praviloma pripravljenih podpreti tudi gojenje in posest konoplje za omejeno osebno rabo (pri SDS je takšnih le nekaj več kot četrtina volivcev). Da bi bilo treba sprejeti zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, meni 39,2 odstotka volivcev Nove Slovenije in 26,7 odstotka volivcev SDS. Večina volivcev vladnih strank namerava oba referenduma podpreti.

»Nisem povsem prepričan, ali gre pri teh vprašanjih nujno za znak premišljene libertarnosti in odprtosti družbe. Zanesljivo pa ne gre za konservativnost,« razmišlja Uhan. V prvi vrsti, meni, gre za razumevanje odnosa do samega sebe. »V čemer pa lahko, drži, vidimo nekakšno subtilno kritiko obstoječega sistema.«

Javnomnenjske ankete namreč kažejo, da so rabi konoplje v medicinske namene naklonjeni predvsem ljudje, pri katerih pogled na zdravljenje sega onkraj sistemske obravnave – konopljo pogosto vidijo kot nekaj, kar jim lahko pomaga, ko uradna medicina odpove. Podobno velja za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Pri tem vprašanju, kažejo ankete, gre pri ljudeh predvsem za razmislek, ali medicina res prinaša rešitve za vse vrste težav, ne nazadnje tudi za na smrt bolne.

»Ljudje pa ob tem ne sprejmejo predvsem slabo skritega licemerja, kako je bolečino ob koncu življenja lahko razumeti tudi kot odrešitev in da jo je zato treba prenašati. Del medicinske stroke, ne vsa, v svojem izrekanju, žal, s preveliko lahkoto prevzema točno takšen katoliški govor,« se boji Uhan.

To nas spet pripelje do zdravnikov. Ključna težava je, da zdravniki – spet: tisti, ki so praviloma najbolj izpostavljeni – svojih mnenj v razpravah o referendumih ne znajo artikulirati zgolj kot legitimnih pomislekov, temveč izražajo apriorno nasprotovanje.

Vzemimo nasprotovanje zdravnikov pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. »Na referendumu ne gre za vprašanje, ali bi bili sami pripravljeni storiti samomor s pomočjo ali pri tem asistirati, temveč ali dopuščamo, da to lahko storijo drugi in da jim to država – regulirano, seveda – omogoči,« razmišlja filozof dr. Tadej Troha. Nekateri zdravniki celo pravijo, da bi ureditev tega področja, kadar gre za izjemne primere, dopustili. To pomeni, da ji, vsaj v teoriji, ne nasprotujejo absolutno. »Ob tem bi si želel večje iskrenosti glede njihove lastne razcepljenosti. Če se bojijo, da vlada ne bo sposobna pripraviti dovolj dobrega zakona, ki bi odgovoril na njihove pomisleke, je popolnoma logično in legitimno, da glasujejo proti ali pa da referendum bojkotirajo. Bi pa od njih, če se že aktivirajo, pričakoval načelno odprtost za razpravo. Kdor ni absolutno proti, mora biti odprt za argumente, tudi argumente kakšnih drugih strok. In to ne velja le za zdravnike.«

Podobno razmišlja filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl. Medicinska stroka je pri tem vprašanju, meni, izrazito nefleksibilna. »Dejansko imam občutek, da zdravniki ne odpirajo pravih vprašanj,« trdi. »Govorijo na primer, da bi morali začeti resnejšo razpravo o paliativni oskrbi in hospicih. Imajo prav. Žal pa ne vidim nobene resne akcije z njihove strani, ki bi to razpravo začela, nobenega povečanja aktivnosti stroke ni na tem področju.« Hkrati prav to zlorabljajo kot utemeljitev, zakaj ne bi smeli odkrito razpravljati o urejanju področja pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Nič pretirano drugače ni, ko gre za legalizacijo konoplje. Zdravniki svarijo pred nevarnostmi proste rabe konoplje med najstniki, namesto da bi govorili, kako to rabo smiselno, v okvirih družbene stvarnosti in najverjetnejše legalizacije – naj bo to danes ali čez nekaj let – omejiti. Govorijo, kako ljudje nespametno posegajo po preparatih iz konoplje na črnem trgu, in o tem, kako se bolniki pogosto za to odločajo ali iz obupa ali pa zaradi nezaupanja v zdravstveni sistem, namesto da bi iskali načine, kako to zaupanje povrniti in področje zakonsko urediti.

In ko vsi argumenti odpovedo, praviloma nastopi tisti, češ da družba še ni dovolj »zrela«, da bi lahko odločala o takšnih stvareh. Ne o legalizaciji konoplje ne o uvedbi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Da tudi če nam uspe prek zakonodaje uvesti vse mogoče varovalke, ki bi poskušale preprečiti zlorabe, to ne bo dovolj.

»To pa se mi zdi govor, ki je katastrofalen, saj v ljudeh vidi otroke,« je kritična Renata Salecl. »Ljudem bi morali zaupati, da se znajo dobro odločati o tem, kako bi radi urejali družbena vprašanja, ta govor o ’zrelosti’ pa kaže predvsem na nekakšen paternalističen, v resnici ’nezrel’ odnos tistih, ki to besedo uporabljajo.«

Dejstvo je, da bi si predvsem volivci zaslužili veliko bolj odprte, iskrene in konstruktivne razprave o obeh vprašanjih, o vprašanju legalizacije konoplje in o vprašanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zdravniki so imeli za vse to možnost. Vendar se niso hoteli vključiti v to razpravo. Namesto tega pa so se – hote ali nehote, morda zaradi kakšnih zamer ali pač samo zaradi »zdravniške etike«, tega ne vemo – znašli na okopih skupaj z desnico in katoliško cerkvijo.

To pa je za desnico, če se vrnemo na začetek, pomenilo predvsem, da zadnje tedne ni imela kaj dosti dela. Pravzaprav je dobila vse, kar je potrebovala, tako rekoč ponujeno ji je bilo – videz duhovnosti, ki ji ga zmeraj rada zagotovi katoliška cerkev, in tokrat tudi videz strokovnosti, s katerim so jo ozaljšali zdravniki.