Pravica do izbire

Znani slovenski zgodovinar, profesor in politik dr. Janko Pleterski je v starosti fizično opešal, skoraj popolnoma je izgubil sluh, vid in s tem tudi lastno avtonomijo. Izgubil je praktično vse, kar je v njegovo življenje vnašalo smisel. Zato se je odločil, da bi rad umrl. Ker druge možnosti ni imel, si je na levem zapestju prerezal žile. Poskušal je storiti samomor. Vendar neuspešno. Čeprav je prosil, naj tega ne storijo, ga je rešilo zdravstveno osebje. Če bi bilo po njegovem, bi tisti dan izkrvavel.

Kasneje, mesec dni prej, preden je umrl v 95. letu starosti, se je odločil pisati državnemu zboru. »Želim izraziti svojo željo, da uveljavim svojo osebno človekovo pravico do smrti. Izrazil sem svojo željo tudi z dejanjem, o katerem priča brazgotina pod zapestjem moje levice. Ta brazgotina priča tudi o tem, da sistem v Sloveniji te moje človekove pravice ne priznava.« Tako je bilo zapisano v pismu, ki je v resnici zagnalo začetek sedanje razprave o tem, ali bi morala država sistemsko poskrbeti ne samo za samostojno življenje svojih državljanov, temveč tudi smrt.

Za ureditev tega področja se je zavzemala tudi Alenka Čurin Janžekovič, učiteljica in ravnateljica, ki je že od rojstva živela z neozdravljivo in redko boleznijo, Morquijevim sindromom, ki prizadene sklepe in kosti. Kljub prizadevanjem in poskusom, da bi tudi v Sloveniji tistim, ki ne vidijo drugega izhoda, pomagali dostojno končati življenje, Alenka Čurin Janžekovič tega dne ni dočakala. Marca lani se je bila, v spremstvu moža, prisiljena po pomoč odpraviti v tujino, v Švico. Enako je tisti mesec na Nizozemskem, kjer je živela, storila na Hrvaškem rojena literarna zgodovinarka in priznana književnica Dubravka Ugrešić. Pred tem je dolgo trpela zaradi neozdravljivega raka, med drugim naj bi oslepela.

Gre za resnične zgodbe resničnih ljudi. Za svobodno odločitev o tem, kako bi v tistih izjemnih primerih, ko druge rešitve več ne vidijo, radi zaključili svoje življenje.

»Moj oče je bil terminalno bolan, svojci smo ob njem vztrajali do konca, bil je samo senca človeka, ki smo ga poznali,« je v nedavnem intervjuju za Reporter svojo osebno zgodbo delil tudi premier Robert Golob. »Tega ne želim doživeti sam. Želim, da imajo ljudje možnost odločitve, predvsem pa, da ohranijo človeško dostojanstvo.«

Zakaj takšen uvod? Ker gre za resnične zgodbe resničnih ljudi. Za njihovo avtonomno, informirano in svobodno odločitev o tem, kako bi v tistih izjemnih primerih, ko druge rešitve več ne vidijo, radi zaključili svoje življenje. Za njihovo pravico do izbire. V zadnjih tednih pred nedeljskim posvetovalnim referendumom o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, v resnici mesecih, celo letih, odkar poteka ta debata, pa v ospredje prihajajo pogosto dogmatske dileme, prepredene z lažmi in ustrahovanjem, ki jih tja silita katoliška cerkev in zdravniški vrh.

Prav neverjetne, čeprav pričakovane pa so bile v zadnjih dneh tudi izjave nekaterih posameznikov, zgodovina katerih je tako ali drugače povezana z opozicijsko SDS, na predreferendumskih soočenjih. Spet se je izkazal na primer Janšev hišni aktivist in borec za tradicionalno družino Aleš Primc, ki je na soočenju v oddaji Studio ob 17.00 na Prvem programu Radia Slovenija zatrjeval, da gre pri referendumu za »ponovno oživitev nacifašističnega programa zastrupitve vseh, za katere režim misli, da so breme«. Dr. Tina Bregant, zdravnica in političarka, pa je na istem soočenju dejala, kako grozljivo je, »da se ob vsem tehnološkem napredku v današnjem času ponovno pogovarjamo o stvareh, za katere smo že pred desetletji, po strahotah druge svetovne vojne, po komisijah, ki so delovale v lagerjih, vedeli, da je to napačno«.

Oba, Primc in Tina Bregant, namigujeta na program neprostovoljne oziroma prisilne evtanazije T4, ki ga je izvajala nacistična Nemčija. V okviru T4 je bilo s plinom, smrtonosnimi injekcijami in stradanjem pobitih na tisoče ljudi, ki so jih nacisti označili za »nevredne življenja« – šlo je za pomor bolnikov, ljudi s telesnimi okvarami in duševnimi motnjami, celo otrok. Šlo je za krut in zlovešč zločin. Verjetno ni treba posebej omenjati, kako zelo perverzna je takšna primerjava.

Žalostno je, da takšne vzporednice uporabljajo celo nekateri zdravniki, konkretneje katedra za medicinsko etiko ljubljanske Medicinske fakultete, ki je v stališču, objavljenem lani, zapisala, da se je »tako obdobje, kjer je bilo potrebno najprej odstraniti nebogljene, psihiatrične in druge bolnike, nato pa še ’nečiste’ rase, v polpretekli zgodovini dogajalo v Nemčiji pa verjetno tudi še kje drugje«, ter da so bila taka dejanja že najostreje obsojena, »sedaj pa poskuša skozi različno liberalno-demokratične pobude nekaj posameznikov, ki imajo dostop do medijev in javnosti, okužiti vse prebivalce Slovenije in to pobudo predstavljajo kot najvišji dosežek sodobne liberalno-demokratične družbe«.

Vsi zdravniki kakopak ne mislijo enako. Minuli konec tedna je v oddaji Nedeljski gost na Valu 202 nastopila nevrologinja dr. Saša Šega Jazbec, nekdanja vodja centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Šlo je, to je treba posebej omeniti, za edinstven in neverjetno iskren pogovor. Sogovornica, ki jo je v studiu gostila novinarka Jana Vidic, ima namreč razsejan rak dojke. To je stanje, ki je neozdravljivo. Čeprav se je ob prvih simptomih razsejanega raka odlično odzvala na terapijo in so po zdravljenju metastaze izginile, so se spet pojavili simptomi, in sicer v obliki metastaze v možganih. Ker je to zelo težko zdraviti, se je operaciji odrekla. Kar pomeni, da se bo prej ali slej prisiljena soočiti s slabšanjem stanja. Da bo potrebovala paliativno oskrbo in da se ji bliža smrt.

Prav neverjetne, čeprav pričakovane so bile v zadnjih dneh izjave nekaterih posameznikov, zgodovina katerih je tako ali drugače povezana z opozicijsko SDS.

V tem obdobju veliko spremlja tudi razprave o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. »Zagovorniki evtanazije, med njimi sem tudi sama, zagovarjamo pravico posameznika, da odloča o lastnem življenju, o pravici, da izbere mirno smrt namesto počasnega umiranja ob prisotnem trpljenju,« je povedala v pogovoru za Val 202. »Ne vem, ali bom na koncu želela aktivno umreti, če bom želela biti evtanazirana. To bom vedela šele takrat, ko bom v tem položaju. Želim pa si imeti možnost izbire. In ne zdi se mi prav, da o tem, na kakšen način bom umrla, na kakšen način bom končala svoje življenje, odločajo drugi. Absolutno se mi ne zdi prav.«

Kot nevrologinja je doživela več primerov bolnikov, ki so hoteli imeti izbiro, kako bodo končali svoje življenje. »Nevrologija je le veja medicine, kjer se soočamo z najbolj bolnimi, najbolj prizadetimi bolniki, ki na koncu življenja strašno trpijo,« je povedala. »To, kar smo slišali v razpravi o evtanaziji, da sedanja medicina omogoča odsotnost kakršnegakoli trpljenja ali bolečin, absolutno ni res. Še zdaj na primer bolniki z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS) v zadnjih dneh življenja neizmerno trpijo, hlastajo za zrakom in se dušijo ob popolnoma ohranjenih kognitivnih funkcijah.«

O takšnih primerih je maja za Mladino spregovoril tudi specialist interne medicine in pulmolog dr. Stanislav Šuškovič, ki je dolga leta delal v bolnišnici na Golniku, v univerzitetni kliniki za pljučne bolezni in alergijo in poučeval na ljubljanski Medicinski fakulteti.

»Dva izmed glavnih vzrokov smrti v Sloveniji sta kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) in srčno popuščanje. Pri teh boleznih bolniki na koncu trpijo, duši jih, dušenje pa je z zdravili težko olajšati, pri bolečinah smo uspešni, pri dušenju pa, žal, ne, lahko pomagamo kakšni polovici obolelih. Pri bolnikih s KOPB glavna težava ni v tem, da imajo zaporo dihal, pač pa v tem, da imajo prenapihnjenost pljuč. To je tako, kot da bi zdrav človek vseskozi dihal na pol. Takšno dihanje potem bolnika muči leta in leta, nekateri na koncu naredijo samomor. Nekoč, ko sem bil dežuren na oddelku, sem nekoga, žal, našel, kako se je obesil na radiator. Nekateri v stiski skačejo skozi okna,« je razlagal. »Temeljno poslanstvo zdravnikov je seveda ohranjanje življenja.

Zdravniki v resnici ne zdravimo in ozdravljamo, veliko bolezni je kroničnih in neozdravljivih. KOPB je neozdravljiv, tudi večina vrst raka je neozdravljiva, srčno popuščanje je neozdravljivo, zdravniki predvsem lajšamo težave in končno olajšanje težav bi morala biti možnost evtanazije.«

A vrnimo se spet k bistvenemu. K temu, o čemer volivci v nedeljo pravzaprav odločajo. Ne, pri referendumu ne gre za »poskus uvedbe nove družbene ureditve, v kateri bodo na dolgi rok vedno bolj cenjeni zdravje, mladost in predvsem produktivnost, na stran pa bodo postavljeni vsi ranljivi in bolni«, kot so zapisali pri Slovenski škofovski konferenci. To je družbena ureditev, ki velja že danes; imenuje se neoliberalni kapitalizem. V nedeljo se prav tako ne bo odločalo o tem, ali bi radi porušili naravni red stvari; to je napredek v medicini storil že zdavnaj. Niti o konkretnem zakonu.

Odločalo se bo prvenstveno o tem, ali velja odločevalcem v državi zaupati mandat, da izpeljejo najverjetneje precej dolgotrajen in zahteven demokratični proces, konec katerega bi lahko pomenil zakonsko urejeno in zagotovljeno pomoč pri prostovoljnem končanju življenja za tiste, ki to res potrebujejo. Tako to poteka, tako je videti demokracija.

Kaj, kdo in kako – to so vprašanja, odgovori na katera še niso zapisana v kamen.

Na Nizozemskem sta dovoljeni evtanazija (kadar lečeči zdravnik bolniku na njegovo izrecno željo aplicira smrtni odmerek ustreznega zdravnika) in pomoč pri samomoru (kadar zdravnik priskrbi zdravilo, bolnik pa si ga aplicira sam). Oba postopka sta zakonita le, kadar za to prostovoljno zaprosi bolnik, ki trpi za zanj nevzdržnimi bolečinami in to stanje lahko potrdi tudi zdravnik, obenem pa je bolnik seznanjen z vsemi možnostmi zdravljenja. Če bolnik zavrača zdravljenje, je odločitev o tem, ali je upravičen do postopka ali ne, odvisna od posameznega primera. Razumna zavrnitev zdravstvene oskrbe je na primer, ko pacient zavrne novo vrsto zdravljenja raka, če se je že prej neuspešno zdravil in si želi smrti v domačem okolju. Ni pa razumna, če na primer zavrne zdravljenje z inzulinom.

Ne gre za poskus uvedbe nove družbene ureditve, prav tako se v nedeljo ne bo odločalo o porušenju naravnega reda stvari, tudi o konkretnem zakonu ne.

Mladoletniki lahko zaprosijo za evtanazijo od 12. leta starosti, pri čemer je do dopolnjenega 16. leta starosti obvezno soglasje staršev ali skrbnika. Šestnajstletniki in 17-letniki soglasja staršev ne potrebujejo, vendar morajo biti ti vključeni v postopek odločanja. V izjemnih primerih, kadar je vnaprej izražena jasna volja posameznika, je evtanazija lahko omogočena tudi ljudem, ki trpijo za demenco.

V Švici evtanazija ni zakonita, tudi zakonodaja pomoči pri samomoru izrecno ne dovoljuje, vendar pa za kaznivo razume zgolj nudenje pomoči pri samomoru iz sebičnih razlogov. V praksi je tako dovoljena pomoč pri samomoru, in sicer za vse, ki so sposobni razsojanja (to pomeni, da lahko takšno prošnjo praviloma izrazi tudi mladoletna oseba), zanjo zaprosijo prostovoljno in njihovo trpljenje izvira iz določenega zdravstvenega stanja, da je torej posledica terminalne bolezni, nepopravljive hibe ali neznosne bolečine brez možnosti izboljšanja, vključno z invalidnostjo. Zdravnik je tisti, ki mora potrditi, da so ti pogoji izpolnjeni, storitev pa poteka na tako imenovanih evtanazijskih klinikah, ki jih vodijo organizacije »right to die« (pravica do smrti), ena takšnih je na primer Dignitas.

Pri sosedih Avstrijcih je predlani začel veljati zakon, ki trpečim bolnikom pod določenimi pogoji omogoča, da smrtonosno učinkovino za samomor lahko prejmejo na recept v lekarni, po potrditvi dveh zdravnikov, postopek pa lahko izpeljejo izključno sami. Med prvim posvetovanjem in dejansko pridobitvijo zdravila mora preteči vsaj 12 tednov, v izjemnih primerih je to dobo mogoče skrajšati na dva. Do njega je upravičena samo polnoletna oseba, sposobna odločati o sebi in sprejeti svobodno in samostojno odločitev, ki trpi zaradi neozdravljive, smrtonosne ali hude, trajne bolezni s stalnimi simptomi, katere posledice osebi trajno ovirajo celoten način njenega življenja, trpljenja pa po njenem mnenju ni mogoče drugače preprečiti.

To je samo nekaj primerov, kako je to vprašanje urejeno drugod. Slovenija se lahko odloči, da tega področja zakonsko ne ureja, lahko prevzame model od kakšne od naštetih držav ali katere druge, na teh primerih se ne nazadnje lahko tudi uči in oblikuje lastno zakonodajo.

Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki so ga pripravili pri Srebrni niti – in je svojo pot v parlamentu končal po prvem branju –, bi na primer omogočil tistim polnoletnim osebam, ki doživljajo zanje neznosno trpljenje, za katero ne obstaja zanje sprejemljiva možnost lajšanja, da zaprosijo za pomoč pri samomoru, v izjemnih primerih tudi evtanazijo, nad celotnim postopkom pa bi bdela posebna komisija. Gre za zakon, predlagatelj in zagovornik katerega je med drugimi tudi dr. Andrej Pleterski, arheolog, zgodovinar in etnolog, sicer sin preminulega Janka Pleterskega, ki smo ga omenili na začetku.

A spet, to ni zakon, o katerem bi odločali na referendumu v nedeljo.

»Eno so zakonske rešitve, ki smo jih potem zavrnili, drugo pa je vprašanje, ali omogočimo prostovoljno končanje življenja ljudem, da ohranijo človeško dostojanstvo do konca življenja. Vmes je milijon različnih variant, ki bodo v zakonodajni proceduri,« je to pojasnil tudi premier Golob v intervjuju za Reporter. »Če bo referendum uspešen, bomo odprli novo proceduro, vzeli si bomo dovolj časa za razpravo, ki je mogoče ni bilo dovolj, in našli rešitve, s katerimi se bodo lahko strinjali bolniki oziroma svojci bolnikov, pa tudi zdravniška stroka. Tista, ki bo želela pri tej storitvi sodelovati. Popolnoma razumem, da k temu ne moremo zavezati nobenega zdravnika. Verjamem pa, da so tudi med zdravniki taki, ki razumejo ali pa bodo prepoznali potrebo, da tistim, ki pač nimajo druge izbire, pomagajo pri tej odločitvi.«

Po raziskavi agencije Ninamedia, ki je potekala med 27. in 30. majem na vzorcu tisoč ljudi, bi ureditev tega področja podprlo 54,7 odstotka vprašanih, 37,3 odstotka bi jih bilo proti.