TV komentar / Lažnivec Matej Tonin

Seveda ljudje lažemo. Ampak nekateri lažejo hudobno, zlonamerno.

Laž obstaja na vseh ravneh našega življenja. A ko se otrok zlaže, da ni pojedel čokolade, čeprav jo ima okoli ust, ali najstnik, da je prišel domov ob treh, pa čeprav ravno zaklepa vrata, ali pa, ko se človek sam sebi zlaže, da je šel na eno pivo, je to človeško. In tudi nič takega ni bilo, ko je predsednik Nove Slovenije Matej Tonin, morda celo zaveden od svojih lastnih trolov in trotov, pred več kot dvema letoma prvič izjavil, kako se Inštitut 8. marec in njegova direktorica Nika Kovač financirata iz državnega proračuna. Takrat smo si rekli, ok, čvekal je neumnosti, ni vedel, ni preveril. Že takrat pa je dobil odgovor in tudi dokaz iz javne baze nakazil javnih sredstev Erar, da to ni res. Da je politika Inštituta 8. marec prav to, da ne želi denarja iz slovenskega proračuna, da se financira prek mednarodnih razpisov za nevladne organizacije, da tudi Nika Kovač ne prejema nobenega denarja od države. Kako so se trudili Janševi mediji, da bi pri Niki Kovač in Inštitutu 8. marec kaj našli! Niso. Ampak Janša je Janša. In Janševi mediji so enaki. Janša zavestno laže, kot bi to idejo pobral iz Goebbelsovega učbenika, kjer ta pravi, da kot član nacionalsocialistov laž ponavljaj in laži na veliko, ker ljudje lažejo le o malih stvareh, o velikih pa mislijo, da se o njih ne spodobi lagati, in zato verjamejo, da tega ne počne tudi nihče drug. Ampak Janša je Janša. Njemu ni nič sveto.

A tu imamo predsednika krščanske stranke Mateja Tonina. Ki so mu božje zapovedi svete. Tudi tista o laži. S tem, ko se hkrati sklicuje na svoje moralne postulate in vero, laže še bolj kot Janša. Še več: zdi se celo, da Janša – prej ali slej – svojim lažem že tudi verjame. Tonin pa točno ve, da laže – točno ve, da tisto, kar govori, ni res. Točno ve, na primer, da Inštitut 8. marec ne dobiva denarja iz državnega proračuna. In zavestno laže. Ne samo to. Zavestno ponavlja to laž. In ko se je spet prav o tem ta ponedeljek zlagal v soočenju na POP TV, se mu je na obrazu videlo, da točno ve, da laže, da zavestno širi laž, ker želi škodovati – in da je celo malo zadovoljen s svojo brezobzirnostjo.

Ob tem nam je seveda žal, ker se na take laži novinarji ne odzovejo. Če bi se, bi tonini tudi manj lagali. Ker bi bili ves čas v nevarnosti, da jim bo novinarka ali novinar rekel: »Naj vas prekinem, spoštovani kandidat Tonin, a to, kar ste pravkar navedli, je laž.« To je namreč novinarstvo, ne nežno prikimavanje v čakanju, da kandidat laž pove do konca. Pač, novinar je lahko popolnoma jasen: v našem programu ne dovolimo laži. Lahko res vsak izjavi, kar hoče, čeprav novinar točno ve, da to ne drži? Kje pa je meja?

Seveda je to naporno. Seveda je težko in nepredvidljivo kandidate in druge goste postavljati na laž, to pa še ne pomeni, da se je temu mogoče izogniti, če hočeš biti dober. Saj stavek je zelo preprost: »Mi smo POP TV, tega pri nas ne dovolimo.« Število laži bi kaj hitro upadlo, ker bi tudi tonini dvakrat razmislili, ali se jim jih res splača širiti.