Lev Predan Kowarski / Direktor fotografije, ki ga žene celovita skrb za filmsko umetnost

V zadnjih petih letih se je podpisal pod fotografijo uspešnih domačih celovečernih filmov, kot so Človek s senco Eme Kugler, ki je na filmskih festivalih po svetu prejel več kot sto nagrad, celovečerni prvenec Moja Vesna Sare Kern, ki je svetovno premiero doživel na berlinskem filmskem festivalu, ter domača senzacija Pr’ Hostar 2‰ režiserja Luke Marčetića, eden najbolj gledanih slovenskih filmov vseh časov. Ustvarjalno navezo z Marčetićem je nedavno kronal še z režiserjevim avtorskim prvencem Dekle noči, katerega snemanje se je končalo pred dvema mesecema, na prihod v domače kinematografe pa trenutno čakata še celovečerni dokumentarni prvenec Maje Prelog Cent’anni ter lani posneti celovečerni prvenec Urške Djukić Little Trouble Girls. Širok nabor filmov, med katerimi je veliko prvencev, priča, da je Lev Predan Kowarski (1986) trenutno eden najbolj plodovitih in iskanih direktorjev fotografije mlajše generacije pri nas.

»Ključ dobre filmske fotografije je, da podpira zgodbo,« razmišlja, »da do izraza pridejo igralci, da atmosfere učinkujejo. Da je delo direktorja fotografije pravzaprav nevidno in na karseda podzavestni ravni vpliva na gledalce.«

Rojen je bil v gledališko družino slovenski materi in poljskemu očetu. Vpisal je študij filozofije in polonistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, a premamil ga je film in odpravil se je na Poljsko, kjer je vpisal študij filmske fotografije na Državni filmski, televizijski in gledališki akademiji v Lodžu. Široko zastavljen študij z bogatim naborom predmetov ga je temeljito izobrazil o filmu in umetnosti, predvsem pa mu skozi obilico različnih izkušenj vlil prepotrebno samozavest in ga dobro pripravil na profesionalni svet filma. Pri tem pa mu vcepil zavedanje, da biti direktor fotografije »ne pomeni biti le tehnični kader, pač pa eden najpomembnejših soavtorjev filma, odgovoren za razvoj vizualnega koncepta filma«.

Med študijem se je na povabilo igralca Klemna Janežiča kot direktor fotografije pridružil snemanju filma Pot v raj Blaža Završnika. To je bil njegov prvi celovečerec, sledile so nove ponudbe in povabila k sodelovanju. In tako je ostal v rodni Sloveniji – z vmesnimi skoki v tujino, kjer je večkrat sodeloval z nagrajeno srbsko režiserko in scenaristko Gorano Jovanović.

Pogosto se spomni nauka o odgovornosti svojega poklica, ki so mu ga vcepili na filmski šoli v Lodžu. »Učili so nas, da je direktor fotografije na neki ravni odgovoren za skoraj ves budžet filma. Če narobe osvetlimo igralca ali če material fotografsko ni dovolj dober, smo odgovorni mi. V tem materialu je zajeta celotna scenografija, kostumografija, maska, vsa igra; vse to je na sliki. Naša funkcija v enem kadru združuje večino drugih funkcij na filmu, in če meni spodleti, pustim na cedilu celotno ekipo. To je bilo nekaj, kar mi je že zgodaj dalo najboljši možen vpogled v naše delo in prispevek.«

Zase pravi, da se »morda ne čuti, da bi imel zelo jasen slog, če potegnem črto pod svoje projekte zadnjih let, gre za ogromen razpon raznolikih filmov. Mislim, da sem ta tip direktorja fotografije, ki se prilagodi režiserju in ideji, ki jo poskušamo spraviti v film. Moj interes je delati z zanimivimi ljudmi in zgodbami, v katerih vidim potencial. Rad imam projekte, kjer smo vsi na isti valovni dolžini in si prizadevamo narediti vse, da je film kar najboljši. Sodelovanje s popolno odprtostjo in iskrenostjo je zame edini možen način dela.«

Po vrnitvi v Slovenijo pred desetletjem je spoznal tudi, da pri nas nimamo nobene centralizirane podatkovne zbirke, ki bi omogočala brskanje po slovenskem filmu in filmskih ustvarjalcih. Zato sta z Jasno Pintarič pod okriljem nevladne organizacije Filmoteka nešteto ur neplačanega dela vložila v to, da je zaživel pionirski projekt Baza slovenskih filmov, prosto dostopna podatkovna baza o slovenskih filmih in filmskih ustvarjalcih ter ponudnik domačih avdiovizualnih del na zahtevo. A »nepopisanih stvari je še ogromno. Želim si, da bi ta projekt lahko dosegel svoj polni potencial, a zato potrebuje podporo države oziroma pristojnih institucij,« pravi.

Nikoli si ne bi mislil, da bo znotraj filma odkril kar tri področja, ki bi ga tako motivirala in gnala. Poleg snemanja in soustvarjanja filmov ter arhiviranja filmske dediščine ga namreč izpopolnjuje še delo s študenti na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer kot zunanji sodelavec predava o umetnosti snemanja. »Dlje ko to počnem, bolj vidim, koliko pozitivne energije in zagona mi dajejo mladi in kakšen neomadeževan svet je še to. Od njih se veliko naučim. Mislim, da je malo ljudi mojih let, ki še nismo zatrti. Zase čutim, da nisem, da imam v sebi še vedno to naivnost, ki mi pravi, da se vse da in je vse mogoče. Treba je upati in verjeti, se odmikati od ustaljenih tirnic in šablon, se ne sprijazniti s svetom. Ko bom to izgubil, ne želim več delati filmov, ker v tem zagotovo ne bom več dober.«

* Fotografija je nastala v Filmskem studiu Viba Film.