Premierova pobuda

Septembra lani so na zdaj že tradicionalnem vsakoletnem srečanju mediteranskih držav MED9 voditelji teh držav tudi že kar tradicionalno spregovorili o migracijah. Srečanja, ki je potekalo na Malti, se je udeležil premier Robert Golob. Na njem je predlagal, naj se v afriških državah, iz katerih prebivalci prihajajo v Evropo, postavijo migrantski centri, ki bi jih financirala EU. Šlo naj bi za nekakšne izobraževalne centre za usposabljanje za nekatere osnovne poklice in učenje jezika ciljne države. Na prvi pogled je to videti kot predvidljiv poskus izvažanja evropskega migracijskega vprašanja »tja, od koder je prišlo«. A iz krogov blizu vlade je slišati, da gre za zamisel, ki sodi v sklop migracijske politike vlade za omejevanje nezakonitih migracij, krepitev zakonitih migracij in naložbo v integracijo tujcev, ki želijo ostati v Sloveniji, ker je to menda naložba v prihodnost države.

Zamisel o postavitvi evropskih begunskih taborišč v afriških državah izvora ali pa kar v severnoafriških državah z namenom zadrževanja ljudi na drugi celini ni nova. V sklopu sedanje migrantske krize se je začela pojavljati že pred desetletjem, v času prvega večjega begunskega vala leta 2015. Zaradi številnih kritik, da se kaj takega ne spodobi za celino, ki se želi ponašati z najvišjim standardom varstva človekovih pravic, projekti niso bili uresničeni. To tudi ni del »rešitve« migracijskih dilem oziroma novega evropskega dogovora o migracijah, ki se je sprejemal skoraj desetletje in bil nedavno potrjen na ravni EU, države članice pa ga morajo implementirati v dveh letih.

A zamisel o zadrževanju migrantov na ozemljih in v državah zunaj EU, v tako imenovanih tretjih državah, je vseeno živela naprej in bila dolga leta bistvo evropske azilne politike oziroma njen edini delujoči del.

Kaže se v obliki dvostranskih dogovorov med EU in posameznimi državami, v sklopu katerih EU financira različne varnostne in družbene projekte v tretjih državah v zameno za zadrževanje beguncev na njihovem ozemlju. Libiji je v zameno za lovljenje in celo potapljanje čolnov v svojih obalnih in priobalnih vodah v zadnjih letih plačala 700 milijonov evrov. Podobne večstomilijonske dogovore z istim namenom ima sklenjene vsaj še z Mavretanijo, Tunizijo, Marokom in Egiptom.

Izobraževalne migrantske centre v tretjih državah nekateri vidijo kot smiselne predintegracijske ukrepe, drugi pa kot rasistično, diskriminatorno in neokolonialno migrantsko politiko.

Najstarejši tak dogovor, doslej vreden že kar šest milijard evrov, pa je bil podpisan med EU in Turčijo; ta je v zameno za plačilo na svojem ozemlju vzpostavila namenske zmogljivosti za begunce z Bližnjega vzhoda, predvsem iz Sirije, del storitve pa je tudi zadrževanje teh beguncev v Turčiji oziroma preprečevanje, da bi se prek Egejskega morja odpravili v Grčijo in s tem v EU. Letos je bila recimo več kot tretjina tujcev, ki so na meji s Hrvaško vstopili v Slovenijo – skupaj skoraj 5000 – sirskih državljanov. Lani je bilo teh v istem obdobju le 300. Na prvi pogled težko razložljivo povečanje je posledica odločitve Turčije lani poleti, da začne deportacije oziroma vračanje sirskih beguncev, ki po vseh letih vojne in zdomstva pogosto doma nimajo več ničesar in se (spet) obrnejo proti EU.

Begunska taborišča pa so začele zdaj »izvažati« tudi države članice same. Italija je tako lani sklenila dogovor z Albanijo, po katerem na albanskem ozemlju gradi migrantska centra, kjer bodo italijanski varnostni in upravni organi na ozemlju čezmorske sosede Albanije zadrževali do 36 tisoč ljudi na leto, medtem ko se odloča o njihovi prošnji za azil. Odprtje centrov, ki naj bi bili v skladu s prvotnim terminskim načrtom zgrajeni do konca tega meseca, se je zaradi zapletov pri gradnji premaknilo na letošnjo jesen.

Begunska taborišča oziroma centri, ki jih predlaga Slovenija oziroma premier Golob, naj bi bili več kot le to. Ljudem, ki imajo namen iti v Evropo in ustrezajo želenim profilom, bi omogočali izobraževanje za nekaj osnovnih poklicev in tudi učenje jezika države, v katero bi želeli iti. Potem bi po »zakoniti poti« migrirali v Evropo ter se tako izognili izkoriščanju tihotapcev in tveganju življenja med prečkanjem morja. Kdor bi si vmes premislil, bi od EU lahko prejel neki začetni kapital za začetek lastnega posla doma. To sicer ni nov evropski protimigracijski ukrep, saj Mednarodna organizacija za migracije (IOM), ki deluje pri Združenih narodih, migrantom na evropskih tleh ponuja »začetni kapital« za »nov začetek« v izvorni državi, če le privolijo, da jih »prostovoljno« vrnejo vanje.

Iz krogov blizu premiera je slišati, da so voditelji sredozemskih držav zamisli prikimali, premierka italijanske vlade Georgia Meloni jo je celo pohvalila, kakšna bo njena prihodnost, pa bo pokazal čas. Mi smo se za komentar obrnili na domače in tuje nevladne organizacije in strokovnjake, ki imajo z vprašanji migracij doma in v tujini največ neposrednih izkušenj. Franci Zlatar, izvršni direktor Slovenske filantropije, ki v Sloveniji dolga leta izvaja integracijske ukrepe, pravi, da predlog premiera Roberta Goloba o vzpostavitvi tako imenovanih izobraževalnih taborišč v izvornih državah »lahko razumemo kot predlog za vzpostavitev predintegracijskih ukrepov, ki pomenijo nekakšno zapolnitev vrzeli, nastale z gospodarsko rastjo in s tem večjo potrebo po delavcih. Takšni ukrepi lahko posameznikom, ki bi se odločili za preselitev v Slovenijo zaradi zaposlitve, omogočajo, da pridobijo dejanske informacije, znanje in vedenje pred vključitvijo na slovenski trg dela. Takšni predintegracijski ukrepi so vsekakor smiselni in koristni z vidika tistih, ki bi želeli migrirati, pa tudi z vidika slovenskega in evropskega gospodarstva, ki delavce potrebuje.« Dodaja pa, da takšni ukrepi, če ostane le pri njih, »v veliki meri prinašajo tudi eksternalizacijo migracijske politike«. Opozarja, da bi bilo vzporedno s predintegracijskimi ukrepi treba več narediti za migrante, ki so že v Evropi in tukaj nimajo urejenega statusa. V »smislu legalizacije njihovega statusa ter omogočanja legalne možnosti integracije, izobraževanja in zaposlovanja. Tudi v Sloveniji bi bilo treba narediti bistveno več pri olajšanju prehajanja med različnimi priseljenskimi statusi.«

EU ima sklenjene dogovore o zadrževanju migrantov s Turčijo, Libijo, Tunizijo, Marokom, Mavretanijo in Egiptom.

Dr. Jure Gombač z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU pa meni, da je begunskih taborišč že danes dovolj, v njih pa živi več deset milijonov ljudi, zato ne vidi potrebe po odpiranju novih. Na podlagi izkušenj, ki jih ima z obiskov afriških begunskih taborišč, pravi, da so ta po navadi problematična, saj sta tam »običajno razširjena korupcija in kriminal, ljudje čakajo, polni obljub, se tam zataknejo in leta tečejo. Ne vem, zakaj ljudje, ki iščejo rešitve za migracije, vedno razmišljajo o taboriščih. Saj bi lahko izobraževanje za posamezne poklice potekalo tam, kjer ljudje živijo. Nasploh pa je to sporno še z enega vidika, v takem primeru bi v teh državah prispevali k begu možganov, saj bi jim pobrali nekatere profile in poklice ljudi in bi še bolj destabilizirali nekatere afriške države.« Dodaja, da se sicer ljudje tudi v begunskih taboriščih že danes izobražujejo na različnih ravneh in obstajajo tudi že uveljavljene poti in programi, prek katerih potekajo preselitve ljudi želenih poklicev v evropske države. »Sploh ne dvomim, da se bodo takšne pobude pojavljale vedno pogosteje, jih pa odsvetujem. Sploh take, ki naj bi imele neko humanitarno noto, a so v resnici rasistične in diskriminatorne, neokolonialne in torej s številnih vidikov sporne,« zaključuje Gombač.

Jošt Žagar iz InfoKolpe pojasnjuje, da so programi izobraževanja »nujni za razvoj držav globalnega juga, vendar se zdi, da so ukrepi usposabljanja delavcev za evropski trg nadaljevanje perspektive, kjer so državljani teh držav predvsem bazen delovne sile za potrebe evropskih gospodarstev«. Opozarja, da pri tem ne smemo pozabiti na zelo konkretne aktualne evropske politike upravljanja migracij, pri čemer »so srečanja držav, kot je MED9, namenjena predvsem konsolidaciji obstoječih nevarnih politik krepitve mejnih režimov«. K tem prištevamo tudi dogovore s severnoafriškimi državami o zadrževanju beguncev. »Poročilo preiskovalne organizacije Lighthouse Reports razkriva, kako policije Tunizije, Maroka in Mavretanije izvajajo racije med migranti in jih nato množično deportirajo na območje Sahare. Evropske države tako krepijo rasistične politike in policijsko represijo v državah, s katerimi sklepajo dogovore. Ideje globalnega razvoja in pravičnosti pri takšnih ukrepih nimajo posebne veljave.«

V imenu mednarodne zveze nevladnih organizacij Border Violence Monitoring Network pa je mnenje sporočila koordinatorica pravnega zagovorništva Alexandra Bogos. Meni, da je koncept izobraževalnih taborišč odvraten in da je ključnega pomena razkrinkati nekatere zmote, povezane z njim: »Prvič, resnično izobraževanje ne more potekati brez varnosti za vse posameznike. Varnost je najpomembnejša. Drugič, nedavna poročila kažejo, da evropske države sistematično ne priznavajo veščin migrantov. Končno, in to je najpomembneje, mednarodna zaščita je temeljna pravica, ki jo je treba spoštovati ne glede na sposobnosti in kvalifikacije osebe. Ta taborišča bi spodkopala samo bistvo človekovih pravic in dostojanstva.«