Porcelan, budistični kipci in rezbarije

Ivan Skušek mlajši in Cuneko Kondo Kavase (angl. Tsuneko Kondō Kawase) sta leta 1920 z njenima otrokoma in osmimi psički pekinžani z vlakom prispela v Ljubljano. On je bil mornariški oficir, rojen leta 1877 v Metliki. Vstopil je v avstro-ogrsko cesarsko kraljevo mornarico in se ob začetku prve svetovne vojne znašel v internaciji v Pekingu. Tam je srečal Cuneko, rojeno leta 1893 v prefekturi Gifu na Japonskem. Iz zakona z nemškim uradnikom Paulom Heinrichom Schmidtom je že imela sina in hčerko, poleg tega pa ji ni bilo tuje poznavanje nemškega jezika in kulture. Spoznala naj bi se v njeni prodajalni cvetja, nato pa se je družina preselila v Ljubljano in leta 1927 se je par tudi cerkveno poročil. Cuneko Kondo Kavase je bila od takrat uradno Marija Skušek.

Če zgodba ni že sama po sebi dovolj zanimiva, je izrednega pomena tudi obsežna, bogata in raznovrstna zbirka, ki sta jo zakonca Skušek iz Pekinga pripeljala v Ljubljano in do njene smrti hranila v svojih bivalnih prostorih. Predmete je večinoma zbiral Ivan Skušek, posamezni, zlasti japonski kosi pa so bili last njegove žene.

Zbirka je leta 1920, ko jo je dal Ivan Skušek z ladjo prepeljati do Hamburga, od koder so jo nato z vlakom poslali v Ljubljano, obsegala polnih 75 zabojev.

V Ljubljani je bila zbirka, v kateri niso le izjemni kosi pohištva, porcelana, tekstila, budistični kipci in numizmatika, pač pa tudi povsem vsakdanji predmeti, že za časa njunih življenj »pomembno središče za širok krog njunih prijateljev, znancev in sorodnikov, pa tudi za intelektualce, umetnike in druge, ki so jih zanimale vzhodnoazijske kulture in umetnost«, pravi Helena Motoh iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ena izmed soavtoric razstave Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke, ki so jo prejšnji teden odprli v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Pri tem doda, da gre za danes gotovo največjo vzhodnoazijsko zbirko pri nas, izstopa pa tudi v evropskem merilu, tako po kakovosti kot po razponu različnih predmetov.

»Pri tej zgodbi je predvsem zanimivo to, kako mornariški častnik, ki pred odhodom na Kitajsko najverjetneje ni imel kakšnega večjega stika s kitajsko kulturo, zbere tako raznovrstno zbirko,« ugotavlja Nataša Vampelj Suhadolnik z Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, druga soavtorica razstave (poleg njiju so soavtorji razstave še Ralf Čeplak Mencin iz Slovenskega etnografskega muzeja ter Gerald Kozicz in Max Frühwirt z Inštituta za arhitekturo in medije Tehniške univerze v Gradcu).

Skušek si je res želel razumeti kitajsko kulturno dediščino. »K zbiranju je pristopal celostno, niso ga zanimali samo posamezni tipi predmetov, ki jih je v tistem času določala zahodnoevropska zbirateljska dinamika, na primer porcelan, slikarstvo, budistično kiparstvo iz zgodnejših obdobij – evropsko zbirateljstvo je namreč v tistem času cenilo predvsem predmete iz zgodnjih obdobij, vse, kar je bilo izdelano pred obdobjem cesarja Qianlonga iz 18. stoletja,« pravi Nataša Vampelj Suhadolnik. Skuška so zanimali tudi sodobni in vsakdanji predmeti, kot so denimo golobje piščali, neobičajna glasbila, kitajski termometer in pripomočki za uživanje opija – predmeti, ki so odražali kitajsko družbo in kulturo.

Zbirka je leta 1920, ko jo je dal Ivan Skušek z ladjo prepeljati do Hamburga, od koder so jo nato z vlakom poslali v Ljubljano, obsegala polnih 75 zabojev.

V tistem času je bilo trgovanje z umetninami v Pekingu izredno živahno in dinamično. Tudi zaradi turbulentnega političnega dogajanja in družbenih sprememb. »Na trg je številne predmete cesarske provenience še posebej prineslo plenjenje cesarske poletne palače po opijski vojni leta 1860 in Prepovedanega mesta po boksarski vstaji 1900–1901, ki so ga zagrešili tuji vojaki,« razloži Nataša Vampelj Suhadolnik. Trg z umetninami je še dodatno spodbudila revolucija pod vodstvom Sun Jatsena leta 1911, ki je le tri leta pred Skuškovim prihodom na Kitajsko spodnesla temelje tisočletni kitajski tradiciji. »To je bil tudi čas prvih arheoloških izkopavanj, ki so dodatno zalagala starinarnice z dragocenimi predmeti iz grobnic, za preživetje je svoje predmete razprodajala tudi kitajska elita, na trgu pa so se znašle tudi dragocenosti iz templjev.« Vse to dogajanje je pekinške ulice preplavilo s številnimi neprecenljivimi predmeti iz različnih zgodovinskih obdobij.

Mednje sodi svilena okrasna tkanina z zakritim napisom, edini predmet iz Skuškove zbirke, ki so mu v okviru raziskav z gotovostjo potrdili dvorni izvor. Na zadnji strani tkanine je namreč napis, prekrit s črnilom, ki izdaja, da je svileno pregrinjalo krasilo palačo Chuxiu v Prepovedanem mestu, v kateri je živela cesarica vdova Cixi, najbolj znana cesarica vdova v kitajski zgodovini, ki je »v politično turbulentnem času na Kitajskem v 19. stoletju vlekla vse pomembne niti in pomembno vplivala na ključne odločitve«, pravi Nataša Vampelj Suhadolnik. »Zakrita cesarska provenienca nakazuje, da je bila tkanina verjetno uplenjena v času boksarske vstaje, to naj bi storili samo boksarji, saj zavezniške sile napisa gotovo ne bi skrivale, temveč bi to še posebej poudarjale.« Do ugotovitve so prišli s pomočjo Guo Fuxianga, kustosa iz Prepovedanega mesta v Pekingu, ki je lansko jesen sodeloval pri raziskavah v Slovenskem etnografskem muzeju.

Posebej velja izpostaviti tudi ogromen lesen zaboj, nenavadno odkritje, na katerega so po naključju naleteli na podstrešju ljubljanskega Vrtca Pod Gradom, ki zdaj deluje v hiši, kjer sta zakonca Skušek živela nazadnje. »Zaboj, ki je predstavljen tudi na razstavi, je najverjetneje eden od tistih, v katerih je zbirka leta 1920 pripotovala iz Pekinga, v njem pa so vse od časa Cunekine smrti pozabljena ostala njena pisma in sporočilca, ki jih je puščala po hiši, pa tudi japonske revije, ki jih je imela naročene, knjige, lekarniški recepti, zdravniški izvidi – in en čevelj,« pravi Helena Motoh.

Prav tako ne moremo mimo elegantno rezljanih in bogato okrašenih kosov lesenega pohištva, ki so pomemben del Skuškove zbirke in pričajo o njegovem izrednem posluhu za prepoznavanje pomena dragocenih zbirateljskih kosov. Po besedah Nataše Vampelj Suhadolnik gre namreč za »eno redkih zbirk pohištva v evropskem prostoru, ki je bilo zbrano v začetku 20. stoletja. Ivana Skuška tako lahko opredelimo za pionirja na področju zbiranja pohištvenih kosov, saj je kitajsko pohištvo večjo mednarodno pozornost pridobilo šele v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja«.

Ivana Skuška lahko opredelimo za pionirja na področju zbiranja pohištvenih kosov, saj je kitajsko pohištvo večjo mednarodno pozornost pridobilo šele v 40. in 50. letih prejšnjega stoletja.

Iz dragocenih zapisov Francija Skuška pa je vidno, da je bila tudi retorika njegovega brata Ivana v odnosu do kitajske kulture »drugačna od ostalih posameznikov, ki so v zgodnjem 20. stoletju prišli v stik s Kitajsko«, pravi Nataša Vampelj Suhadolnik. »Z veliko večjo naklonjenostjo je govoril o domačinih, Kitajci so bili po njegovem mnenju ’pridni, delavni, inteligentni, dobrodušni, varčni, vljudni in gostoljubni’. Njegov odnos do Kitajcev in njihove kulture je bil bistveno drugačen kot pri večini ostalih Evropejcev, ki so predvsem slavili japonsko vljudnost in njihov hiter napredek, Kitajcem pa so pripisovali surovost, nezaupljivost in odurnost v odnosu do tujcev.«

Prav tako pestro in zanimivo je bilo življenje njegove soproge Cuneko oziroma Marije Skušek. »Morda najbolj zanimiv vidik njene biografije je prav to, kako jo je življenjska pot vodila med številnimi kulturami – in jeziki – in kako hrabro ji je v tem spletu okoliščin uspelo najti neko svoje mesto,« ugotavlja Helena Motoh. »Rojena je bila na Japonskem, odraščala v Mandžuriji, nato živela v Pekingu, se tam poročila z nemškim uradnikom in imela z njim dva otroka. Že pred svojim dvajsetim letom je govorila tri jezike in živela v več zelo različnih okoljih.«

V Sloveniji je bila izredno aktivna promotorka japonskega jezika in kulture, naučila se je tudi pogovorne slovenščine. Aktivna je bila na številnih področjih družabnega in kulturnega življenja in se tudi neodvisno od moža uveljavila v ljubljanskih družabnih krogih, denimo v krogu Franje Tavčar, vplivne političarke in osrednje predstavnice slovenskega meščanskoliberalnega ženskega gibanja ter žene pisatelja in politika Ivana Tavčarja. Predavala je v Jugoslaviji in v tujini – pomembna je denimo njena serija predavanj o vlogi ženske v japonski družbi – ter tolmačila japonski in kitajski jezik tujim delegacijam, na primer na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije leta 1958.

Preživela je Ivana Skuška, ki je umrl leta 1947, in oba svoja otroka iz prvega zakona, hčerko Eriko in sina Matthiasa, slednji je umrl že zelo mlad leta 1933. V zadnjem obdobju svojega življenja je bila aktivna kot »formalna ’domača’ kustosinja zbirke, ki je bila kljub temu, da jo je prevzel Narodni muzej Slovenije, še vedno skoraj v celoti v njenem stanovanju na Strossmayerjevi 3 v Ljubljani. Iz knjige vtisov nam je uspelo rekonstruirati, kdo vse je Cuneko in zbirko v tem zadnjem obdobju obiskoval, in seznam je res neverjeten – med drugim Božidar Jakac, Marlenka in Gabrijel Stupica, pa številni politiki, znanstveniki, akademiki in tuje delegacije,« pravi Helena Motoh.

Za časa življenj zakoncev Skušek se je zbirka nemalokrat selila po Ljubljani. Sprva po njunih različnih domovih, nato še med več muzejskimi stavbami in depoji. Zbirka namreč priča tudi o dolgoletni viziji in neizpolnjeni želji Ivana Skuška, da bi – kot lahko razberemo iz spominov njegovega brata Francija – v Ljubljani zbirko predstavil v posebnem muzeju, v katerem bi skozi razstavljene objekte obiskovalkam in obiskovalcem celovito predstavil kitajsko kulturo in družbo.

Ambiciozni načrt je verjetno vplival tudi na njegov celostni pristop do zbiranja predmetov, vizijo pa je imel tudi za samo muzejsko stavbo, ki bi jo zgradil v slogu tradicionalne kitajske arhitekture. V Ljubljano je namreč prepeljal maketo, po kateri naj bi zgradil muzej. Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju je na ogled prvič, saj je, tako kot nekateri drugi predmeti, vse od prihoda ostala v zabojih. Iz tisoče majhnih koščkov, zloženih v več škatlah, so jo ob svojem dvomesečnem obisku lansko jesen pomagali sestaviti restavratorji iz Palačnega muzeja v Pekingu.

Načrti za muzej so se žal izjalovili. Tako sta bila zakonca zbirko prisiljena hraniti v svojih domovih in se kar štirikrat preseliti. »Ta situacija nas je še posebej zanimala, saj je zelo nenavadna,« pravi Helena Motoh. »S temi dragocenimi predmeti sta namreč živela že z zavestjo, da bodo postali muzejski eksponati, hkrati pa sta jih uporabljala za vsakdanje namene – spala sta v rezljanih posteljah, imela sta cvetje v teh izbranih porcelanskih vazah in okrasila svoje bivalne prostore z neverjetnimi količinami pohištvenih kosov, tekstila, budističnih kipcev in drugih predmetov. Njuni obiskovalci pa so k njima prihajali, kot bi zares prihajali v muzej – sploh proti koncu življenja Marije Skušek, ko je zbirka v dnevni sobi tudi formalno postala muzejska last, ona pa je s pogodbo z republiško vlado dobila status kustosinje.«

Leta 1958 je zbirko namreč uradno prevzel Narodni muzej Slovenije, po smrti Marije Skušek leta 1963 pa jo je predal Slovenskemu etnografskemu muzeju, ki jo je razstavil v gradu Goričane pri Medvodah. Tam je ostala poltretje desetletje, do prenove in poznejše denacionalizacije stavbe.

»Vsekakor pa bi bil že skrajni čas, da tako dragocene zbirke in predmeti dobijo svoje mesto v muzeju azijskih ali vsaj neevropskih umetnosti in kultur.«

Manjši del predmetov je danes razstavljen v novi stavbi Slovenskega etnografskega muzeja, večina pa je od zaprtja muzeja v gradu Goričane čakala v depojih. Slovenski etnografski muzej je medtem vse, ki bi morebiti imeli doma predmete, ki bi lahko bili povezani s Skuškovo zbirko – zakonca sta namreč številne predmete podarila prijateljem in sorodnikom, nekatere pa sta bila zaradi finančne stiske med vojnama prisiljena prodati –, pozval, naj se javijo. Ali so se? »Odziv je bil neverjeten in uspelo nam je identificirati še veliko število predmetov, ki so doslej veljali za izgubljene, to pa nam omogoča, da lahko bolje razumemo, kakšna je bila zbirka v svojem izvornem obsegu. Veliko teh predmetov smo zdaj predstavili na razstavi,« pove Helena Motoh.

Nataša Vampelj Suhadolnik pri tem poudarja, da se poleg Skuškove zbirke v različnih muzejih in ustanovah po Sloveniji skriva še mnogo drugih zbirk in posameznih predmetov azijskega izvora. V naše kraje so jih prinašali pomorščaki, popotniki, misijonarji, arhitekti in drugi, ki jih je pot zanesla v Azijo. Nekatere pa so zbiratelji pridobili na evropskem trgu. »Gre ravno tako za nenavadne, zanimive in fascinantne predmete in zgodbe, ki bi si zaslužili svoje mesto na stalni razstavi,« pravi. V okviru projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji so prav zato zasnovali spletno stran in podatkovno bazo VAZ, kjer želijo z različnimi digitalnimi načini predstaviti vse vzhodnoazijske predmete iz različnih slovenskih muzejev. »Vsekakor pa bi bil že skrajni čas,« poudarja Nataša Vampelj Suhadolnik, »da tako dragocene zbirke in predmeti dobijo svoje mesto ne le v spletni obliki, temveč v muzeju azijskih ali vsaj neevropskih umetnosti in kultur.«

Razstava:
Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke
Kje: Slovenski etnografski muzej, Ljubljana
Kdaj: do 31. avgusta 2025