Ivana Petan / Unikatna oblikovalka, za katero je glina živo bitje in učiteljica odnosov

V Ljubljano je prišla študirat, a je potrebovala dvajset let, da se je mesta navadila. »Zdaj pa lahko grem naprej,« pravi oblikovalka Ivana Petan, sicer rojena v Zagrebu (leta 1974) in odrasla v Krškem. S sorodno dušo, fotografom Bojanom Brecljem, sta kupila staro kraško hišo, ki jo počasi obnavljata. V njej ustvarjata prostor, ki ga želita posvetiti miru, ustvarjalnosti, svobodi, sodelovanju, skupnosti. Zadnja leta je zato nomadsko razpeta med Ljubljano, kjer ima studio za ustvarjanje in občasno poučevanje, ter Krasom, kjer si prostor za delo opremlja na novo. Keramika jo vedno znova vodi tudi po svetu, poučevala je na primer v Italiji in Armeniji, ustvarjala še na Hrvaškem, v BiH, Avstriji, Grčiji in Turčiji, na Kitajskem in v Sibiriji.

Če bi bila žival, bi bila kit. Nikoli se ni počutila čisto doma v tem svetu in morda se je prav zato vedno obračala navznoter, k sebi, pa tudi k odnosom. Doštudirala je socialno pedagogiko in opravila pripravništvo v kriznem centru, kjer pa je niso mogli zaposliti. In prav to naključje, ko ni dobila želene službe in ni želela delati nekaj drugega, v kar ne bi verjela, je poskrbelo, da sta z glino postali nerazdružljivi.

»Glina je moja največja učiteljica odnosov,« pravi. Čeprav je tiho, je zgovorna na druge načine, vedno se odziva na to, kaj z njo počneš. Ker si je od nekdaj želela ustvarjati prav z glino, je že med študijem kaki dve leti obiskovala tečaj pri Urbanu Magušarju. Nato si je kupila vreteno, peč, poiskala prostor za atelje in si uredila status samozaposlene ustvarjalke v kulturi.

Čeprav denar oziroma zaslužek nikoli ni bil njeno vodilo, ima srečo z naročniki. »Česar ne čutim v srcu, tega ne bom delala,« je sklenila že na začetku ustvarjalne poti. Najhujše se ji zdi, da na cedilu pustiš sebe, zato ne sprejema kompromisov. »Verjamem, da če slediš sebi, svojemu srcu, bo vesolje vedno poskrbelo zate.« Ker je bolj introvertirana in ji je koncept samopromocije tuj, se njene mreže spletajo kar same od sebe. Običajno se ji ljudje – tako iz domovine kot tujine – oglasijo, ko pridejo v stik z njenimi stvaritvami v kakšni od restavracij. Po naročilu namreč izdeluje keramiko za nekaj restavracij, med katerimi sta Hiša Denk in Dveri Pax. Pri tem skuša biti odgovorna tako do sebe kot do sveta; med pogoji, ki jih postavlja pri delu z naročniki iz restavracij, je tudi ta, da vsaj polovica zelenjave, ki jo ponujajo na svojih menijih, prihaja iz lokalnega okolja.

Glina ji predstavlja veliko več kot le material, »je živo bitje, s katerim sodelujem«. Pri delu v studiu zato nikoli nima občutka, da je sama. Verjame, da vsa energija, ki jo vloži v glino, ostane v njej oziroma v izdelku. Ne sprašuje se, ali je ustvarjanje keramike umetnost ali obrt, ne dela razlike med umetniško in funkcionalno keramiko, pri čemer je s področja filozofije vizualne umetnosti tudi magistrirala. »Zame je umetnost, kako kaj počneš, ne pa, kaj narediš.« Gre za način, kako globoko je nekdo prisoten, kako se izgubi v tem, kar dela, s kakšno pozornostjo in predanostjo se loteva stvari.

Kadar ustvarja keramične skulpture, ki niso namenjene za uporabo, ji to omogoča, da uporabi drugačne, t. i. primitivne načine žganja gline – z dimom, v sodu, v tehniki sagar, raku. Tako so na primer v ognju vzcveteli njeni snežno beli tulipani s pridihom barv različnih oksidov, ki jih je žgala na poseben način, zavite v aluminijevo folijo, razstavila pa na instalacijah v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani in v Starem Gradu na Hvaru.

Pri prostorskih instalacijah vedno skuša podpreti kakovost, ki je že v prostoru, jo prečistiti ali obuditi. Geomantija – raziskovanje celostnega prostora zaradi doseganja optimalnega, harmoničnega energijskega stanja – je še eno področje, na katerem se mojstrí že dolgo. Z Markom Pogačnikom in somišljeniki v kamne in skale po svetu klešejo kozmograme, simbolične znake. Skozi glino in geomantijo se ji potrjuje spoznanje o povezanosti vsega. »Tudi sedanji svet bi bil močno drugačen, če bi temeljil na tem.« Misli, da si idej ne moremo lastiti. »V nekem trenutku si očitno tako čist, da se lahko nekaj inkarnira čez tebe, neka zamisel.« Prav tako si nikoli ne zapisuje receptur za glazure, ampak jih meša kar po občutku, navdihu.

Pri glini gre po njenem mnenju predvsem za dotik, tipno zaznavanje. »Keramika se gleda s prsti,« je nekoč izjavila. Zato rada uporablja gline, ki so grobe na otip, včasih izdela grobe robove. Barve, glazure, ki jih pri svojem delu uporablja, so naravne in nežne, dostikrat pa povsem odsotne. Blizu ji je minimalizem. Morda zato pri pisanju uporablja samo male črke. Tako je tudi v knjigi Zgodba o glini, v kateri so zbrana njena dela, nastala med letoma 2002 in 2020. Ker je želja po eksperimentiranju v njej nenehno živa, je zdaj s Krasa prinesla jerovico (rdečo prst), ki jo bo vključila v svoje prihodnje stvaritve.