Zakaj se ljudje obračajo v desno?

Povolilna analiza evropskih volitev v Franciji, ki so jo pripravili pri tiskovni agenciji Reuters, je pokazala, da je prav ekonomska negotovost eden ključnih razlogov, zakaj je največ volivcev – 31,4 odstotka vseh, ki so se odpravili na volitve – svoj glas namenilo skrajno desnemu Nacionalnemu zboru. Podpora temu je bila namreč najmočnejša prav v okrajih, za katere velja visoka stopnja brezposelnosti, pričakovana življenjska doba pa je najkrajša. Tega se Jordan Bardella, varovanec Marine Le Pen in predsednik stranke, potencialni bodoči francoski premier, očitno zaveda, zato svojo kampanjo pred parlamentarnimi volitvami gradi na obljubi, da bo povečal kupno moč gospodinjstev v državi in znižal davek na elektriko, kurilno olje in bencin. Podpora Nacionalnemu zboru je bila najverjetneje tudi zaradi takšnih obljub – ob boku protimigrantski propagandi in nezadovoljstvu volivcev nad stranko Emmanuela Macrona – tako visoka.

Ustavimo se za trenutek drugje. Prejšnji teden sta mariborska univerza in nemška fundacija Friedrich Ebert Stiftung objavili raziskavo slovenske mladine, ki ugotavlja, da naj bi med mladimi pri nas prišlo do občutnega »zasuka v desno«. Natančneje, raziskava ugotavlja, da se po novem kar 35 odstotkov mladih samoopredeljuje za desničarje (17 odstotnih točk več kot leta 2018), 20 odstotkov pa za levičarje (22 odstotnih točk manj kot leta 2018). Kar praviloma sovpada tudi z njihovimi pogledi na relevantna družbena vprašanja: samo še 27 odstotkov jih močno nasprotuje izjavi, da je edini pravi Slovenec tisti, ki ima slovensko kri (13 odstotnih točk manj kot leta 2018), 30 odstotkov pa izjavi, da bi bilo najbolje, če bi v Sloveniji prebivali samo Slovenci (11 odstotnih točk manj kot leta 2018).

»Zdi se, da je biti desno med mladimi postalo ’in’, torej modno in popularno,« razmišlja sociolog dr. Miran Lavrič, profesor mariborske Filozofske fakultete in raziskovalec slovenske mladine, ki je sodeloval v raziskavi. »Na splošno menim, da je desni zasuk mladih v Sloveniji predvsem uvožen iz tujine. Gre za del širšega mednarodnega trenda krepitve desnega populizma in antiliberalizma, kar nekateri družboslovci razumejo tudi kot širši kulturni obrat, kot kulturni protiudar.« Obenem, poudari, je pomembno tudi, da v širši slovenski družbi in v šolah načeloma še vedno prevladujejo liberalna prepričanja, konservativne ideje pa lahko tako »ponujajo odlično izhodišče mladostniškega uporništva«. Ne gre namreč pozabiti, doda, da je ideja uporništva tako rekoč vtkana v desni populizem, »ki je tipično naravnan proti vladajočim strukturam (’establišmentu’), ki naj bi bile preživete in potrebne zamenjave v imenu domnevno avtentične volje ljudstva«.

A treba je takoj dodati, da mladi pri tem niso izjema. Zadnja raziskava Slovenskega javnega mnenja je namreč pokazala, da se je v Sloveniji tudi sicer – in to prvič po letu 2004 – več ljudi opredelilo za desničarje kot pa levičarje. Obseg tega zasuka ni bil nepomemben: leta 2022, v času, ko je prisegala nova vlada, se je za desničarje opredelilo 11,8 odstotka, za levičarje pa 12,8 odstotka vprašanih, konec prejšnjega leta pa se je za desničarje opredelilo 14 odstotkov, za levičarje pa 11,6 odstotka vprašanih. Polovica anketirancev soglaša, da bi morali ljudje, rojeni v Sloveniji, imeti prednost pred priseljenci pri zaposlitvi, stanovanju ali zdravstveni oskrbi.

Kar 35 odstotkov mladih se samoopredeljuje za desničarje (17 odstotnih točk več kot leta 2018), 20 odstotkov pa za levičarje (22 odstotnih točk manj kot leta 2018).

»Tisti pregovor, ’Na mladih svet stoji’, še vedno velja, vendar ne v tem smislu, kot je veljal včasih. Nekoč je ta pomenil, da bo mlajšim uspelo izpolniti tiste želje, da ne rečem ideale, ki jih prejšnjim, starejšim generacijam ni uspelo,« ob tem pripomni sociolog dr. Srečo Dragoš z ljubljanske Fakultete za socialno delo. »Danes bi morali to geslo jemati bolj dobesedno: mladi bodo zmeraj ponavljali, včasih bolj, včasih manj dosledno, to, kar delamo mi, ki nismo več mladi.«

Razlogi za takšne premike bi bili sicer lahko različni. Leta 2004, ko se je za desničarje nazadnje opredelilo več ljudi kot za levičarje, je bila na oblasti že petič zapored – z izjemo polletne vlade Andreja Bajuka – na oblasti vlada LDS. Ljudje se vlad sčasoma naveličajo, razdori v strankah in nedokončani projekti pa načnejo zaupanje vanje. Naslednje leto je nastopila prva Janševa vlada. Podobno se, ob intenzivni propagandi z druge strani in občasnem medijskem katastrofizmu, morda dogaja tudi sedaj Robertu Golobu in njegovi vladi.

Vzroke pa gre ne nazadnje iskati tudi v razmahu tako imenovane antipolitike – splošnega prepričanja, da so politiki in politika kot celota korumpirani ali neučinkoviti, zaradi česar prihaja do spodkopavanja zaupanja v politične procese in institucije. Pri čemer verjetno nihče ni večji promotor te ideje pri nas od stranke SDS z Janezom Janšo na čelu.

»Janša je verjetno največji zgled antipolitike v Evropi, madžarski premier Viktor Orbán je v resnici kasnejši pojav, navsezadnje tudi bivši ameriški predsednik Donald Trump,« razlaga Dragoš. »Antipolitika pa vodi v diktaturo, v izgubljanje zaupanja v politiko spodnjih slojev družbe – ravno tistih, ki jim antipolitika najbolj škodi –, tistih razočaranih ljudi, ki jih je politika pustila na cedilu.« Med te, doda, pa zagotovo spadajo tisti, ki jih je najbolj prizadela stanovanjska kriza. In ta je najbolj prizadela ravno mlade.

Vrnimo se spet k raziskavi mariborske univerze in fundacije Friedrich Ebert Stiftung. Ta je namreč pokazala tudi, kakšne so glavne skrbi in hotenja mladih. Skrb zagotovo zbuja podatek, da ima vedno več mladih življenje za prazno in brez pomena, vedno bolj so pesimistični glede prihodnosti. Večina jih pravi, da jih zelo skrbijo slab zdravstveni sistem v državi (61 odstotkov), stanovanjska stiska (56 odstotkov) in dejstvo, da morda ne bodo imeli dostojne pokojnine (55 odstotkov). Skratka, v skrbeh so predvsem zaradi kakovosti javnih storitev in življenjskih razmer, za katere naj bi bila pristojna (socialna) država.

Bi bila prav ta negotovost lahko razlog, zaradi katerega mladi čutijo potrebo po tem, da se obračajo proti desnici?

Po podatkih zavoda za zaposlovanje za maj smo imeli v Sloveniji prejšnji mesec nekaj več kot 44 tisoč registriranih brezposelnih oseb, od tega je bilo okoli 18 odstotkov mladih, starih med 15 in 29 let. Pri čemer, tako podatki nacionalnega statističnega urada za leto 2022, skoraj tri četrtine mladih pri nas na trg dela vstopa s pogodbo o zaposlitvi za določen čas, pet odstotkov pa kot samozaposleni. Pogosto zato, ker tako od njih zahtevajo delodajalci.

Po podatkih Eurostata za leto 2022 se mladi v Sloveniji odselijo od doma pri povprečni starosti 29,4 leta, mladi v Evropski uniji pa pri povprečni starosti 26,4 leta.

»Tudi pri našem delu opažamo, da za mlade dolgoročnih, stabilnih zaposlitvenih priložnosti ni, mladim pa so na voljo predvsem prekarne oziroma negotove oblike dela,« odgovarja Mojca Žerak, predsednica sindikata Mladi plus. »Raziskave kažejo, da če bi mladi lahko sami izbrali obliko dela, bi še vedno velika večina izbrala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Negotove oblike dela jim namreč ne zagotavljajo nobene varnosti in stabilnosti v življenju, ni pravic, kot so plačan dopust, bolniška, regres, ni odpovednih rokov, odpravnin, tudi plačila za delo, ki jih prejemajo, so nizka v primerjavi z ostalimi.« Navsezadnje so kreditno spodobni samo zaposleni za nedoločen čas – kar pomeni, da lahko na odobritev stanovanjskega kredita, če jim je po naključju uspelo napraskati dovolj denarja za polog, kar pozabijo. »Medtem pa življenjski stroški naraščajo, cene nepremičnin so grozno visoke, tako za najem kot za nakup, in posledično se mladi vedno kasneje osamosvojijo od staršev.« Po podatkih Eurostata za leto 2022 se mladi v Sloveniji odselijo od doma pri povprečni starosti 29,4 leta, mladi v Evropski uniji pa pri povprečni starosti 26,4 leta. »V takšnem položaju je nemogoče načrtovati prihodnost, razmišljati o tem, da bi si ustvarili družino in podobno.«

»V takšni slabi materialni situaciji se mladi zavedajo, da potrebujemo radikalne rešitve, ker so razmere, v katerih živijo, vsako leto bolj ’radikalne’. Takšne rešitve pa ponujajo le desne politične opcije. Levo usmerjene stranke se pomikajo vedno bolj proti sredini, ukrepi, ki jih predlagajo in sprejemajo, so premalo odločni in ne rešujejo bistva problema,« nadaljuje Mojca Žerak. Namesto vlaganja v močne javne storitve, neprofitna stanovanja in resnega boja proti negotovosti na trgu dela mladi dobijo samo obljube, ki pogosto ostanejo neizpolnjene. »In tako ni presenetljivo, da se mladi usmerjajo proti tistim političnim opcijam, ki nagovorijo njihov materialni položaj. Ki ’razumejo’, da je težko, mladim (in ostalim) pa ponujajo grešne kozle in obljubljajo, da bodo, če bodo na oblasti, poskrbeli ’za naše’.«

Miran Lavrič na podlagi raziskave slovenske mladine vseeno ugotavlja, »da so skrbi, ki mlade obračajo v desno, bolj kulturne kot ekonomske narave«. Njihova desna politična usmerjenost pride do izraza predvsem v zvezi s strahovi glede prevelikega števila priseljencev ali terorističnih napadov, pa tudi s skrbmi glede ohranjanja tradicionalne kulture in vzorcev. Ne pa tudi na primer v zvezi s skrbjo glede stanovanjske krize ali zdravstvenega sistema. Te skrbi so namreč močno prisotne na obeh straneh političnega spektra. Vendar pa, doda, »po moji oceni, tudi glede na spoznanja iz tujine, posredno deloma vseeno prispevajo k desnemu zasuku med mladimi«.

Odpravimo se ob koncu še v Nemčijo, kjer se je na drugo mesto na evropskih volitvah povzpela skrajno desna Alternativa za Nemčijo (AfD). Povolilna analiza, ki jo je pripravila nemška fundacija Konrad-Adenauer-Stiftung, je pokazala, da je bil eden glavnih razlogov, zakaj so volivci dali glas AfD, prav ekonomska negotovost. Kar 89 odstotkov volivcev te stranke gospodarski razvoj Nemčije namreč ocenjuje kot negativen in izraža skrb za gospodarsko prihodnost države. Kar sovpada z ugotovitvami nemškega Tagespiegla, kjer so pred volitvami ugotavljali, da so volivci AfD kar dvakrat bolj jezni od ostalih, krivec za njihovo jezo pa naj bi bile prav ekonomske posledice, ki jih Nemčija trpi zaradi vojne v Ukrajini. Samo za primerjavo: gospodarski razvoj jih skrbi bolj, kot jih skrbijo migracije (69 odstotkov).

V Nemčiji je delež najemnih stanovanj najvišji v Evropski uniji. Delež prebivalcev, ki živijo v gospodinjstvih, v katerih so skupni stroški leta 2022 znašali več kot 40 odstotkov razpoložljivega dohodka, je znašal 11,8 odstotka – za primerjavo: v Sloveniji je znašal 4,1 odstotka. Maja lani so raziskovalci na univerzah v Oxfordu, Mannheimu in Zürichu objavili študijo, ki je pokazala, da stanovanjska stiska v Nemčiji pomembno povečuje podporo skrajno desnim strankam. Ta učinek naj bi bil še posebej izrazit zlasti v primestnih in urbanih območjih ter med volivci z nizkimi in srednje visokimi gospodinjskimi dohodki.

Preprosto prelahko bi bilo samo zamahniti z roko in trditi, da so (samo) mladi tisti, ki se radikalizirajo. Radikalizirajo se tudi odrasli.

Preprosto prelahko bi bilo samo zamahniti z roko in trditi, da so (samo) mladi tisti, ki se radikalizirajo. Radikalizirajo se tudi odrasli. Vendar odgovor na vprašanje, zakaj je tako, ni enoznačen. V ozadju se dogaja preplet različnih dejavnikov. A eden ključnih, morda celo najbolj ključen, zagotovo pa pogosto spregledan, je prav socialni vidik. Zato bi bilo treba na raziskave slovenske mladine gledati drugače. Ne kot na znak, da ta postaja vse bolj nestrpna – kar je pogosto medijska interpretacija takšnih raziskav –, temveč kot opozorilo, da jih ne bi smeli pustiti na cedilu.

»Različne pojavne oblike nestrpnosti, procesi neoliberalizacije, krčenje državljanskega prostora, populizem, sovražni govor, lažne novice ter različne pojavne oblike nasilja in njegova ’normalizacija’ nas predvsem opozarjajo, da je treba stvari uokviriti na novo,« meni dr. Mitja Sardoč, raziskovalec na področju filozofije vzgoje. »Morda smo kot družba nekoliko pozabili na strpnost in medsebojno zaupanje. Na pridobitve socialne države. Na vlogo in pomen javnega šolanja ter širšega vsebinskega okvira državljanske vzgoje,« doda. »Zato je pri interpretaciji rezultatov različnih empiričnih raziskav potrebna toliko večja pozornost.«

Prav vnašanje (dodatnega) nezaupanja med različne družbene skupine, skupaj z normalizacijo ekstremizma, so namreč »’idealen’ koktajl«, še pripomni, »za ustvarjanje ’izrednih razmer’« v družbi. To pa gre kakopak na mlin prav tistim, ki imajo ob takšnih razmerah praviloma največje koristi.