Volite ljubezen

Obstajata dve razlagi medčloveških odnosov. Ena je optimistična, druga je pesimistična. Sledimo jima lahko v filozofiji in teoriji o tem, kako naj bi se človeški rod politično organiziral. Najbolj priljubljena in razširjena je pesimistična razlaga, ta pravi, da človek na koncu razume le prisilo in da so pomembni zgolj interesi. Teorija, ki ustreza tej razlagi na ravni odnosov med državami, se imenuje realizem. Države živijo v kaosu, pravi ta razlaga, v njih ni nobenih pravil, nobene vrhovne avtoritete in te razmere ustrezajo nekakšnemu naravnemu, primordialnemu človekovemu stanju. Kakšen je človek v tem stanju brez policije ali države? Angleški filozof Thomas Hobbes je rekel: Homo homini lupus ali: Človek človeku volk. Tako so si Angleži nekoč predstavljali barbare. Napredek in civilizacija, so dodali, prideta šele s policijsko prisilo, vojsko in vsemi drugimi institucijami.

Brez policijske države naj bi se ljudje med seboj pobili, izropali. Večina držav danes upošteva to razlago. Posledica teh prepričanj je recimo oboroževalna tekma, hladna vojna ali igra ničelne vsote. Nekdo lahko nekaj pridobi le, če nekdo drug nekaj izgubi. Nikoli ne zaupaj drugemu, ker je vsak tvoj sovražnik. Eden od ideologov tega pogleda na svet je bil nemški filozof Carl Schmitt, ki je po malem tudi navduševal fašiste. Znan je po definiciji politike, ki naj bi bila razmerje med prijateljem in sovražnikom. Države imamo zato, je trdil, ker nas je strah nasilne smrti. Politika se je zanj vrtela le okoli varnosti in preživetja. V to tradicijo sodi tudi slavni Clausewitzev rek: Vojna je zgolj nadaljevanje politike z drugačnimi sredstvi. Vojna je neprestana, nikoli se ne konča, bojujemo se tudi, ko se delamo, da smo prijatelji. Večina držav danes upošteva to maksimo, ki je priljubljena tudi med ljudmi: sodelavec vas bo spoštoval, če boste nanj malce pritisnili, pravi ta nauk. Tudi partner bo do vas bolj ljubeč, če mu boste malce s silo pokazali, kje so vaše meje.

To je danes prevladujoča razlaga odnosov med ljudmi in državami. Toda obstaja še druga razlaga, ki ni realistična, ampak se imenuje idealistična. In ta pravi, da so »naravni« odnosi med ljudmi lahko tudi drugačni, toplejši, glasi pa se približno tako: ko se je Titanik potapljal in so ljudje na njem vedeli, da bodo umrli, ali so se res šli vojne drug z drugim? Ali pa so priredili koncert? Ali pa tako – o tem je pisala slavna filozofinja Hannah Arendt: so ljudje med drugo svetovno vojno, ko so države druga za drugo razpadle, res degradirali v kaos, v ropanje, v svet živali, v vojno vsakega z vsakim, v rop, nasilje in plenjenje? Ali sta se celo brez policijske prisile na številnih svobodnih ali osvobojenih ozemljih vzpostavili nekakšna človeška skupnost in solidarnost, ki je kot po čudežu vzniknila brez državne prisile, tako rekoč iz nič?

Hannah Arendt je sicer pisala o francoskih partizanih med drugo svetovno vojno, citirala je njihovega pesnika Renéja Chara, ki je pesnil o svobodi in občutkih solidarnosti in humanosti v najhujših preizkušnjah, ampak v Sloveniji dobro poznamo fenomen domačih partizanov, ki so v kaosu in brez prisile vzpostavili novo organizacijo, ki kot da je obstajala nekje v zraku. Lahko bi navedli tudi Kajuha ali Bora, ki sta oba v odsotnosti prisile pisala o svobodi, človečnosti, solidarnosti in sodelovanju v najhujših trenutkih iz povsem svobodnih vzgibov. Prav iz te vedno znova pozabljene izkušnje druge svetovne vojne, ki je pokazala, kam vodi sebičnost nacionalnih držav, je nato nastala Evropska unija. V primerjavi z idejo večne vojne nacionalnih držav je bila ideja EU nekaj novega, a tudi krhkega. Temelji na zaupanju, solidarnosti, odpuščanju in preseganju delitev. EU danes spodbuja nadnacionalne izmenjave, povezave, potovanja in ni daleč od nekdanje jugoslovanske ideje bratstva in enotnosti.

EU danes spodbuja nadnacionalne izmenjave, povezave, potovanja in ni daleč od nekdanje jugoslovanske ideje bratstva in enotnosti.

A te ideje niso nujne, so le možne, lahko tudi izginejo. V EU danes vanje verjamejo štiri glavne proevropsko usmerjene politične skupine. Največja je Evropska ljudska stranka (EPP), v kateri je največ nemških in avstrijskih krščanskih demokratov. Ta skupina verjame v univerzalnost krščanskih vrednot. Druga ravno tako močna struja so socialisti (S & D), katerih članstvo prihaja iz najrazličnejših evropskih socialističnih strank in je po državah razmeroma enakomerno razpršeno. Za zdaj je v tej politični skupini največ Špancev, sledijo jim Nemci, druži pa jih prepričanje o enotnosti delavskega razreda. Ker pa obe omenjeni skupini izgubljata podporo volivcev, se jima v Bruslju pri oblikovanju koalicij zadnja leta pridružujeta še dve skupini. Ena so liberalci (Renew), ki jih največ prihaja iz stranke sedanjega francoskega predsednika Macrona. Liberalci so veliki zagovorniki svobodnega podjetništva in človekovih pravic. In potem so tukaj še Zeleni – politična skupina, ki se je na zahodu Evrope kot zagovornica nove politike pojavila že v sedemdesetih letih in ki je zdaj nov zagon dobila z gibanjem za podnebno pravičnost.

Vsa ta teorija se nazadnje konča pri volilni aritmetiki. Da bi se projekt EU nadaljeval brez večjih pretresov, potrebujejo te štiri politične skupine večino v novem, 720-članskem evropskem parlamentu, torej skupaj vsaj 361 poslancev. Sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah bi lahko na prihajajočih volitvah ljudska stranka dobila 170 poslancev, socialisti 142, liberalci 76 in zeleni 42, s čimer sicer pridemo do števila 430, a teh 430 glasov je največje mogoče število, ki je praktično nedosegljivo. Ključno je namreč glasovanje o novem predsedniku ali predsednici evropske komisije, kjer pa je podpora skupnemu kandidatu ali kandidatki odvisna od celotnega svežnja dogovorov o tem, katere najpomembnejše položaje v komisiji in parlamentu bodo dobile posamezne stranke ali države. Ker so nacionalni in ideološki kompromisi pri tem veliki, je velik tudi odpad glasov. Leta 2019 je bila Ursula von der Leyen, ko so omenjene štiri skupine imele višjo podporo kot sedaj, za predsednico evropske komisije izvoljena s tesno večino devetih glasov. Prepričanje, da se na evropske volitve ne splača hoditi, ker Slovenija s svojimi devetimi poslanci nima vpliva, je torej napačno.

Da bi se projekt EU nadaljeval brez večjih pretresov, potrebujejo te štiri politične skupine večino v novem, 720-članskem evropskem parlamentu, torej skupaj vsaj 361 poslancev.

Tako pridemo do nacionalnih tekem za glasove v evropskem parlamentu, kjer pa politične stranke volivce pogosto pridobivajo na podlagi tem, ki z opisano sliko nimajo posebne zveze. V Sloveniji za zdaj po javnomnenjskih raziskavah pred evropskimi volitvami vodi SDS, ki bi lahko dobila kar štiri poslance od devetih. Zakaj? Verjetno zato, ker bodo njeni privrženci glasovali proti vladi Roberta Goloba in za Janeza Janšo. Morda so jih v SDS prepričali, da je le ta stranka porok, da ne bo množičnih migracij. A takšen glas za SDS bo imel v Bruslju povsem drug pomen. Zelo verjetno bo glas za SDS celo izgubljen. Oba njena glavna kandidata, to sta Romana Tomc in Milan Zver, sta bila namreč v Bruslju precej nedejavna, izolirana in nevplivna. Po podatkih organizacije EUmatrix, ki zbira in vrednoti informacije o delovanju evropskih poslancev, se Tomčeva in Zver v zadnjih petih letih nista udeležila nobenega zunanjega sestanka. Za primerjavo: Irena Joveva jih je imela 52, Milan Brglez pa 65. Poleg tega, da torej očitno nista veliko delala, sta pogosto celo glasovala v nasprotju s stališči ljudske stranke, v katero formalno spadata.

Po EUmatrixovih podatkih je Zver od 434 glasovanj v kar 124 primerih glasoval v nasprotju s stališči ljudske stranke. Dejansko je – to pa velja tudi za Romano Tomc – v evropskem parlamentu glasoval podobno, kot so glasovali madžarski poslanci iz Orbánove stranke Fidesz ali kot so glasovali člani politične skupine ECR, katere največji del sestavljajo poljski poslanci iz stranke Zakon in pravičnost, ali pa poslanci iz italijanske skrajno desne stranke Bratje Italije pod vodstvom premierke Giorgie Meloni. To recimo pomeni, da niso hoteli sprejeti novih ukrepov proti omejevanju nasilja nad ženskami, da so se zavzemali za večjo vlogo države, da so nasprotovali novim davkom, da so glasovali za manjšo vlogo sodišča EU, za šibkejšo EU in za vrnitev k logiki nacionalnih držav. Glas za SDS na evropskih volitvah dejansko ni glas za EU ali za krepitev EU, to ni glas za katerokoli od ideologij, ki jo zastopajo štiri največje proevropske politične skupine, ampak je glas za skrajno desnico, za tako imenovane suvereniste in evroskeptike, ki si prizadevajo omejiti povezovanje EU.

Ironično ali paradoksalno je, da mala Slovenija, ki je od projekta EU veliko bolj odvisna kot kakšna večja država, s SDS na vsakokratnih evropskih volitvah večinsko podpira šibko EU.

Ironično ali paradoksalno je, da mala Slovenija, ki je od projekta EU veliko bolj odvisna od kakšne večje države, s SDS na vsakokratnih evropskih volitvah večinsko podpira šibko EU. Če ste torej volivec konservativnih prepričanj in hkrati podpornik EU, bo vaš glas bolje naložen, če boste podprli NSi kot pa SDS. NSi je namreč tudi članica Evropske ljudske stranke, a ji je uspelo ostati v njenem osrednjem delu. Evroposlanka iz NSi Ljudmila Novak se je v evropskem parlamentu uspešno distancirala od iliberalne politike, ki jo vodi Janševa SDS, ravno tako je recimo podprla izključitev Fidesza iz EPP leta 2021. Kljub temu je tudi glas za NSi in s tem za Evropsko ljudsko stranko deloma tvegan: v EPP zadnja leta doživljajo večjo krizo identitete, v kateri številne člane zanaša vse bolj proti skrajni desnici. Ob zadnjih volitvah je tako EPP uvedla komisarja za promocijo evropskega načina življenja, ob tokratnih volitvah pa je druge proevropske stranke presenetila napoved njene kandidatke za vodenje evropske komisije Ursule von der Leyen, da je za svojo izvolitev pripravljena skleniti tudi dogovor s populisti iz ECR. Poleg tega poskuša ljudska stranka večjo podporo pri volivcih pridobiti z nasprotovanjem zelenemu dogovoru.

Volivec, ki podpira EU, ki nasprotuje nestrpnežem in populizmu in zagovarja solidarnost, bo zato svoj glas najbolje naložil pri SD. V primerjavi s socialdemokrati v številnih drugih državah socialdemokracija v Sloveniji ne uživa več tolikšne podpore kot prej, a v evropskem parlamentu so poslanci iz SD člani druge najmočnejše proevropske skupine, to pa jim zagotavlja velik vpliv. Dosedanji evropski poslanec Milan Brglez je bil tudi zaradi tega edini slovenski evroposlanec med stotimi najvplivnejšimi po analizi organizacije EUmatrix, hkrati se je znašel med 20 najvplivnejšimi pri okoljskih vprašanjih. Levo usmerjeni volivec, ki razmišlja strateško, poleg tega ne bi smel spregledati svarila, ki ga je Brglez izrekel v nedavnem intervjuju za Mladino: »Če v Sloveniji ne bomo imeli stranke SD, bomo našo levico idejno odrezali od Evrope.« Evropski socialdemokrati danes namreč izgubljajo vpliv predvsem na račun zelenih strank in v tem primeru naj bi levica veliko težje našla skupen glas. No, v Sloveniji socialdemokrati glasov ne izgubljajo le na račun zelenih strank, ampak tudi na račun Levice.

Levica je v Sloveniji alternativa in tekmica socialdemokratom, v Bruslju pa ne. V Sloveniji je Levica del vladajoče koalicije, v Bruslju pa velja za del skrajnih gibanj, s katerimi štiri velike skupine ne želijo sklepati kompromisov. Če bo na tokratnih volitvah slovenska Levica dobila evroposlanca, se bo ta pridružil skupini Levica v evropskem parlamentu, ki je bolj ali manj ohlapno povezana skupina brez večjega vpliva. Toda ta skrajna stranka se v svoji skrajnosti v Bruslju pomembno razlikuje od skrajno desnega pola. V ustanovni izjavi evropske Levice iz leta 1994, ki jo morajo podpisati vse članice, sicer piše, da ta skupina nasprotuje sedanji politični strukturi EU, a se zavzema za integracijo in za oblikovanje nove, demokratičnejše EU. Evropski levičarji sodijo torej med največje evrooptimiste in iskreno verjamejo v skupno EU, celo tako zagreti Evropejci so, da imajo v skupnem statutu zapisano zahtevo po izstopu iz Nata, sodelovanje v njem naj bi nadomestilo varnostno sodelovanje znotraj OVSE. Kakšna je prihodnost evropske Levice, sicer ostaja vprašanje: največ izmed njenih 37 poslancev je po zadnjih volitvah prišlo iz nemške stranke Die Linke, ki je letos razpadla pri vprašanju podpore Ukrajini. Francoski levi stranki LFI, katere predsednik Jean-Luc Mélenchon je leta 2022 na predsedniških volitvah v Franciji zasedel tretje mesto in dobil 22 odstotkov glasov, pa je uspel veliki met. Poleg njiju sta v evropski Levici med znanimi člani še španski Podemos in grška Siriza, poslanci Levice v evropskem parlamentu pa so podobni poslancem naše Levice, saj iskreno postavljajo človeka pred kapital in njegove interese.

Levi volivec, ki so ga socialdemokrati razočarali, bo svoj glas za Levico dobro naložil, ravno tako ga bo dobro naložil v stranko Vesna. Ta stranka je namreč od lani pridružena članica Evropskih zelenih strank, ki so del proevropske koalicije političnih skupin. Zelena gibanja so v Evropi nastala od spodaj, v boju za okolje, mir, pravice žensk, so proevropsko usmerjena in imajo v Bruslju nekaj zanimivih lastnosti. V evropskem parlamentu, ki je v zadnjih letih vse bolj politično razbit, so recimo zeleni ena najbolj enotnih skupin. A mora ob tem volivec vedeti še nekaj: zeleni so sestavljeni iz dveh skupin, druga njihova skupina se imenuje Evropska svobodna skupnost, to pa sestavljajo regionalnocentrične in piratske stranke, ki se zavzemajo za decentralizacijo. Glas za Vesno je tako celo glas za številna separatistična evropska gibanja – recimo iz Katalonije ali Bretanje – ki se po eni strani zavzemajo za več EU, a hkrati tudi za večjo regionalno avtonomijo in lokalno samoupravo. Njihova vizija je EU kot območje regij.

Seveda pa to velja le za stranko Vesna, ne pa za stranko Zeleni Slovenije. Tokratna lista Zelenih Slovenije za evropske volitve je nastala tako rekoč čez noč, potem ko je evroposlanec iz Gibanja Svoboda Klemen Grošelj, užaljen, ker ga stranka ni hotela premakniti proti vrhu liste, zavrnil kandidaturo pri Gibanju Svoboda. Glas za to stranko je tvegana odločitev, ustanovil jo je Andrej Čuš, bivši poslanec SDS, ki se je na zadnjih parlamentarnih volitvah pridružil zavezništvu Povežimo Slovenijo, torej strankam SLS, Konkretno, NLS in Novi socialdemokrati – kjer najdemo tudi politike, ki so leta 2022 podpirali gradnjo na brežinah rek. Vodilni kandidat evropskih zelenih Bas Eickhout je bil na nedavnem obisku v Ljubljani kritičen do Zelenih Slovenije: »Če ne štejem barve v imenu stranke, v njej ne prepoznavam zelene politike. Nosilec liste pripada liberalcem, nikoli ni bil član skupine zelenih v evropskem parlamentu. Zadnjih 15 let sem tam sodeloval v vseh podnebnih in okoljskih razpravah in Klemna Grošlja nisem opazil,« je dejal.

Na tokratnih evropskih volitvah sodeluje še več podobnih list, katerih podpora je tvegana. V tej skupini izstopa lista Nič od tega (NOT) Violete Tomič. Na prvi pogled se zdi, da je njen politični program duhovit, v Nič od tega pravijo, da se na volitvah borijo za denar, ki ga bodo koristno porabili šele na državnozborskih volitvah, saj evropski parlament ne odloča o ničemer. Obljubljajo »neizmerno srečo, radost, veselje, zdravje, obilico denarja, službo za vsakogar, brezplačno kopanje v toplicah, avto po željah, zmago na Eurosongu, vsak dan sonce na nebu, deževje po potrebi, milo podnebje, mir na svetu in ravnovesje v vesolju, med in mleko, tretjo Švico, odpravo posledic kršitve zakonov in ustave ...«, a dejansko ni v tej pobudi nič zelo svežega. Na evropskih volitvah vsakokrat nastopa množica strank s podobnim ciničnim programom. Na Češkem bo na volitvah sodelovala stranka Ne volite nas, na Švedskem je to stranka Hudobnega piščanca, na Madžarskem stranka Psa z dvema repoma, v Nemčiji je to stranka Stranka, ki se zavzema za določitev nespremenljivih cen kebaba in piva in obljublja ponovno gradnjo Berlinskega zidu …

Slaba naložba je tudi glas za listo Demokratične stranke upokojencev Slovenije (DeSUS) in Dobre države (DD) s prvouvrščenim dolgoletnim dopisnikom RTV Slovenija iz Pekinga, novinarjem Urošem Lipuščkom. Lipušček ima sicer za Bruselj velike načrte, prizadeval si bo za mir, za večjo suverenost Evrope v odnosu do ZDA, želi takojšnjo prekinitev spopadov v Ukrajini, mirovno konferenco in pogajanja z Rusijo, a kaj, ko se v 720-glavem evropskem parlamentu ne bo pridružil nobeni politični skupini. Podobno velja za SLS, ki tokrat lovi glasove na desni strani s Petrom Gregorčičem na prvem mestu, znanim predvsem po tem, da je bil v času Janševe vlade predsednik programskega sveta RTV Slovenija, ki je tlakoval pot do uničenja javne RTV. V to kategorijo sodi tudi Državljansko gibanje Resni.ca, ki ga je med epidemijo ustanovil predsednik Zoran Stevanović zaradi nasprotovanja omejevalnim ukrepom, na prihajajočih evropskih volitvah pa se bo potegovalo za glasove volivcev s kandidati, ki so precej razumevajoči do ruskih stališč. Na prvo mesto kandidatne liste so uvrstili Polono Frelih, nekdanjo dopisnico Dela iz Rusije in bivšo urednico državno sponzoriranega portala Russia Beyond.

Kaj pa Gibanje Svoboda? Glas za Gibanje Svoboda pomeni glas za prvouvrščeno na listi, to je Irena Joveva, ki je bila že doslej evropska poslanka v skupini liberalnih strank v evropskem parlamentu z imenom Renew. Joveva je bila med slovenskimi evroposlanci precej dejavna in tudi vplivna poslanka: v organizaciji EUmatrix so jo uvrstili med dvajseterico najvplivnejših na področju zdravja. A glas za Gibanje Svoboda je predvsem glas za evropske liberalce, ti pa so v Bruslju mešanica klasično liberalnih strank, ki na prvo mesto postavljajo človekove pravice, in neoliberalnih strank, kjer prednjačijo borci za svobodo podjetništva in trga. V tej skupini recimo najdemo tudi češko stranko ANO oligarha Andreja Babiša, sicer pa večino liberalne skupine v Bruslju sestavljajo predstavniki stranke francoskega predsednika Macrona. A predvsem zaradi tega je glas za Gibanje Svoboda vendarle dobra naložba: skupina Renew je sicer tretja največja skupina, vendar je zaradi Macrona precej vplivna. Ob politični in geopolitični blokadi, v kateri se je po Angeli Merkel zagozdila Nemčija, je danes predvsem Francija z Macronom vir številnih novih pobud in zamisli, hkrati je ta skupina tudi ena od največjih zagovornic tesno povezane Evrope.

Prav Macron svari pred smrtjo unije in ima prav: dezintegracija EU se je začela že pred leti. EU se razkraja počasi. Njen položaj je v svetu vse šibkejši, sodelovanje držav na številnih področjih se ustavlja, vse bolj se krepijo tako imenovani suverenistični pogledi. Številni pomembni evropski politiki z unijo ravnajo kot s siroto – sami jo napadajo in računajo, da si bodo s tem zagotovili koristi. »EU nam ni poslala niti ene maske. Lahko se zanašamo le na prijatelje v regiji,« je recimo dejal Janez Janša na začetku svojega tretjega mandata v govoru o razmerah v državi leta 2020. Takšna pot je sicer tudi najlažja. Realisti imajo po svoje prav, na začetku je človek človeku volk, za vse drugo pa je potreben trud ali želja. Ali pa vsaj sprehod do volišča.