Hvala, Cristiano Ronaldo / Pogovoriti se moramo o moških solzah

Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro bo 5. februarja 2025 star 40 let. Je eden najboljših nogometašev vseh časov. Enajstmetrovke so zanj kot za nas kuhanje jutranje kave. Saj veste, to je nekaj, kar naredimo napol prisebni, z levo roko in enim odprtim očesom. A včasih nam uspe zjutraj kavo politi. Ali pa narediti zanič kavo. In takrat nam gre, ne glede na spol, kar malo na jok. Ker je zjutraj to za nas preprosto preveč. Samo kavo smo hoteli spiti. Da se lahko soočimo z naslednjim dnem. In če nam gre pri tem kaj narobe – bognedaj, da to prvo kavo celo polijemo po pultu –, nas to zlomi. Nepomemben dogodek za ves dan, ampak zjutraj tega preprosto ne zmoremo. Predstavljajte si, da vam zjutraj posoda z zmleto kavo pade na tla. In gledate ta prekleti rjavi pesek, ki je zdaj nenadoma razsut po kuhinjskih tleh. To je preveč. Preveč za ta trenutek zjutraj, ko niti kave še nismo spili.

Tako se je počutil Cristiano Ronaldo, ko je Jan Oblak obranil njegovo enajstmetrovko. Na njegovem zadnjem evropskem prvenstvu pred upokojitvijo. So stvari, ki te zlomijo. Sploh če te gleda vsa tvoja nacija. In še vsi drugi. To ni slab dan. To je preprosto preveč.

Ja, vsi smo bili veseli. Bilo je pač neko zadovoljstvo v tem, da naši, naš Jan Oblak, obrani dos Santosovo enajstmetrovko. Saj smo že takrat vedeli, da bo konec čisto malo zagrenil vse skupaj, saj nismo neumni; vedeli smo, da bo tudi poraz za nas zmaga, v tej enajstmetrovki je bila skrita vsa zgodovina malega podalpskega naroda. To so tiste male zmage, ki nam pomagajo ohranjati trdoživost med vsemi vojnami in močnimi državami okoli nas.

Ampak zadoščenje nad Ronaldovimi solzami, komentarji v smislu »Ronalda smo pripravili do joka«, so tisti drugi obraz naše nacije. »Ronaldo je pičkica!« Resno? Tukaj nam je malo zmanjkalo – ravno tam, kjer nam zmanjka vedno znova. Ne, moške solze so znak samozavesti in moči, dragi moški, ne šibkosti. Pravi moški znajo jokati. In Ronaldo se s svojimi solzami ni pokazal kot reva, ki ne zmore prenesti poraza in neuspeha, ampak kot moški, ki zmore pokazati in tudi razkriti svoja čustva. V tem je velikost tega nogometaša, prav zato je eden najboljših na svetu vseh časov. Še več: to je pravi moški. Ali kot je na Facebooku zapisal dolgoletni aktivist za enakost spolov Mitja Blažič: »Slovenski družbeni substrat je preobremenjen s toksično moškostjo in mizoginijo. Ob močnih emocijah jočemo. Naš pogum se ne meri s solzami, ampak s premaganimi strahovi. Naša moč je v človeški krhkosti. Ne glede na spol.« Solze so ok. Ko bi le več moških jokalo. Ko bi le več moških sprostilo svoja čustva na tak način.

A za nekoga lahko mirno napišemo, da je solze Cristiana Ronalda razumel. To je bila vsa slovenska nogometna reprezentanca. Vsi smo jih gledali. Vsi smo bili ponosni nanje. Še na rdeči karton Matjaža Keka smo bili ponosni. In tudi na to, kako ga je prenesel. Ker takrat smo že zmagali.

Aja, čedni fantje so tile naši nogometaši. Nekateri pač gledamo tudi nogomet le občasno in na malo drugačen način. Mimogrede, je šlo na koncu tekme tudi vam na jok?