Jernej Županič / Pesnik, prevajalec in pisatelj, ki mu pisanje pomeni poigravanje z mejami jezika

Za »koherenten, suveren in sočen prevod« kultnega romana Moby Dick ali Kit »z močno avtentično prezenco« mu je Društvo slovenskih književnih prevajalcev lani podelilo Sovretovo nagrado, najstarejšo in najvidnejšo stanovsko nagrado za posebej izstopajoče prevode v slovenščino. Gre za tretji prevod romana enega največjih ameriških klasikov Hermana Melvilla v slovenski jezik, Jernej Županič (1982) se je skoraj 800 prevedenim stranem posvečal leto dni, poseben izziv pa mu je bila pomorska terminologija.

»Človek nikoli ne bere tako natančno kot takrat, ko prevaja,« pravi. »Gre za izredno poglobljeno ukvarjanje z jezikom in to se prej ali slej začne nekje poznati. Meni se pogosto prav zaradi tega intenzivnega in natančnega branja veliko bolj vtisnejo v spomin kakšne podobe, ideje, fraze, iz katerih potem izhajam v svojih pesmih.« Jernej Županič namreč ni le prevajalec in lektor, je izjemno plodovit vsestranski avtor, ki je domači literarni prostor, v katerega je med študijem primerjalne književnosti in filozofije sprva vstopil kot literarni kritik, obogatil tudi kot pesnik in pisatelj. Jezik je bistvo njegovega ustvarjanja, ki ga obravnava z radovednostjo in željo po odkrivanju.

Leta 2017 je za svoje prevajalsko delo prejel še nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca. Njegov pesniški prvenec Tatar (LUD Literatura, 2016) je bil nominiran za najboljši knjižni prvenec Slovenskega knjižnega sejma, druga pesniška zbirka Orodje za razgradnjo imperija (LUD Literatura, 2021) pa za Veronikino in Jenkovo nagrado. Za romaneskni prvenec Mamuti (LUD Literatura, 2018) je bil nagrajen s kritiškim sitom, za prav to nagrado je bil nominiran tudi njegov drugi roman Behemot (Beletrina, 2019).

A če bi že moral izbirati, se najbolj čuti pesnika. Pisanje poezije je najbližje nečemu, kar bi imenoval potreba, piše jo ves čas. Nikoli ni čutil nuje po izpovedovanju ali zavestnem posredovanju sporočil, preprosto izhaja iz tega, kar ga prešine v trenutku »božanske inspiracije«. Ponavadi gre za besedne zveze ali fragmente, ki jih sliši ali prebere in se mu usidrajo v spomin, včasih za situacije in dogodke. Pesem nato nastane precej hitro in hitro je tudi zmožen oceniti, ali je napisana dobro, kar je morda posledica prebrane literature ter mnoštva raznolikih načinov pisanja in izrazov, ki jih srečuje ob svojem prevajalskem in lektorskem delu.

Čislani pesniški prvenec Tatar je prinesel na ravni jezika razumljive, a pomensko enigmatične in samonanašalne pesmi, Orodje za razgradnjo imperija pa čisto igro jezika, prevračanje besed in pomenov. Če je že pri drugi kakšno pesem prepisal v prevajalnik in izmaličene prevode uporabil kot ideje za posamezne verze, se je nazadnje odločil, da bo na ta način napisal celotno pesniško zbirko. Pri mladi, a vznemirljivi založbi Črna skrinjica je namreč lani izdal pesniško zbirko Navade in uzance, nastalo z obilno uporabo prevajalnika. Svoje poljubne prozne tekste je najprej prevedel v tri jezike (praviloma iz slovenščine v kitajščino, iz te v latinščino in iz latinščine v arabščino ter nazaj v slovenščino), dobljeno besedilo slovnično popravil in ga poslal skozi štiri jezikovne prevode, nato skozi pet … Pri tem je spoznal, da algoritem nekatere prevajalske probleme kar opušča in tekst se je vse bolj krajšal.

Eksperiment, ki prevprašuje meje koncepta pesniške zbirke, mu je pomenil predvsem zabaven ustvarjalni proces, odprl mu je nekaj nepričakovanega, »nekakšno nečloveško rabo jezika, za katero si prej nisem znal predstavljati, da obstaja«. Poezija mu namreč pomeni tudi eksperiment, igro, poigravanje z jezikom in preizkušanje njegovih mej. A tudi z igro besed vedno poskuša doseči nekaj presežnega. »Ne verjamem v nič božanskega ali metafizičnega, toda ob poeziji, za katero menim, da je dobra, pa imam občutek, da je nekaj zadaj,« pravi. »Nekam me lahko odpelje, prestavi v kraj in čas, kjer je mogoče še kaj drugega kot to, kar živimo.«

V nasprotju s pesmimi, ki jih piše skoraj vsak dan, roman ponavadi napiše ob navalih navdiha. Prvenec Mamut je napisal v pičlih dveh mesecih, za drugega, Behemota, je potreboval komaj kakšen mesec dlje, kar je za literarno zvrst te dolžine skoraj nepredstavljivo hitro. Iz njegovih romanesknih del veje jezikovna občutljivost pesnika in mojstra obvladovanja jezika, rad uporablja fragmentiranost, negotovost in nedorečenost. »Všeč mi je, ko kaj obvisi v zraku. Nedokončane zgodbe, fragmenti, teksti, ki sploh ne želijo biti zgodbe, nič nočejo povedati. A morda na koncu bralcu kljub temu nekaj sporočijo.«

Pri pisanju proze ga mora gnati določen vidik raziskovanja. »Neki spust v neznano, občutek, da ne vem, kaj delam – ne nujno na ravni razpleta zgodbe, pač pa tudi forme in jezika –, a želim to ugotoviti. Če mi to umanjka, nimam volje, da bi delo dokončal. Vedno znova potrebujem izziv.«