Charli XCX: Brat

+ + + +

Vselej nekoliko drugačna, za zvezdniški sistem neprilagojena, lucidno samoironična, »človeška, vse preveč človeška« britanska pevka Charli XCX se vrača v velikem slogu … Z zrelo, lirično in zvočno vseskozi intrigantno plato, ki se napaja iz nje nih h ype rpop k or e nin ( plo -ščo sopodpisujejo dolgoletni sodelavec A.G. Cook iz založbe PC Music, ob njem pa še Gesaffelstein, Hudson Mohawke in številni drugi), sodobnih klubskih zvokov in bleščičastega elektropopa iz zgodnjih let drugega tisočletja (electroclash). Industrijo, ki je v neprestani krizi identitete, že leta mučijo razni anahronizmi in zadušljiva nostalgija. Vse preveč je pastiša ali novih interpretacij znanih viž, ki vnaprej jamčijo odziv (koliko melodij s preloma tisočletja ste lahko nedavno slišali v sodobnih pop produkcijah?). XCX je ena redkih ustvarjalk, ki znajo delati pop, kakor bi ta moral zveneti v letu 2024.

Po zadnji pogodobeni plošči Crash iz leta 2022 (založba je z njo v najstniških letih sklenila tipično izkoriščevalski posel), na kateri je servirala mlačno, srednjemu toku prilagojeno iteracijo sintpopa, so se debate okoli njene daljnovidnosti umirile. A s ploščo Brat (»pamžinja«) se ponovno umešča med inovatorke, ki v avtorskem izrazu vsaj poskušajo zrcaliti duha in estetske tendence našega časa. Gre za ploščo eksistencialistke, ki je ravno dovolj uspešna, a ne zares vseprisotna; samozavestna »party animal«, ki v konfrontacijskem, stilistično progresivnem elektronskem popu (komadi premorejo patino, ki bi izpadla seksi tudi na nišnih plesiščih!) kanalizira energijo iz milenijske klasike Zlobna dekleta (2004), a zna v isti sapi iskreno podvomiti v vse, kar počne. Pop za folk, ki ceni čustveno inteligenco!

V njenih tekstih zaznamo pristno tesnobo in vznemirljivost post-internetne slave skozi perspektivo 31-letnice, ki se je razcvetela v prehodnem obdobju iz pol-analognega (doba Myspacea in blogosfere) v večno povezano življenje na spletu. Z njo se premikamo skozi različne epizode ekstatičnega žuranja in samopomilovanja na zvezdniških večerjah. Že smo z njo spet na klubskem plesišču v družbi njenih prijateljev, kasneje z njo žalujemo za pokojno prijateljico SOPHIE, prevprašujemo definicijo deklištva in se soočamo s tiktakanjem biološke ure ter vprašanjem materinstva. Najbolj blesti, ko z zvito, duhovito dvoumnostjo gradi na kontrastu med povprečno mlado žensko in zajebanko, pregovorno bad girl, ki te v klubu ne pusti k svoji VIP mizi. In prav s tem samovšečnim gojenjem svoje ikone in simultanim ikonoklazmom nas uspešno potegne v svoj charliverzum in razoroži. Dejstvo, da komadi res »bengajo«, da premorejo ta basovski žmoht in detajlni zvočni dizajn, značilen za aktualno klubsko produkcijo, je samo še dodaten plus.