Izkoreniniti neplačevanje

Izkoriščanje, nezadostno plačevanje in celo neplačevanje verjetno v nobeni drugi panogi niso tako zelo samoumevni kot v kulturi. Gre za razširjeno ravnanje, za katero se v odnosu do samostojnih kulturnih delavcev odločajo ne le javni zavodi, ampak tudi nevladne organizacije. Seveda ne vsi, številni pa. Ko so kulturnike v zadnji Poligonovi raziskavi o delavcu v kulturno-kreativnem sektorju v času kovida (2022) povprašali, zakaj teh nespodobnih povabil ne zavrnejo – oziroma zakaj z javnimi zavodi sodelujejo, četudi jim ti za opravljeno delo ne plačajo –, so navajali, da si ne želijo zapreti vrat za prihodnje, morda plačano sodelovanje. Mlajšim se je zdelo, da ob tem nemara pridobijo vsaj »izkušnje« in »poznanstva«. Ključni razlog pa so priporočila; te potrebujejo, da bi pridobili in ohranili status samozaposlenega v kulturi. Ali s tem lahko preživijo, je bilo doslej drugotnega pomena.

Sedanja ekipa ministrstva za kulturo je bila v te dolgoletne anomalije pripravljena zagristi. Lotila se je obsežnejših reform in trenutno so v javni obravnavi spremembe uredbe o samozaposlenih v kulturi, ki prenavljajo merila za pridobitev tega statusa in uvajajo karierno dinamiko, ki bi zlasti izkušenejšim delavcem omogočila boljše plačilo. Napovedujejo tudi zakonske spremembe. Obetajo se premiki. A na eni točki se, kot kaže, zatika.

To je dialog s sindikati Zasuk, Glosa in SVIZ. Ko so se leta 2023 skupaj lotili pogajanj o kolektivni pogodbi za samozaposlene v kulturi in besedilo uskladili, se je zdelo, da bodo dokument, ki bi uvedel standarde plačila za najbolj prekarizirane delavce, že v kratkem podpisali. A jeseni je ministrstvo sporočilo, da potrebujejo še zakonsko podlago (o tem imajo sindikati nasprotno mnenje), aprila letos pa, da je podpis kolektivne pogodbe odpovedan. Vlada bo namesto tega sprejela uredbo o minimalnem plačilu samozaposlenih v kulturi, ki naj bi začela veljati z letom 2025. Zakonska podlaga za njeno sprejetje je v medresorskem usklajevanju.

Sindikati so bili razočarani. V kompromis pa so vseeno privolili, vendar pod pogojem, da sprejmejo tudi premostitveni sporazum, ki bi nove standarde plačila v javne zavode vpeljal že letos. Prejšnji četrtek so pričakovali uskladitev še zadnjih podrobnosti, a jih je ministrstvo presenetilo, da bo tudi tu potrebna zakonska podlaga. Hkrati je predlagalo, da bi sporazum začel veljati šele leta 2025. Sindikati so sestanek nato protestno zapustili, saj so presodili, da na tako ministrstvu za kulturo kot ministrstvu za finance, ki dogovarjanju najverjetneje narekuje tempo, politične volje za te premike letos ni.

Dan zatem so protest izrazili še pred sedežem ministrstva za kulturo, kjer je predstavnik Zasuka Miha Blažič - N’toko povedal, da so po letu in pol dialoga »brez kolektivne pogodbe, brez uredbe, brez premostitvenega sporazuma in brez usklajenih vsebin«. Dodal je, da se je vmes »zgodilo zgolj to, da se je zaradi neplačevanja in podplačevanja revščina med samozaposlenimi povečala, funkcionarjem na drugi strani mize pa so se plače zvišale – za to kakopak ni bilo treba iskati novih in novih zakonskih podlag«.

Na ministrstvu pravijo, da se dialog s sindikati nadaljuje. Že nekaj ur po protestu so jim poslali nov vsebinski predlog glede urejanja minimalnih standardov plačila samozaposlenih v kulturi. Po naših podatkih so predlagali minimalno urno postavko 7,36 evra, za 33. plačni razred, kamor naj bi se uvrščalo največ samozaposlenih v kulturi, pa 9,42 evra neto na uro. Zdaj so na potezi sindikati, a vprašanje je, ali bodo v ponujeno privolili. Upoštevajoč še neplačano delo samozaposlenih v kulturi (iskanje dela, administracija), naj bi bile postavke namreč precej nižje; minimalna naj bi padla celo krepko pod najnižjo študentsko postavko.

S tem ene ključnih težav – nezadostnega plačevanja – ne bi odpravili. In tudi drugi dobronamerni ukrepi bi izzveneli v prazno, če bodo kulturni delavci še naprej primorani delati zgolj za priporočila. Zato bi morali odločno pritisniti tudi na javne zavode (in posredno na druge delodajalce), da bi delavce plačevali dostojno. Vztrajanje sindikatov, da bi morali to urediti čim prej, pa je razumljivo in več kot upravičeno.