Puščeni na cedilu

Na splošno v Sloveniji živimo vse bolje in bolje. Gospodarska rast je pozitivna – Banka Slovenije je podatek o njej ta teden ponovno popravila navzgor – brezposelnost je nizka, ankete kažejo precej optimistično sliko. Odkar statistični urad spremlja podatke o kakovosti življenja, ta nenehno raste in zadnja leta je napredek še opaznejši. Leta 2005 si je počitnice recimo lahko privoščilo 65 odstotkov ljudi, v zadnjih treh letih je bilo takšnih že okoli 80 odstotkov. Od leta 2012 statistični urad meri tudi splošno samooceno zadovoljstva z življenjem, in ta se je zvišala s 7,1 na 7,7 točke od desetih, kar je občutno izboljšanje. Očitno je, da nam gre v gmotnem smislu vse bolje: pred desetimi leti si je manj ljudi lahko redno privoščilo nova oblačila, čevlje in prostočasne dejavnosti kot lani. Leta 2010 je imelo 26 odstotkov gospodinjstev sušilni stroj, leta 2022 pa že 43 odstotkov, leta 2014 se je 83 odstotkov Slovencev lahko vsaj enkrat na mesec družilo ob pijači ali jedači, leta 2022 že 93 odstotkov. Slovenci imamo radi avtomobile – prodaja je letos za 6,6 odstotka višja kot lani.

Izboljšale so se stanovanjske razmere, energetska učinkovitost stavb, povečal se je razpoložljivi dohodek. Kamorkoli pogledamo – je položaj na splošno boljši. Gmotni napredek je sicer dvorezen meč, je pa zato kulinarika eno zanimivejših in bolj nedvoumnih meril blaginje in civilizacijskega napredka: v Michelinov vodnik najboljših restavracij je bilo letos uvrščenih kar 63 slovenskih restavracij, že deset pa jih je dobilo zvezdice, to pomeni, da je v Sloveniji vse več ljudi, ki imajo čas in denar, da uživajo v izbrani, dražji kulinariki. Tudi po mednarodnih primerjavah smo nadpovprečno zadovoljni – po rednih evropskih Eurostatovih anketah so Slovenci eni najzadovoljnejših ljudi v Evropski uniji. Najglasneje se sicer še vedno pritožujejo podjetniki, ki nenehno pričakujejo zmanjšanje industrijske proizvodnje, ampak to je že bolj stvar navade. Kazalec zdravja na tem področju so banke, v njih lahko vidimo krvni obtok gospodarstva. Že lani in predlani so bili dobički bank rekordni in kaže, da bo letos še bolje: Banka Slovenije je ta teden objavila, da so se v letošnjem četrtletju dobički bank povečali za 57 odstotkov! Razlogi za to so tudi višje obresti in dejstvo, da ne vemo, kaj z denarjem, ki ga imamo v bankah.

Ta vsesplošna rast bogastva in blaginje pa prinaša nekaj zanimivih paradoksov in ima za manjšino nekaj precej neprijetnih neželenih učinkov. Eden od paradoksov vse bogatejše družbe se je razkril na začetku letošnje zdravniške stavke. Takrat so bili nekateri zdravniki še posebej jezni. Med skupinskim pogovorom v UKC Ljubljana, katerega vsebina je pricurljala do Mladine, je bil najbolj jezen anesteziolog – anesteziologi so dejansko vodili to stavko – katerega ime hranimo v uredništvu in ki je še posebej srborito zahteval, da se stavka zaostri. Nekaj sto kolegom je poslal elektronsko sporočilo, v katerem je zapisal, da morajo zdravniki zdaj, ko vlada noče sprejeti njihovih izjemnih zahtev po zvišanju plač, zahtevati še več. Naštel je vse mogoče dodatke, ki bi jih morali zdravniki dobiti: dodatek za terciar za oba klinična centra, višji dodatki za nadurno delo, za popoldansko in nočno delo, višji dodatki za delo ob koncu tedna in tako naprej. Nato smo si pri Mladini ogledali njegov finančni položaj in ugotovili, da gre za enega najbolje plačanih zdravnikov. Leta 2021 je ta zdravnik na mesec skupaj s koronskimi dodatki zaslužil od 18 do 19 tisoč evrov.

100
tisoč oseb je leta 2022 živelo v dolgotrajni revščini

123
tisoč oseb je leta 2023 živelo v dolgotrajni revščini

21,4
odstotka je znašala inflacija v zadnjih treh letih

30
odstotna podražitev hrane je bila v zadnjih treh letih

Kot je v predprejšnji številki Mladine lepo pojasnil avstrijski politični analitik Peter Filzmaier, imajo bogatejše zahodnoevropske družbe, tudi slovenska, zaradi svojega bogastva vse večji politični problem, ki se verjetno kaže tudi v rasti nezadovoljstva in podpori skrajno desnim strankam. Vsa povojna politika je temeljila na obljubi neprestanega povečevanja gmotne blaginje in na zagotovilih, da bo šlo vsaki generaciji bolje, je opozoril: »To je bila zelo lepa zgodba, a se je že sredi devetdesetih let razblinila. Občutek razočaranja je relativen. Ljudem lahko obljubiš, da si bodo lahko privoščili avto in da si bodo njihovi otroci lahko privoščili po dva avta. Ampak vse to ima svoje objektivne meje.« Zdaj, ko prihaja potrošniška družba do svojih meja, je marsikdo jezen in razočaran. Tako kot prej omenjeni anesteziolog, ki je resnično jezen in čuti, da se mu godi krivica, ker je po izteku koronskih dodatkov izgubil polovico svoje zelo dobre plače, tudi številni Evropejci občutijo prizadetost zaradi novih omejitev, znanih pod imenom zeleni prehod. Naša gospodarska rast ni vzdržna – Slovenija naj bi bila pri sedanji gospodarski rasti glede na zmogljivost ekosistema za obnovitev virov in absorpcijo odpadkov vse vire porabila že na začetku maja – zato bo marsikdo moral živeti skromneje, to pa je v nasprotju s splošno predstavo o uspešni politiki, družbi in karieri.

Vse več je zato drugačnih pogledov na ekonomsko politiko in drugačnih »življenjskih« filozofij. Za marsikoga postaja »duhovnost« pomembnejša, iz utemeljenih razlogov: Bruno S. Frey, profesor ekonomije na Univerzi v Zürichu, je eden najbolj znanih zagovornikov rasti zadovoljstva in ne družbenega bruto proizvoda. Številni ekonomisti še naprej vztrajajo, da je glavno gonilo razvoja in merilo zadovoljstva denar oziroma kupovanje potrošnih dobrin, on pa v študijah dokazuje, da k splošnemu zadovoljstvu veliko več prispeva vključenost v družbo. Veselje do stvari, ki so potrošne narave, nas mine dokaj hitro, dokazuje. Še celo na novo stanovanje se razmeroma hitro navadimo. Ko ga kupimo, smo zelo veseli, a nas po kakšnem letu veselje mine, je izračunal. V študijah primerja zadovoljstvo z življenjem in rast BDP: čeprav BDP raste, zadovoljstvo z življenjem ne. Razlog naj bi bil v tem, da se ljudje navadijo gmotnih stvari, hkrati pa se vedno primerjajo z drugimi. Zato ima enostaven predlog: ne vlagajte v nov avto, ampak v druženje s prijatelji. Investirajte denar v družbene odnose.

Toda to je seveda lahko le nasvet bogatim in premožnim v Švici in pomembnemu delu slovenskega prebivalstva. Kaj pa drugi? Ni dvoma, da je Slovenija v zadnjih letih doživela pospešek v blaginji. A je to poleg opisanega paradoksa prineslo nekatere spregledane neželene učinke. Vse bogatejša družba lahko proizvaja tudi revščino. Eno najbolj surovih ponazoritev tega učinka je opisal angleški novinar Nicholas Shaxson v knjigi Rajski otoki iz leta 2011, ki govori o davčnih oazah. Shaxson je sam obiskal nekatere od teh otokov, ki sodijo pod angleško krono, in opazil zanimiv pojav. Otoki, kot je Jersey, so nekoč živeli od turizma in ribištva znotraj skromne, a povezane skupnosti. Po drugi svetovni vojni so se spremenili v davčne oaze, ki so pritegnile na stotine milijard dolarjev kapitala in izjemno bogate elite, s tem pa se je njihovo gospodarstvo popolnoma spremenilo. Cene so poletele v nebo, tudi cene nepremičnin in javnih storitev. Čeprav je na papirju majhna otoška državica postala izjemno bogata, so domačini utonili v revščino: z delom danes na teh otokih ne morejo več preživeti, številni opravljajo več služb hkrati in si ne morejo privoščiti niti zdravstvenega zavarovanja. Relativna revščina je na Jerseyju ena najvišjih na svetu in znaša kar 24 odstotkov.

55
milijonov evrov pomoči za socialno varnost so aprila dobili ljudje

70
milijonov evrov subvencij so aprila dobila podjetja

12,7
je stopnja tveganja revščine v Sloveniji

26,7
je stopnja tveganja revščine pri najemnikih v Sloveniji

Pojav je v zadnjem času znan tudi pod imenom gentrifikacija: ta se začne, ko se v soseski, kjer živijo ljudje z nižjimi dohodki, zgodijo velike gospodarske spremembe, navadno zaradi prihoda premožnejših prebivalcev in podjetij, zaradi česar se zvišajo vrednost nepremičnin in življenjski stroški. Dejansko pa gre pri tem za splošno znan paradoks, ki so ga opazili že prvi filozofi na začetku kapitalizma, še pred Karlom Marxom recimo Rousseau. Ta je trdil, da je prvi človek, ki je ogradil kos zemlje in rekel: »To je moje,« kriv za vse vojne in vse grozote, ki so temu sledile. »Če enkrat pozabite, da so sadovi zemlje last nas vseh, zemlja sama pa nikogar, ste uničeni,« je svaril pred prevelikim malikovanjem zasebne lastnine. In da te stare ideje niso le zanimive filozofske špekulacije, v zadnjem času zelo jasno vidimo tudi v Sloveniji. Tu smo zadnja leta priča izjemni rasti bogastva. Rastejo dobički, plače, prihranki. A vendar so statistiki pri tem zasledili neki manjši negativni premik, ki smo ga verjetno vsi spregledali: po zelo dolgih letih zniževanja stopnje revščine in socialne izključenosti, to se je dogajalo vse od leta 2016, so v statističnem uradu lani prvič zaznali odklon na slabše.

Stopnja tveganja revščine je tako lani znašala 12,7 odstotka in se je v primerjavi z letom prej zvišala za 0,6 odstotne točke. Z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, je lani živelo približno 264 tisoč oseb ali 13 tisoč več kot leto prej. In to kljub splošnemu povečanju blaginje. Stopnja tveganja socialne izključenosti – to je število oseb, ki so tudi resno gmotno in socialno prikrajšane – se je v primerjavi z letom 2022 lani zvišala za 0,4 odstotne točke, na 13,7 odstotka – po novem je temu izpostavljenih 287 tisoč oseb v Sloveniji ali 11 tisoč več kot leto prej. Ponovno – to se je zgodilo v času najvišjih bančnih dobičkov in razmaha restavracij z Michelinovimi zvezdicami. Gremo še naprej: stopnja dolgotrajnega tveganja revščine je lani znašala 6,8 odstotka in se je v primerjavi z letom prej zvišala za 1,4 odstotne točke, to pomeni, da v Sloveniji dlje časa, vsaj tri leta, pod pragom tveganja revščine živi približno 123 tisoč oseb, to pa je 23 tisoč več kot leto pred tem. V državi imamo torej še 23 tisoč oseb več, ki se srednjeročno ne morejo izkopati iz pomanjkanja. Da vse opisano ni kak suhoparen statistični efekt, pa dokazujejo poročila humanitarnih organizacij.

Iz Rdečega križa Slovenije so sporočili, da je od te organizacije v preteklem letu različne oblike gmotne pomoči prejelo več kot 121 tisoč posameznikov in družin oziroma 4000 ljudi več kot prejšnje leto. »Število prejemnikov materialne pomoči našega nacionalnega društva tako žal narašča, stiske dosedanjih prejemnikov pa se poglabljajo,« so povedali. Podobno so odgovorili iz Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje oziroma Zveze Anite Ogulin, kjer se osredotočajo predvsem na težave otrok v Ljubljani. Pravijo, da se nanje v zadnjem času obrača vedno več družin in posameznikov, ki so sicer zaposleni in prejemajo redne mesečne dohodke, a so ti enostavno prenizki, da bi z njimi lahko poplačali vse mesečne obveznosti, kaj šele kaj več: »Družbeni problemi, kot sta nevzdržna stanovanjska problematika in draginja, so močno posegli v marsikateri družinski proračun, ki je bil že načet po koronavirusnem obdobju. Tovrstne stiske močno vplivajo na slabšanje duševnega stanja ljudi, staršev in otrok, ki v družini te posledice občutijo.«

Posplošeni statistični podatki teh stisk ne razkrivajo in na prvi pogled tudi ni razvidno, kaj je njihov vzrok. V zadnjih treh letih je inflacija v Sloveniji resda znašala 21,4 odstotka, a v tem času se je tudi povprečna plača zvišala za 17 odstotkov. Toda kot vedno se hudič skriva v podrobnostih. V Umarju, vladnem uradu za makroekonomske analize, so si recimo ta mesec podrobneje ogledali, kaj se je dejansko v zadnjih treh letih dogajalo z inflacijo, in seveda ugotovili, da je ta nekatere sloje ljudi bolj prizadela kot druge. Znotraj različnih podražitev se je po letu 2020 najbolj podražila hrana – v Sloveniji v tem času za več kot 30 odstotkov, to pa je najbolj udarilo najrevnejšo petino prebivalstva. Po podatkih Banke Slovenije namreč najranljivejša gospodinjstva v Sloveniji za hrano namenijo več kot petino celotne porabe, najpremožnejša pa približno pol manj. Če upoštevamo, da se je sveža, kakovostna hrana, kot je zelenjava ali sadje, podražila tudi do 50 odstotkov, je jasno, da nas občutek v trgovini ne vara: tam po novem ne pustimo le 20 odstotkov več denarja, ampak veliko več. Življenje je v zadnjih letih postalo dražje.

A hrana tudi ni več glavna težava in vzrok nove revščine. Na Mladino se je pred kratkim obrnil bralec s prisrčno zahvalo, da v časopisu redno pišemo o stanovanjski problematiki. Skorajda v solzah – prišel je osebno – je razložil svojo težavo. Z ženo naj bi bila srednješolska učitelja, oba živita v Ljubljani, a z učiteljsko plačo vse teže shajata. Imata enega otroka, pri čemer mora oče skrbeti še za svojo mamo. »Prihajava iz delavskih družin in nihče nama ni zapustil kakšne večje dediščine,« je dodal. Možnosti, da bi kupila stanovanje, ni in zdi se, da sta se z ženo ujela v neskončno spiralo, ki vodi proti dnu, je razlagal, iz svojega položaja ne vidita več izhoda. Velik del dohodka porabita za najemnino. Na prvi pogled bi lahko zaključili, da gre za osamljen primer – saj ni mogoče, da dva učitelja, učitelji pa so nekoč veljali za intelektualno elito slovenske družbe, zadnja leta živita toliko slabše, saj se jima je plača zvišala skoraj toliko, kot znaša inflacija! A s pritožbo imata še kako prav. Občutek ju ne vara – le da njun primer iz državne statistike ni razviden.

Uradno namreč v Sloveniji nimamo veliko ljudi, ki plačujejo najemnino. Po podatkih iz leta 2021 v kar 79 odstotkih naseljenih stanovanj živijo lastniki, v devetih odstotkih stanovanj naj bi bivali najemniki, v 12 odstotkih pa naj bi živele osebe, ki niso ne najemniki ne lastniki. Uradno imamo torej v Sloveniji le 63 tisoč stanovanj, v katerih stanovalci plačujejo najemnino, v kar 84 tisoč stanovanjih stanovalci najemnine (uradno) ne plačujejo, poleg tega imamo v Sloveniji še približno 86 tisoč stanovanj, ki imajo vso primerno infrastrukturo, torej elektriko, vodo, kopalnico …, a so nenaseljena. In ker uradno najemnin v Sloveniji ni veliko, se te pri inflaciji tako rekoč ne upoštevajo. Kot pojasnjujejo v statističnem uradu, znašajo pri izračunu inflacije najemnine le 1,8 odstotka. »Delež najemnin v indeksu cen življenjskih potrebščin je res 1,8-odstoten. Spremljamo profitne in neprofitne najemnine, delež pa je majhen, ker imamo v Sloveniji veliko lastniških stanovanj,« so odgovorili. A hkrati so se prav v tem malem segmentu v Sloveniji v zadnjih letih zgodile ogromne spremembe.

Stanovanjska kriza postaja v Sloveniji glavni motor revščine in bede, ukrepi, ki jih je vlada doslej sprejela na stanovanjskem področju, pa ljudem v stiski v bližnji prihodnosti ne bodo pomagali.

Sodeč po aktualnih podatkih evropskega statističnega urada Eurostat, je Slovenija izstopajoča država EU, saj so se najemnine v njej v zadnjih treh letih povečale najbolj v EU. V državah EU so se najemnine v tem času v povprečju zvišale za 8,7 odstotka, v Sloveniji pa za kar 31,2 odstotka. To izjemno in zgodovinsko zvišanje smo doživeli po maju 2021, kar je verjetno povezano z rastjo cen nepremičnin, z oddajanjem stanovanj po epidemiji prek platform za kratkoročno oddajanje in tudi z gospodarsko rastjo. Nakopičeni kapital iz časa epidemije, recimo tisti, pridobljen s koronskimi dodatki, se je prelil v investicijske nakupe stanovanj, cene teh so se zvišale in z njimi najemnine. Visoke najemnine so danes najpomembnejši dejavnik tveganja revščine v Sloveniji. Vladni urad za makroekonomske analize je v zadnjem poročilu o človekovem razvoju za leto 2023 zapisal, da smo sicer v Sloveniji po kazalcih tveganja revščine med tistimi državami članicami EU, kjer je tveganje najmanjše, vendar to ne velja za najemnike. Stopnja tveganja revščine pri najemnikih stanovanj je v Sloveniji 26,7-odstotna, upokojenci, ki so doslej pregovorno veljali za najranljivejšo skupino, so po teh podatkih za tretjino na boljšem.

Tudi humanitarne organizacije ugotavljajo, da postaja stanovanjska problematika glavni vir socialnih stisk v Sloveniji. »Ker so ob vsesplošni draginji najemnine poletele v nebo, so morale družine zaradi tega prerazporediti sredstva v družinskem proračunu, ki je bolj ali manj ostal enak,« ugotavljajo v Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje. Tako predvsem pri najranljivejših skupinah opažajo posledice slabo urejene stanovanjske politike in pomanjkanja neprofitnih in socialnih stanovanj, dodajajo. »Tudi če družina dobi socialno ali neprofitno stanovanje, so naše terenske izkušnje pokazale, da nekatere družine na stanovanje po končanem razpisu čakajo še več let. Pri neprofitnih stanovanjih nastane tudi težava, saj ga uporabnik dobi brez notranje opreme in gospodinjskih aparatov, ti pa so za številne družine velik zalogaj. Med bolj žgočimi težavami, ki so se pokazale, je tudi ta, da družine z otroki vedno teže dobivajo najemniška stanovanja, saj so pri najemodajalcih nezaželene (otroci za najemodajalca pomenijo po njegovem mnenju dodatno tveganje). Tako so družine pogosto primorane sprejeti stanovanja, ki so v slabem stanju (vlaga, plesen, kletna stanovanja z majhnimi okni …), ki so premajhna in neustrezna za njihove potrebe. Naši uporabniki se srečujejo tudi s praksami, da je najemnina v najemni pogodbi nižja od dejanske najemnine, ki jo morajo nato plačevati, ali pa v nekaterih stanovanjih bivajo na črno.«

Stopnja tveganja revščine pri najemnikih stanovanj je v Sloveniji že 26,7-odstotna, upokojenci, ki so doslej pregovorno veljali za najranljivejšo skupino, so po teh podatkih za tretjino na boljšem.

V statističnem uradu ugotavljajo, da je lani 26 odstotkov gospodinjstev mesec preživelo lahko oziroma zelo lahko, kar je bilo za dve odstotni točki več kot leta 2022. Hkrati so se te razmere na drugem koncu lestvice poslabšale. Kar 32 odstotkov najemnikov je v anketi dejalo, da so s svojimi dohodki težko oziroma zelo težko preživeli mesec. Iz vsega tega je razvidno, da bi tudi v Sloveniji pri naboru ukrepov proti revščini potrebovali še kakšne dodatne. V številnih državah in mestih v EU imajo poleg stanovanjskih programov še socialne programe, namenjene najemnikom, večinoma so to izplačila različnih socialnih podpor. V mestu Gradec, kot je nedavno pojasnila županja Elke Kahr, nihče za najemnino, z mesečnimi stroški vred, ne sme odšteti več kot tretjine prihodkov. »V teh primerih lahko občani pridejo k nam na stanovanjski urad in jim plačamo razliko,« je dejala. V mestu Gradec pravijo, da zaradi tega nimajo občanov, ki bi za najemnino skupaj s stanovanjskimi stroški namenili več kot tretjino dohodkov. Kaj pa v Sloveniji? Po zadnjih anketnih podatkih iz leta 2022 je bilo 4,1 odstotka ljudi preobremenjenih s stanovanjskimi stroški, to pomeni, da imamo pri nas že več kot 86 tisoč ljudi, katerih stanovanjski stroški znašajo več kot 40 odstotkov dohodkov.

Tudi v Sloveniji lahko vsak zaprosi za subvencijo k najemnini. A po podatkih ministrstva za delo je maja obstajalo le 5100 upravičencev do pomoči pri plačilu tržne najemnine – pa še ti so verjetno večinoma bivali v stanovanjih, ki so v lasti stanovanjskih skladov. V povprečju, so še pojasnili na ministrstvu, naj bi subvencija znašala 170 evrov, kar pomeni, da s tem država težave ne rešuje. Zakaj ne? V ljubljanskem Pravnem centru za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC) pravnica Sanja Jablanović enkrat na teden najemnikom svetuje glede varstva njihovih pravic. Pravi, da so stiske najemojemalcev v zadnjem obdobju ogromne: »Najemniki so postali nekakšen potrošni material, stanovanj na trgu je bistveno manj in lastniki si lahko izmislijo, karkoli si želijo. Hkrati pa je to izjemno občutljivo vprašanje za najemnike. Težko izbiraš, v večini primerov gre za družine, ki so odvisne od šolskega okoliša.« A z vprašanjem subvencij se dejansko niti ne ukvarjajo. »Velika večina občanov, ki nas kliče, nima pisne pogodbe o najemu, zaradi česar za subvencije tudi ne morejo zaprositi,« odgovarja. Za povrhu država pri teh razmeroma kompleksnih birokratskih postopkih ne upošteva vseh stanovanjskih stroškov.

Na splošno živimo v Sloveniji vse bolje in bolje. A tudi zato, ker si lahko marsikdo privošči nakup stanovanja v investicijske ali špekulativne namene, ker številni bogatijo na račun kratkoročnega oddajanja stanovanj turistom, ker se je marsikomu zvišala plača, kar je v nebo pognalo inflacijo, še bolj pa so se zvišale cene hrane in nepremičnin ter najemnine – je to več kot očitno v veliko stisko pahnilo občane na drugem koncu lestvice. Stanovanjska kriza postaja v Sloveniji glavni motor revščine in bede, ukrepi, ki jih je vlada doslej sprejela na stanovanjskem področju, pa ljudem v stiski v bližnji prihodnosti ne bodo pomagali. Omejitev kratkoročnega oddajanja nepremičnin bo začela veljati šele z začetkom leta 2026, gradnja novih javnih najemnih stanovanj bo morda na trg učinkovala do leta 2030. Nesprejemljivo je, da več kot 80 tisoč ljudi za stanovanjske stroške nameni več kot 40 odstotkov prihodkov, dejansko pa država subvencionira najemnino le 5000 ljudem.

Država ima seveda najrazličnejše mehanizme hitre pomoči vsem v stiski, to je dokazala v času zadnjih kriz in to še vedno dokazuje. Aprila so denimo podjetja in zasebniki prejeli 70 milijonov evrov subvencij, transferji za zagotavljanje socialne varnosti pa so se zmanjšali na 55 milijonov evrov.