Tjaša Rener / Vizualna umetnica, ki je prestopila omejitve platna in se lotila angažiranih projektov

Leta 2013, teden dni po diplomi na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, se je preselila v Gano. Njen tedanji partner, ki je veliko potoval po Afriki, je kupil kos zemlje ob meteoritskem jezeru Bosumtwi, približno pet ur vožnje oddaljenem od prestolnice Akra. A v Gani si kot tujec zemlje zares ne moreš lastiti, lahko jo le najameš, in če v dveh letih na njej ničesar ne postaviš, se ta vrne lastništvu kralja Ashanti. Zato sta se odločila, da bosta na tem čarobnem spiritualnem kraju postavila ekološko počitniško vasico.

Korošica Tjaša Rener (1986) pa je ob vsem logističnem delu in ukvarjanju s prenovo zamenjala čopič za spoznavanje tamkajšnje kulture in lokalnih obrti, kot so barviti batik in tradicionalno pletenje na statvah, imenovano kente. Ekonomske razlike med domačini so ji ponujale možnost za medsebojno izmenjavo, tako se je ob priložnostih s sovaščani dogovarjala za poziranje in se s tem vrnila k slikarstvu. V nekaj letih je naslikala več kot sto portretov.

Ob selitvi v glavno mesto Akra je naletela na majhen, a prijeten studio in si v njem uredila bivanjski in ustvarjalni prostor. Drugače od ostalih priseljencev, ki pretežno živijo v rezidenčnih okrožjih, njen studio stoji na ulici v manj prestižnem delu Akre, brez visokih ograj, ki bi njen dom ločevale od lokalne skupnosti. Ponudba lastnice objekta, da najame še sosednji prostor, ji je omogočila gostiti umetniške pogovore, razstave, delavnice in druge dogodke. Tako je nastal Open House Studio, ustvarjalni prostor, odprt za lokalne prebivalce, usmerjen v izmenjavo idej in promocijo tamkajšnjih umetnikov. Lokalna skupnost je bila močno vpeta v program galerije, zato je zaprtje te privedlo do projekta Tiny Gallery (Drobna galerija), instalacije v miniaturni obliki, ki približuje umetnost tamkajšnjim prebivalcem, hkrati pa omogoča priložnost razstavljanja lokalnim umetnikom. Od januarja 2022 je Tiny Gallery gostila dvanajst lokalnih in tujih umetnikov, letos pa je projekt vključen v 10. trienale sodobne umetnosti U3, ki se je nedavno odprl v Moderni galeriji v Ljubljani.

V Akri je v času njenega prihoda umetniški trg ravno začel cveteti in del dogajanja je postala tudi sama. Ponovno je začela slikati, njena dela so bila zdaj navdihnjena z vsakdanjim življenjem lokalnih prebivalcev, barvitostjo, teksturami in detajli. A nikoli ni hotela »biti nekdo, ki pride v tujo deželo, vzame informacije iz lokalnega okolja in jih v velikih prestižnih galerijah predstavi kot nekaj svojega, ne da bi prvotno poskušala dodobra razumeti prostor in kulturo tamkajšnjih ljudi. Takšni enostranski projekti me pravzaprav zmotijo,« pravi. V zadnjih letih se je začela odmikati od klasičnega slikarstva in vse bolj lotevati družbeno angažiranih projektov, ki vključujejo skupnost. Začutila je, da je umetnost večja od platna, ki je postalo premajhno za vse njene ideje in zgodbe, ki jih želi deliti s svetom.

Zanimajo jo projekti, kjer lahko raziskuje zgodovino, migracije, ljudi in njihove zgodbe. Morda zato, da poskuša lažje razumeti samo sebe. Že vsa leta, odkar živi v drugi najbolj naseljeni državi Zahodne Afrike, namreč prevprašuje svojo kompleksno pozicijo v odnosu do nje in njenih prebivalcev. »Nisem domačinka, a kompleksnost Gane dobro poznam. Nisem temnopolta, a ne prihajam iz katerega izmed velikih kolonialističnih in imperialističnih narodov. Sem Slovenka z jugoslovansko zgodovino, ki Gano povezuje skozi gibanje neuvrščenih, in raziskovanje te zgodovine me vse bolj zanima.« Produkt tega raziskovalnega dela je projekt The place we call home (story about identity and belonging)/ Kraj, ki mu rečemo dom (zgodbe o identiteti in pripadnosti). Instalacija je bila lani predstavljena na 35. Grafičnem bienalu Ljubljana. Letos je svoje raziskovanje razširila in se potopila v pozabljene zgodbe potomcev aleksandrink, ki se jim je posvečala na rezidenci v Egiptu, s katere se je vrnila tik pred prihodom v Slovenijo.

Na domačo deželo jo vse bolj veže multikulturni ustvarjalni center Panovci 9 na Goričkem, s katerim si prizadeva povezati lokalno skupnost in jo obogatiti z novimi kulturnimi vsebinami. Leta 2020 je namreč kupila staro kmetijo in jo počasi začela prenavljati, prejšnja poletja je skupaj z glasbenikom Blažem Celarcem organizirala koncerte, letos pa na kmetiji gosti še umetniško rezidenco, ki se je bodo udeležile umetnice sosednjih držav. »Trenutno sem v taki čudni poziciji – v Gani bom vedno tujka, v Sloveniji pa se počutim na pol turistka in živim ‘iz kufra’, kar je utrujajoče. Obenem pa si kreiram večjo sliko, kakšno delo si želim ustvariti, ko se enkrat odločim dokončno vrniti domov.« Panovci 9 pa je še eden izmed projektov, skozi katerega lahko uteleša idejo skupnosti. »Biti povezovalni člen med ljudmi in prostori je zame nekaj najbolj naravnega. Mislim, da je to moja največja odlika, ki presega slikarstvo.«