»Romski«, slabšalni pridevnik

Ko se je prejšnji teden na Osnovni šoli Velika Dolina v občini Brežice zgodilo medvrstniško nasilje, je župan Ivan Molan na Facebook profilu občine Brežice objavil opis dogodkov, ki se začne z besedami, da je »romski učenec napadel osmošolca v razredu«. Je to sovražni govor? Je brežiški župan storil kaznivo dejanje spodbujanja nestrpnosti po 297. členu kazenskega zakonika, ki se kaznuje z zaporom do dveh let? Pretiravamo?

Kazenski zakonik v omenjenem členu pravi, da se kaznuje tisti, ki »javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti…« in stori dejanje na način, »ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir«. Je župan to storil javno? Vsekakor. Je šlo za razpihovanje nestrpnosti na narodnostni podlagi? Brez dvoma. Župan je posebej izpostavil narodnostno pripadnost mladoletne osebe. Poleg tega to osnovno šolo obiskuje le nekaj romskih otrok, zato je širši javnosti več ali manj že razkril identiteto mladoletne osebe ter z ravnanjem enega otroka označil vse otroke te narodnostne manjšine. Bi zapisu župana lahko pripisali neposredne posledice? Zagotovo. Dan zatem so od 130 otrok v šolo prišli le štirje, kar se v primerih medvrstniškega nasilja brez izpostavljanja narodnostne komponente ne zgodi nikoli.

Je bilo dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir? Očitno da. Teden dni pozneje so na skupni seji svetov krajevnih skupnosti Velika Dolina in Jesenice na Dolenjskem ter sveta staršev šole »oblikovali enotno stališče«, da se »otroka izključi iz šole«. Pri tem predlogu bodo vztrajali. Nekaj deset najbolj odločnih krajanov se je po seji sestalo pred šolo, kjer so policiji, predvsem pa tam živečim Romom sporočili: »Ne bomo več tako strpni, stvari bomo verjetno vzeli v svoje roke.« Župan zaradi javne funkcije nosi precej večjo odgovornost za svoje javne zapise in izrečene besede, ki imajo poleg tega tudi precej večji doseg kot besede povprečnega občana, a je dan po incidentu javno razlagal, da »policija ne obvladuje razmer« in da »ljudje ne zaupajo več policiji«. In ljudje so ga tudi v tem primeru slišali.

Z vrhovnega državnega tožilstva so sporočili, da so zadevo odstopili »stvarno in krajevno pristojnemu državnemu tožilstvu« ter da se vnaprej ne bodo izrekali, »ali konkretno ravnanje izpolnjuje znake kaznivega dejanja, saj bi s tem posegali v neodvisnost in samostojnost odločitve pristojnega državnega tožilca, ki bo zadevo obravnaval«.

Nepošteno je pričakovati od Romov, da se bodo v družbo integrirali sami.

Zadnje dni pred koncem šolskega leta torej na Osnovni šoli Velika Dolina otroke večinskega prebivalstva pred romskimi ščitita varnostnik in policist, vigilantske pohode pa napovedujejo tudi krajani. Se ob vsem tem kdo kdaj vpraša, kako se zdaj počutijo romski otroci? Se kdo kdaj vpraša, kako se v šoli počutijo sicer? O tem je ravnateljica Anja Zevnik spregovorila lani na krajevnem sestanku o naraščajočih konfliktih med romskim in večinskim prebivalstvom: »Otroci prihajajo v šolo z negativnim nabojem do Romov, Romi pa se potem odzivajo po svoje. Posledica so napetosti v odnosih.«

Romski otroci se v šoli gotovo počutijo neprijetno. V družbi, kjer je rasizem splošno normaliziran, ni pomembno, kako so oblečeni, so urejeni ali ne, čisti ali umazani – otroci drugačnega porekla, narodnosti ali barve kože so stigmatizirani. Romi najbolj med vsemi. Ko začnejo hoditi v šolo, morajo po navadi šele osvojiti slovenski jezik, v katerem poteka pouk. Čeprav so slovenski državljani, so v tem pogledu v podobnem položaju kot otroci iz begunskih ali delavskih priseljenskih družin iz drugih jezikovnih skupin. Starši ali pa starejši bratje in sestre jim ne morejo prav veliko pomagati, in še preden bi v šoli lahko začeli dohajati vrstnike, začno resno zaostajati. Ko po opravljeni prvi triadi začno še ponavljati razrede, je stigma popolna. Zanje je upanja na kakršno koli izobrazbo konec, pa so komaj začeli življenje. Je res realistično pričakovati od njih in njihovih staršev, da bodo vsemu navkljub vztrajali?

Preživet je pristop, ki temelji na predpostavki, da morajo Romi integracijo v družbo doseči sami. Sploh glede romskih otrok, saj tak pristop nanje prelaga odgovornost za premagovanje vseh mogočih preprek, ovir in stisk, s katerimi se soočajo, zmanjšuje pa odgovornost države in večinskega prebivalstva v projektu, ki je lahko samo skupen, če iskreno želimo, da bo uspešen.