Maraton v pravičnejšo družbo

Prejšnjo soboto je odtekla svoj prvi polmaraton. Kot gimnazijka, obiskovala je ljubljansko Gimnazijo Bežigrad, je bila tekačica, trenirala je tek na 800 metrov. Letos spomladi pa sta z mlajšo sestro Tino, »najpomembnejšo osebo v mojem življenju«, iskali možnosti za skupno preživljanje časa in tako je po dolgem času ponovno začela teči. Najprej sta se prijavili na tek v Radencih in ugotovili, da zmoreta. Včasih teče skupaj s starši, ravno ta torek so moči združili na študentskem teku na Ljubljanski grad. Njen dosedanji tekaški cilj pa je bil prav to, da bi se v razmeroma kratkem času pripravila na svoj prvi polmaraton. Da je za ta podvig izbrala 20-kilometrski tek v Bruslju, se ne zdi naključje. Belgijska prestolnica je najpomembnejši center Evropske unije, Katja Sluga pa je kandidatka Levice, ki se na bližajočih se volitvah poteguje za položaj poslanke v evropskem parlamentu.

Je celo med najbolj medijsko izpostavljenimi kandidati na listi Levice, takoj za nosilko Natašo Sukič in Luko Mescem. S svojimi javnimi nastopi pa je v zadnjih tednih, ko je predvolilna kampanja dosegla polni zagon, marsikoga presenetila. V času, ko se mlade političarke iz vrst SDS, tudi njeni protikandidatki na volitvah v evropski parlament, Karin Planinšek in Zala Tomašič, osredotočajo na dve temi – to, da naj bi naš obstoj ogrožali migranti, in to, da naj bi nas ogrožali tisti, ki ne priznavajo »samo dveh spolov« –, Katja Sluga, ki je tudi sama mlada političarka (rojena je leta 1997), govori o povsem realnih težavah mladih. Pravzaprav je sprevrženo, da je to novica, saj so se razmere za mlade v zadnjih 20 letih drastično poslabšale in o tem je treba govoriti, nenehno. Vendar ni tako. Tudi v predvolilni kampanji je temu namenjene premalo pozornosti. Katja Sluga pa o tem – podobno kot Tarra Stermšek Kristan, še ena mlada političarka, ki na listi Levice kandidira za evroposlanko – govori. Govori o največji namestitveni in stanovanjski krizi doslej, o tem, da mladi zaradi rekordno visokih cen nepremičnin in najemnin nimajo kje živeti. Govori o tem, da so mladi obsojeni na prekarno delo, da nimajo možnosti za stabilen vir prihodka, kaj šele za samostojno življenje. Govori o »popolnem zlomu socialne države«.

Govori pa tudi o rešitvah. Vidi jih v obdavčitvi najbogatejših in korporacij, v uvedbi davka na nepremičnine, v regulaciji Airbnbja in podobnih platform, v določitvi najvišje najemnine stanovanj, v regulaciji investicijskih družb, ki špekulativno kupujejo stanovanja. Govori o tem, da se moramo na evropski ravni upreti prekarnosti, regulirati delavske pravice, prepovedati agencijsko delo. Govori o pravici delavca do odklopa, o pravici do krajšega delovnika.

Zato tudi varnost – volilni slogan Levice, ki pozornost usmerja v prizadevanja za blaginjo in mir – razume povsem zunaj konteksta oboroževanja. »Varnost je redna zaposlitev,« je v promocijskem videu Levice s sprejem napisala na plakat stranke.

Katja Sluga o temah, ki zadevajo mlade, pa tudi o izzivih Evropske unije – od potrebe po bolj humani migrantski politiki do nujnosti takojšnje obsodbe in zaustavitve genocida nad Palestinci (»Nobena zunanjepolitična situacija doslej se me ni tako osebno dotaknila kot Gaza.«) – govori izjemno artikulirano, argumentirano.

Rešitve med drugim vidi v obdavčitvi najbogatejših in korporacij, v uvedbi davka na nepremičnine in v regulaciji Airbnbja in podobnih platform.

Govori hitro, vendar preudarno, umirjeno. Še pred tremi leti, ko se je pridružila aktivistom, ki so zbirali podpise za referendum za čisto pitno vodo, se ni zdela tako zelo umirjena. V pogovoru o položaju mladih za radijsko oddajo Rožnata dolina ji je iz ust ušla kakšna manjša kletvica. Danes priznava, da jo je takrat gnala jeza, pa ne le njo. Veliko mladih se je v času, ko je avtoritarna vlada Janeza Janše epidemijo covida izkoriščala za obračun z drugače mislečimi in demokracijo ter se je nato namenila ogroziti še občutljivi vodni ekosistem, aktiviralo, se pridružilo protestom, protivladnim in okoljskim, ter civilnodružbenim pobudam.

Prva družbena tema, ki jo je začela raziskovati že kot mlado dekle, je bil seksizem. Preprosto zato, ker se je z njim srečevala vsakodnevno. Takrat sicer še ni razumela, kako to, česar je bila deležna, ubesediti, vedela je le, da ji povzroča tesnobo. Danes, opolnomočena z zajetnim kupom prebrane literature, o tej temi lahko govori ure.

S to temo se je začela bolj sistematično seznanjati, potem ko se je zaradi študija preselila v tujino, kjer je nato živela skoraj desetletje. Najprej je dobila polno štipendijo za študij politologije na Univerzi Britanska Kolumbija v kanadskem Vancouvru. Nato je doma vpisala magisterij iz evropskih študij in nato v Parizu še magisterij iz mednarodne ekonomije. Tega je izbrala zato, da bi »v centru neoliberalizma v Evropi« od blizu spoznala »sovražnika«, ki ji ponoči ni pustil spati – med premišljevanjem o tem, s čim bi nadomestili sedanji družbeni sistem, ki služi kapitalu in ustvarjanju dobička, če bi ga zrušili, namreč ni našla pravih odgovorov. Danes pravi, da je od študija pričakovala preveč. »Tudi sam študij je bil namreč zelo neoliberalen.« Njena magistrska naloga je šla v drugo smer, proučevala je tezo, da država deležev v javnih podjetjih ne bi smela prodajati.

Zanimivo je, da je politologijo in ekonomijo v tujini študirala tudi protikandidatka na volitvah v evropski parlament iz SDS Zala Tomašič. Obe sta živeli v Severni Ameriki. A nanju je naredila popolnoma različen vtis. Zalo Tomašič Amerika navdušuje kot prostor, kjer vsak lahko sledi svojim sanjam. V predstavitvi na spletni strani SDS je tudi pojasnila, da se je njen boj za »samo dva spola« začel tam, v ameriški Iowi, kjer je že prvi dan doživela kulturni šok, ker je imela »kar nekaj sošolcev, ki so trdili, da nimajo spola. Nekateri moji moški sošolci so na podelitev diplome prišli celo v visokih petah in mini krilu.« Katja Sluga je nad temi besedami več kot začudena. »Štiri leta sem študirala na sicer verjetno res najbolj progresivnem kolidžu v Severni Ameriki, a opazila sem kvečjemu strpnost in sprejemanje drugačnosti. Ne razumem, zakaj bi nekaj dobrega, kar strpnost absolutno je, za potrebe politične kampanje spreminjali v slabo. Opazila sem seveda tudi marsikaj problematičnega, a resnični problemi so povsem drugje. Vancouver je eno najbogatejših mest na svetu, a skorajda nikjer drugje nisem videla takšne revščine kot prav tam.

Zato se mi zdita lažno predstavljanje tega, kaj je Severna Amerika, in njeno poveličevanje zelo problematični. Sama sem se šele tam zares zavedela ekonomskih razredov. Šele tam sem spoznala, zakaj je tako zelo pomembno ohranjati javno zdravstvo in šolstvo.«

Tam se je tudi zavedela, da se deklarira kot Evropejka. »Enostavno sem ugotovila, da je med prebivalci Evrope več podobnosti kot razlik. In da se povsod v Evropi počutim doma.«

Levici, »edini politični stranki, ki zagovarja enake vrednote, kot jih sama«, se je pridružila kmalu po referendumu o čisti pitni vodi. Pomembno se ji zdi, da stranka Levica in tudi levica kot politična opcija na evropski ravni vztrajno v ospredje potiskata teme in alternative, za katere sicer ni posluha. Dolgotrajna oskrba, gradnja socialnih stanovanj ali pa EU kot mirovna posrednica – vsega tega ni mogoče doseči čez noč, terja ogromno truda in časa. »Odkar delam na ministrstvu za delo (v ekipi ministra Luke Mesca kot svetovalka skrbi za komunikacijo z drugimi ministrstvi in državnim zborom, po novem tudi za problematiko nasilja nad ženskami, op. p.), vidim, koliko truda je potrebnega, da reforme niso popolnoma neoliberalne, in kako težko je, če imaš kot stranka omejeno moč. Po drugi strani pa lahko vidim, da male reforme ne bodo osvobodile delavskega razreda in ne bodo naredile tako korenitih sprememb, kot jih potrebujemo. Ni me sram priznati, da nimam odgovora, kaj je prava rešitev.« A medtem ko kot družba odgovor iščemo, so »reforme, ki vse skupaj premikajo na bolje, četudi za malo, izjemnega pomena«.

»Sama sem se šele v Severni Ameriki zares zavedela, zakaj je tako zelo pomembno ohranjati javno zdravstvo in šolstvo.«

Občuduje zlasti dosežke vidnih evropskih socialistk, ki jim je v zadnjem času posvetila kar nekaj objav na svojem Instagramu. »Španke so neverjetne. Avstrijke iz Komunistične stranke Avstrije (KPÖ) so neverjetne. Poglejte Barcelono, poglejte Gradec. In še cel kup jih je, ki so s svojim delom v svojih lokalnih okoljih naredile razliko. Zato je še kako pomembno, da sodelujemo pri odločanju, kdo bo na oblasti.«

Zaveda se, da javnomnenjske raziskave na volitvah v evropski parlament napovedujejo premočno zmago desnice oziroma skokovit porast moči skrajne desnice. Levica kot politična opcija na ravni Evropske unije si mora po njenem mnenju kljub temu prizadevati, da si izbori čim boljši rezultat. Hvaležna ji je, da se ni vdala populizmu. A je hkrati prepričana, da bi morala njena sporočila nekako prodreti tudi do širšega kroga volivcev, do delavcev in kmetov, saj se zanje bori.

Tudi sama Evropska unija terja premislek. Katja Sluga poudarja, da bi nujno morala postati bolj demokratična. Evroposlanci bi morali imeti pravico, da odpokličejo evrokomisarje (sama bi nemudoma odpoklicala Ursulo von der Leyen, saj »preziram njeno dvoličnost glede Gaze«), morali bi imeti pravico vplivati na izbor guvernerja Evropske centralne banke. Držav članic Evropske unije iz Vzhodne Evrope ne bi smeli obravnavati kot drugorazrednih. »Ne bi pa šla po evroskeptični poti tistih, ki trdijo, da je evropski parlament nepomemben. To ni res. Je pomemben, a lahko je še pomembnejši.«

S sestro sta v času pandemije delali kot negovalki v domu starejših občanov. »To je naporno delo in širši družbeni problem je, zakaj ga opravljajo skoraj izključno ženske. Upam, da bo zakon o dolgotrajni oskrbi prinesel izboljšave tudi na tem področju.« Bila je tudi natakarica v ljubljanskem Pritličju, branjevka na tržnici. Ta dela so jo – delala je sicer tudi za evropski parlament in OECD – prizemljila. »V domu za starejše sem imela prvič občutek, da sem za nekaj uporabna. Pa je šlo ’le’ za menjanje plenic. Zato tudi drugim mladim priporočam, da se preizkusijo v več različnih delih in delovnih okoljih.«

V naslednjih dneh in tednih jo – poleg prvih volitev, na katerih kandidira – čaka še kar nekaj tekov. »V kampanji se je name zlilo veliko gnojnice z vseh strani. To sem doživela prvič in prav tek mi je pomagal, da sem šla lažje skozi to.« Tek pa je tudi strategija, pot do cilja, lahko je volilna kampanja. »Tek je preizkušnja, pri kateri si misliš, da ne boš zmogel, a nato zmoreš. Vse je v glavi,« je prepričana. Le vprašanje časa se zdi, kdaj bo odtekla celoten maraton.