Mojca Madon / Gledališka režiserka, lanska Borštnikova nagrajenka, ki poskuša ohranjati otroško igrivost

Nekje po globinah Tihega oceana pluje kit, na katerega klic se nihče ne odzove. Najbolj osamljen kit na svetu. Oglaša se namreč na frekvenci, ki je drugim kitom nerazumljiva. Ta pretresljivi motiv, ki ga lahko povežemo z univerzalnimi občutki nerazumljenosti, spregledanosti in osamljenosti, je vtkan v uprizoritev 52 hertzov, ki jo je gledališka režiserka Mojca Madon (1994) po dramskem besedilu Najbolj osamljen kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić predlani postavila na Mali oder SNG Nova Gorica. Za režijo subtilnopoetične družinske drame je na lanskem, 58. Festivalu Borštnikovo srečanje prejela Borštnikovo nagrado za režijo.

Prihaja iz vasi Avče v čarobnem Posočju. Že v osnovni šoli se je pridružila dramskemu krožku in ta zvrst umetnosti jo je popolnoma prevzela. Pot jo je vodila naravnost na študij gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Po diplomi je iskala svoj režijski izraz in začutila, da »želim nekaj več, nisem pa vedela, kako to doseči. Imela sem občutek, da znotraj gledališkega sistema ne najdem svojega mesta, da si ne morem izboriti časa za raziskovanje, eksperimentiranje, produktivno bluzenje. Da je na vsakem koraku treba reagirati zelo hitro, jaz pa sem oseba, ki potrebuje čas.« Zato se je po treh letih vrnila na akademijo in vpisala še magisterij. Spoznala je, da je najpomembneje, »da najprej sebi ustvariš idealen poligon za ustvarjanje, šele zatem se lahko zgodi kreativa«.

Med magistrskim študijem se je lotila predstave 52 hertzov, ki ji pomeni prelom v načinu dela. Morda zato, ker so ji v gledališču pustili povsem odprte roke pri izbiri besedila in ustvarjalne ekipe in zgodila se je čarovnija. Želi si delati na avtorski način, kjer se prizori razvijajo sproti, z ustvarjalnim prispevkom cele ekipe. Rada ima gledališče, ki se rodi iz skupine. »Ne zanima me ustvarjalni proces, kjer bi bil končni produkt skoraj enak začetni točki. Proces z igralci in drugimi soustvarjalci vedno poskušam karseda razpreti, da se nam lahko zgodi kaj novega in presenetljivega. Da se tudi sama lahko čudim.«

To se je še izkristaliziralo pri njeni magistrski predstavi Umirajoči bog Triglav, nastali po istoimenski zgodovinski povesti Franceta Bevka, kjer so dramski tekst in prizori nastajali sproti med ustvarjalnim procesom. Zgodba se navdihuje v resničnih dogodkih iz leta 1331, ko je čedadski inkvizitor posekal drevo in zasul studenec, ki so ju Kobaridci na podlagi stare vere še vedno častili. »Umestil jo je v te kraje, med hribe in doline, ki jih poznam. To se me je dotaknilo, gre za zgodbo o Primorski, o mojem domu. Ves čas smo razmišljali, kaj za nas pomeni dom in kako je, če ti ga nekdo vzame.« S predstavo se je želela pokloniti domačim krajem in ljudem, jo postaviti v ruralno okolje. Zato sta uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji SNG Nova Gorica in AGRFT, s scenografko Uršo Vidic umestili v Kulturni dom Šempas, kjer je premiero doživela lani oktobra.

Ne mara elitizma in centralizacije gledališča, zanimata jo prav raziskovanje in sodelovanje s kulturnimi domovi ter gledališči zunaj središč. »Idealno bi se mi zdelo uprizarjati teater v moji vasi na nekem dvorišču, da bi lahko ljudje predstavo spremljali kar z domačih oken, zraven pa pili in jedli,« razmišlja, »da bi bilo to gledališče živo in za skupnost.« Nasploh poskuša razmišljati drugače o gledaliških prostorih, uživa, ko lahko predstavo postavi nekam, kjer je ne bi nihče pričakoval. »Da se ti gledališče lahko zgodi kjerkoli, mi je nekaj najbolj vznemirljivega.«

V ustvarjalnem procesu poskuša ohranjati otroško igrivost in lahkotnost. »Teater mi je malo igrišče,« pravi. »Kar pa ne pomeni, da ga ne jemljem resno. Zdi se mi, da če tudi drugi soustvarjalci sprejmejo povabilo k igri in z menoj raziskujejo in eksperimentirajo, se iz tega pogosto rodijo najboljše reči.«

Če pod svoje delo potegne črto, opazi, da so pri vseh njenih predstavah v ospredju ženske, zlasti tiste iz ruralnih okolij. »Zdi se mi pomembno, da se režiserke znotraj teatra ukvarjamo z ženskimi izkušnjami, saj so to teme, ki jih moški le redkokdaj postavijo na oder. Navsezadnje gre za dolgo zgodovino dramskih tekstov, v katerih so v glavnih vlogah nastopali moški, ženske pa so bile zgolj njihove sopotnice.« Temo trenutno raziskuje pod okriljem Prešernovega gledališča Kranj, kjer po dramskem besedilu Tanje Šljivar na oder postavlja uprizoritev Kot vsa svobodna dekleta, ki tematizira odraščanje deklet in njihovo seksualnost v malem mestu.

Je tudi velika ljubiteljica filma in nekoč si želi posneti dokumentarec. Za zbistritev misli pa se najraje odpravi v hribe. Rada se tudi vrača v domače Avče in poleti preživlja čas ob Soči. »Vse bolj cenim, od kod prihajam,« pravi. »Zdi se mi, da sem vedno malo bežala od domačega okolja, zdaj pa se postopoma vračam vanj in najdem navdih tudi v neskončni lepoti domačih krajev.«