Trojanski konj neoliberalizma

Geoffrey Hinton, tako imenovani boter umetne inteligence, je zapustil podjetje Google, da bi lahko brez omejitev spregovoril o nevarnosti tehnologije, ki jo je pomagal ustvariti. Šestinsedemdesetletni znanstvenik, ki se z umetno inteligenco ukvarja že od zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je namreč pred dobrim desetletjem (skupaj z dvema študentoma) razvil temelje nevronskih mrež, ki danes poganjajo sisteme generativne umetne inteligence, zdaj pa svoje življenjsko delo obžaluje. Pravi, da scenarij, v katerem ti sistemi prekašajo človeške možgane, ni več stvar daljne prihodnosti, kot je bil prepričan do nedavnega, poudarja pa, da to za človeštvo pomeni eksistenčno tveganje. »Ne poznam primera, v katerem bi manj inteligentne stvari nadzorovale bolj inteligentne, zato nisem ravno optimističen,« je povedal za časnik Guardian.

Množična odpuščanja

Ob teh usodnih strahovih in dejstvu, da lahko, kot pravi Hinton, umetna inteligenca »avtoritarnim vladam pomaga pri manipuliranju z resnico, volilnimi rezultati in volitvami«, pa znanstvenika skrbi tudi množična izguba delovnih mest, ki naj bi jih prej ali slej nadomestila popolna avtomatizacija. »Umetna inteligenca bo povečala produktivnost in bogastvo, a ta denar se bo stekal na račune najbogatejših, ne pa v žepe ljudi, ki bodo zaradi umetne inteligence izgubili službe, kar bo zelo slabo za družbo,« je povedal v nedavnem intervjuju za BBC.

Analitiki ameriške velebanke Goldman Sachs so ob vzponu razvpitega jezikovnega modela ChatGPT napovedali, da bo umetna inteligenca v prihodnjih nekaj letih nadomestila 300 milijonov zaposlenih. Že ta prognoza je bila sila skrb zbujajoča, na začetku leta pa je raziskava Mednarodnega denarnega sklada (IMF) opozorila, da je ta številka nerealna in preveč optimistična. Umetna inteligenca bo tako ali drugače vplivala na kar 60 odstotkov delovnih mest v razvitih gospodarstvih, v državah v razvoju pa bo njen učinek nekoliko manjši, a še vedno ogromen – tam naj bi vplivala na okoli 40 odstotkov vseh služb.

Kateri poklici so poleg tehnološkega sektorja zaradi vzpona umetne inteligence pravzaprav najbolj ogroženi? Za zdaj se zdi, da bodo na udaru predvsem storitve, pri katerih je delo repetitivno in jasno določeno, oziroma, kot pravi dr. Gorazd Kovačič, profesor na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani: »Kaže, da umetna inteligenca ogroža vse tiste zaposlitve v storitvenem sektorju, ki so kakorkoli rutinske«. Ob tem dodaja, da bo učinek te tehnologije na trg dela podoben učinku prejšnjih informacijskih tehnologij: »To je polarizacija na redka dobro plačana delovna mesta visoko kvalificiranih strokovnjakov in na množična slabo plačana delovna mesta podpornih delavcev, ki imajo splošne kompetence, so zlahka zamenljivi in močno odvisni od tržnih oscilacij.«

Renesansa UTD

Boter umetne inteligence je v odmevnem intervjuju za BBC povedal tudi, da najboljšo rešitev za zagato, ki bo nastala zaradi množičnih odpuščanj in radikalne avtomatizacije, prepoznava v ideji univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), (hipotetičnem) sistemu socialne blaginje, v katerem vsi, zaposleni ali ne, od države brezpogojno in nepovratno prejemajo del skupaj ustvarjenega presežka dohodka. Hinton je britanski vladi svetoval, naj zaradi neizogibnosti množične izgube poklicev, ki jih bo prevzela umetna inteligenca, čim prej uvede UTD. Tiskovni predstavnik britanske vlade je BBC sporočil, da takšnih načrtov za zdaj nimajo.

Koncept UTD ima pestro zgodovino: o podobni ideji je v 16. stoletju v knjigi Utopija razmišljal že Thomas More, kasneje so o njej razglabljali razsvetljenski misleci, kot je ameriški filozof Thomas Paine, v 20. stoletju pa je koncept iz naftalina izmotal Martin Luther King. Pred slabim desetletjem je ideja UTD kot odziv na preobrazbo socialne države zaživela novo življenje: sistem so s pilotnimi projekti preizkušali po vsem svetu, a ti so večidel ostali na ravni eksperimentov. Leta 2016 so v Švici o pobudi za uvedbo UTD odločali na referendumu, a je predlog gladko pogorel. Ideja ima veliko zagovornikov tudi pri nas: pri zbiranju podpisov v podporo Evropski državljanski pobudi za nadaljnji razvoj uvedbe UTD v Evropi je Slovenija leta 2020 postala prva med državami Evropske unije, ki je dosegla nacionalno kvoto, a zadeva na evropski ravni ni prišla dlje od zbiranja podpisov.

Tehnološki mogotci v univerzalnem temeljnem dohodku vidijo tolažilno nagrado za tiste, ki bodo zaradi poznokapitalistične krutosti njihovih korporacij najbolj nasrkali.

Zdaj, v luči mrkih napovedi, povezanih z dejstvom, da nam bodo roboti množično kradli službe, doživlja ideja UTD pravo renesanso: pri razglabljanju o načinih za ublažitev vpliva, ki naj bi ga imela umetna inteligenca na svetovni trg dela, Geoffrey Hinton med podporniki uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka še zdaleč ni osamljen. »Za majhno, a vplivno skupino ljudi, ki razmišlja o prihodnosti superavtomatizirane družbe, je univerzalni temeljni dohodek očiten in preprost način za rešitev problema, ki se pojavi v svetu z močnim, produktivnim gospodarstvom in z zelo malo poklici, ki jih opravljajo človeške roke. Če podjetja uspevajo z majhnim deležem zaposlenega prebivalstva, lahko enostavno vsem izplačaš štipendijo,« je za časnik Politico nedavno razmišljal ameriški ekonomist Samuel Hammond.

Tolažilna nagrada

Čeprav se za idejo zavzemajo številni strokovnjaki s čistimi nameni, ki v njej prepoznavajo logičen korak v razvoju socialne države, pa uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka daleč najbolj goreče promovirajo tehnološki mogotci iz Silicijeve doline, tudi tisti, ki na ogenj umetne inteligence prilivajo največ olja in bodo imeli največ finančnih koristi od radikalne avtomatizacije trga dela. Med njimi najdemo futurista Elona Muska, ki meni, da zaradi razvoja umetne inteligence »ne bo več potreben noben poklic« in da službe ne bodo več eksistenčnega pomena, temveč bodo postale stvar »osebnega zadovoljstva« oziroma »neke vrste hobiji«. Glasni promotorji ideje UTD pa so tudi številni drugi mogotci s seznama najbogatejših ljudi na svetu, na primer Mark Zuckerberg, Jeff Bezos in Bill Gates.

Med vidnejšimi tehnološkimi veljaki, ki zagovarjajo idejo univerzalnega temeljnega dohodka, je tudi Sam Altman, izvršni direktor podjetja OpenAI, glavne gonilne sile v razvoju umetne inteligence, ki je ustvarilo vrsto paradnih konjev industrije, kot sta jezikovni model ChatGPT in slikarski robot DALL-E. Altman v prostem času (na ravni miselnega eksperimenta) razvija samosvojo različico sistema univerzalnega temeljnega dohodka za svet jutrišnjega dne, v katerem bo OpenAI zgradil tako imenovano umetno splošno inteligenco oziroma »AGI«, superinteligentno digitalno entiteto, sposobno generiranja lastnih znanstvenih odkritij in opravljanja kakršnegakoli intelektualnega in ustvarjalnega dela, ki ga zmore opravljati človek. Zamišlja si svet, v katerem bo denar v tradicionalnem pomenu izgubil vso težo, namesto univerzalnega temeljnega dohodka pa je zato predlagal univerzalni dostop do njegovih (za zdaj hipotetičnih, a zato nič manj strašljivih) digitalnih storitev, ki bodo namesto ljudi opravljale poklice. »Kar dobite, niso dolarji, temveč postanete,del produktivnosti,« je zmedeno povedal v nedavnem podkastu.

Zakaj se za to navidezno pravično idejo zavzema elita iz Silicijeve doline? Zdi se, da ti milijarderji v univerzalnem temeljnem dohodku vidijo tolažilno nagrado za tiste, ki bodo zaradi poznokapitalistične krutosti njihovih korporacij najbolj nasrkali.

Mokre sanje neoliberalcev

Gorazd Kovačič sicer priznava, da je »ideja o UTD na prvi pogled všečna«, a je prepričan, da ko se vanjo poglobimo, vidimo, da »njeni zagovorniki bodisi dejansko govorijo o nepogojeni socialni pomoči bodisi zagovarjajo, da bi UTD financirali s preusmeritvijo denarja iz obstoječih namenskih fondov socialne države«. Pravi, da »ni slučaj, da uvedbo UTD zagovarjajo predvsem in ravno neoliberalci«, in doda: »UTD je videti všečna egalitaristična ideja, v resnici pa je trojanski konj neoliberalizma«.

Zakaj se za to navidezno pravično idejo zavzema elita iz Silicijeve doline?

Med drugim ga skrbi, da bi UTD pomenil takšno obremenitev javnih financ, da bi morala država opustiti financiranje javnih storitev, kot je brezplačno šolstvo, in vso infrastrukturo, ki jo lahko uporabljamo brezplačno: »To bi bil scenarij privatizacije javnih služb in širjenja samoplačništva, ki v neto učinku vedno koristi bogatim in škoduje revnim.« Prepričan je, da bi se z uvedbo UTD znašli v vitki državi, kjer mora vsakdo poskrbeti zase v okviru tega, kar si lahko financira s svojimi osebnimi dohodki in komercialnimi zavarovanji. »To so mokre sanje neoliberalcev,« pravi.

Kovačič prav tako meni, da bi UTD pomenil razgradnjo »ciljno usmerjenih instrumentov socialne države«, pri čemer ima več resnih pomislekov. Prepričan je, da bi bilo takšno prestrukturiranje socialnih transferjev nepravično. »Ni na primer pravično, da nekomu s posebnimi potrebami, ki ne more delati, ponujamo enak socialni transfer kot zdravemu človeku, ki bi mu UTD dajal predvsem občutek rezervnega scenarija in svobode,« pravi. Sočasno je zaskrbljen, da bi univerzalni temeljni dohodek »sprožil inflacijsko spiralo«, prav tako pa opozarja, da bi z eksperimentom uvedbe UTD »razgradili ostale instrumente socialne države, ki smo jih izgrajevali in z reformami kalibrirali skozi desetletja«. In doda: »Veliko vprašanje je, ali bi jih bilo mogoče ponovno vzpostaviti«.

Četudi odmislimo vse omenjene pomisleke, zaradi katerih se zdi uvedba UTD malodane neizvedljiva, hipotetičen scenarij, v katerem umetna inteligenca namesto nas opravlja vse rutinske poklice, ljudje pa lahko ležerno »uživamo« v brezdelju in živimo od univerzalnega temeljnega dohodka, v resnici spremljajo številni zapleti. »To bi bila distopija, kajti v taki družbi nihče več ne bi bil usposobljen in motiviran za naravnointeligentno pariranje manipulacijam, ki jih lahko generira umetna inteligenca,« pravi Kovačič.