V spomin Mladininemu novinarju

Mineva 32 let, odkar nas je zapustil novinarski kolega Ivo Štandeker

»Ivo je pisal samo o rečeh, ki jih je res videl. In pisal je vražje dobro. Najboljše zgodbe so seveda ostale nenapisane. Le kdo bi verjel, da so tako čudne reči sploh mogoče? In tako blizu. V resnici ni maral vojne. Tudi tisto, da ima rad mesta in mu je žal, če jih rušijo, je bila prijazna laž, za dober začetek poročila iz Sarajeva. Rad je imel ljudi. Njegove zgodbe so zgodbe o ljudeh, s katerimi je govoril v Osijeku, Vukovarju, Dubrovniku. Ivo ni bil niti nespameten niti pretirano pogumen. Bil je najboljši novinar, kar sem jih kdaj srečal. In srečal sem veliko dobrih. Ubili so ga v Sarajevu in nekje v žepu je imel beležnico. Da bi kaj zapisal. Zato je bil tam.«

S temi besedami se je Iva Štandekerja (1961–1992) v spominski izdaji Mladine, ki je s črno naslovnico izšla 23. junija 1992, teden dni po njegovi tragični smrti, spominjal novinarski kolega Ervin Hladnik Milharčič. Prav te dni, v nedeljo 16. junija, bo minilo 32 let, odkar nas je zapustil novinar, fotograf, vojni dopisnik in snovalec nekaterih kultnih rubrik revije, ki jo pravkar prebirate. Vpeljal je recimo strip in z njim Diarejo ter odprl vrata novi generaciji stripovskih avtorjev, Tomažu Lavriču, Zoranu Smiljaniću, Dušanu Kastelicu, Gregi Mastnaku, Gorazdu Vahnu in drugim.

»Ivo mladim avtorjem zagotavlja prostor v tedniku, pomaga pri pisanju scenarijev, predlaga zgodbe, vredne stripovske obdelave,« je v knjigi Osebnosti slovenskega novinarstva (2021) o Štandekerju zapisal Ali Žerdin. »Z njimi razpravlja, analizira, secira, jih spodbuja in jim širi obzorja. Časopis razume kot peklensko mešanico besedila, fotografije, ilustracije in grafičnega preloma. Ničesar ne prepušča naključju. Ob torkih, ko stavci v tiskarni Ljudska pravica postavljajo Mladino, hodi v metirnico in lastnoročno sodeluje pri postavljanju časopisnih strani. Končno podobo članka hoče imeti pod nadzorom. Neskončno natančen in nepopustljiv je pri tem.«

»Nekoč je objavil zemljevid Jugoslavije, razdeljen v dva dela: zahodnega in vzhodnega. Dotlej nezamisljivo misel, da Jugoslavija razpade, je preprosto upodobil,« se je njegovega preseganja mej dobrega partijskega ali meščanskega okusa ob 15. obletnici Štandekerjeve smrti spominjal Bernard Nežmah. »Kot skrajno igro forme je objavil Zadnjo stran, kjer je namesto obširnega teksta stala le črna pika. Spet s pripisom na dnu: ’Nepremično glejte v črno piko tako dolgo, dokler ne ugledate samostojne Slovenije. Vajo ponavljajte vsak dan.’ To je bilo 26. januarja 1990.«

Štandekerju v spomin je bila na mestu, kjer je padel, v sarajevskem predmestju Dobrinja postavljena spominska plošča, na kateri je vklesan stavek iz njegovega zadnjega poročila iz obleganega Sarajeva: »Rad imam mesta in sovražim, če jih kdo napada.« Po smrti ga je slovensko predsedstvo leta 1992 posthumno odlikovalo s častnim znakom svobode. V Pesnici, kjer je preživel otroštvo, so mu prav tako postavili spominsko obeležje in mu predlani posthumno podelili naziv častnega občana, letos pa v zborniku Skupaj v vojni za Slovenijo: Šentilj ’91, posvečenem dogajanju v osamosvojitveni vojni leta 1991 na področju današnjih občin Kungota, Pesnica in Šentilj, ponatisnili njegovo antologijsko reportažo Boj pri Štrihovcu.

Po njem so letos v Mariboru, kjer je obiskoval današnjo Prvo gimnazijo, natančneje v naselju Pekre, imenovali ulico. Podobna pobuda za poimenovanje ulice po njem pa je bila avgusta lani podana tudi na ljubljansko mestno občino.