Adriana Maraž / Velika mojstrica globokega tiska

Vsako obdobje ima svoj odnos do umetnosti, pogosto zelo drugačnega od predhodnega obdobja. Umetnostnozgodovinske interpretacije so bile vedno del sistematizacije umetnostne zgodovine. Med tistimi, ki so sistematizirali in vrednotili, pa so ves čas prevladovali moški. Prevladovali so v sferi tistih, ki so sistem vzpostavljali, in med umetniki, ki so bili sistematizirani in uvrščeni v nacionalni kanon. Šele v prvih desetletjih 21. stoletja je slovenska umetnostnozgodovinska veda začela prepoznavati vrednost in vlogo žensk v umetnosti in postavila zasnove za novo sistematizacijo domačega umetnostnozgodovinskega polja. V to dogajanje lahko umestimo tudi letošnji hommage eni najpomembnejših slovenskih grafičark Adriani Maraž (1931–2015).

V poletnih mesecih se bo slovenska javnost prvič po letu 1994 lahko seznanila z njeno večplastno in virtuozno umetnostjo na kar treh razstavah v Ljubljani. V galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), v hiši na Komenskega ulici, kjer je Adriana Maraž skupaj s soprogom v nekem obdobju tudi živela in ustvarjala, so pripravili razstavo Skriti opus, ki prikazuje njeno slikarstvo in (avto)portrete ter bo odprta do 3. avgusta. V prostorih Društva likovnih umetnikov Ljubljana (DLUL) na Bregu pa še vse do 27. julija predstavljajo njena zgodnja grafična dela in fotografske portrete, ki so jih posneli doajeni slovenske fotografske portretistike – Leon Dolinšek, Tihomir Pintar in Joco Žnidaršič. Kot so zapisali v tej galeriji, njen markantni videz ter njene prodorne temne oči »Kleopatre« niso ostali neopaženi, nasprotno, s svojo lepoto je vedno izstopala in pritegnila poglede in tudi fotografske objektive.

Tretja razstava v nizu, ki bo študijsko prikazala njen obsežni grafični opus, naslovljena Adriana Maraž, retrospektiva, pa se bo odprla 11. julija v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v ljubljanskem Tivolskem gradu. »Moja velika želja je bila, da dam Adriani, četudi postumno, pravo mesto v slovenski grafiki, ker je in je bila zame vedno največja. Vpogled v njen način dela in v izvirnike me je v tem prepričanju samo še utrdil,« pravi kustosinja razstave v MGLC Breda Škrjanec.

Njene grafike dajejo občutek realnega in magičnega hkrati.

Adriana Maraž je ena izmed tistih umetnic 20. stoletja, ki so ostajale v senci moža, sama kljub izredni nadarjenosti, delavnosti in odličnosti, pa tudi z inovacijami v grafiki ni stopila iz sence slikarja in grafika Janeza Bernika (1933–2016). Kajti ta je že v mladosti obveljal za najobetavnejšega slovenskega slikarja. Za njegov uspeh je bilo pomembno tudi prijateljstvo z dolgoletnim direktorjem Moderne galerije Zoranom Kržišnikom, ki ga je v bistvu kanoniziral kot uradnega predstavnika slikarstva slovenske moderne umetnosti. Oba sta bila seznanjena z novostmi v takratnem mednarodnem modernističnem gibanju in Bernik je, s tem ko je na začetku šestdesetih let 20. stoletja začel slikati v maniri informela, postal glasnik tako imenovane zahodnoevropske umetnosti znotraj sicer takrat že šibke domače realsocialistične doktrine. Le sklepamo lahko, da življenje, pa tudi ustvarjanje ob tako močni osebnosti, kot je bil Janez Bernik, za Adriano Maraž ni bilo najenostavnejše.

Zakaj je bilo tako, sta poskušali izluščiti kustosinji razstav Nadja Zgonik v besedilu za razstavo v ZDSLU in Breda Škrjanec, kustosinja v MGLC, ki je napisala obširno študijo Znamenja za večnost, grafika Adriane Maraž.

Življenje Adriane Maraž je zavito v meglice skrivnostnosti. Rodila se je leta 1931 v Ilirski Bistrici. Oče in mati sta se razšla, sprva jo je vzel k sebi oče, a jo je kmalu dal v šolo k redovnicam v Italijo. Priznala je, da je bivanje v samostanski šoli v njeni mladi duši pustilo močno sled.

Oče Bogomir Alojz Maraž je bil poklicni fotograf, s fotografijo so se ukvarjali tudi strica in teti. To poudarja Nadja Zgonik in opozori, da vidik fotografije v njenem opusu ni bil dovolj upoštevan: »To, kako je sestavljala matrico iz več delov, je praksa, ki jo lahko primerjamo s postopkom fotografske montaže s prekrivanjem in ponovnim osvetljevanjem fotografskega papirja. Njeno delo s čopičem na cinkovi grafični plošči spominja na delo koloristov, ki so ročno barvali fotografije. Osredotočenje na ‘fotografsko’ natančne detajle v grafikah lahko izvira iz načina, kako svet posname fotografska kamera.« Adriana Maraž je med letoma 1949 in 1957 študirala slikarstvo pri profesorju Maksimu Sedeju na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. A se je slikarstvu kmalu odpovedala in se posvetila grafiki. Razlogov, da ni nadaljevala s slikarstvom in ni uresničila svoje zamisli in želja, je morda več. Zagotovo je bila na delu avtocenzura, ki je bila posledica različnih življenjskih okoliščin.

Zakaj se je v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja odpovedala slikarstvu, s katerim je začela umetniško pot in dobila tudi prve pozitivne ocene, in zakaj se je usmerila v grafiko? Na to vprašanje je poskušala odgovoriti Breda Škrjanec: »Je temu botrovalo potovanje v Francijo in srečanje z mojstrom grafike S. W. Hayterjem? Zapisov o tem ni, njen način dela v grafiki pa spominja na njegov pristop in inovacije v globokem tisku. Se je za to nemara odločila zaradi soproga, ki ga je kot umetnika neizmerno občudovala? Je morda menila, da bo ob njegovi karizmatični osebnosti izgubila svojo slikarsko individualnost, ki se jo, po njenih besedah, vsak ustvarjalec boji izgubiti in zato raje sprejme bolečino?«

Morda je bila njena bolečina ob odpovedi javnemu udejanjanju v slikarstvu tako močna, da je vso ustvarjalnost usmerila v grafiko ter tako postala najboljša slovenska grafičarka in edina ženska predstavnica »klasične« ljubljanske grafične šole. »Četudi je razlog za njen prehod iz slikarstva v grafiko zavit v skrivnost, je nesporno dejstvo, da je bila vrhunska ustvarjalka, katere grafike ne skrivajo, da za njimi stoji slikarka, izjemna poznavalka barve, svetlo-temnega kontrasta in risbe,« še ugotavlja Breda Škrjanec in razloži, da so njene grafike globoko intimne narave, sama jih je opisala kot prispodobe za minevanje časa.

Kot zrela grafičarka je razmišljala o minljivosti, propadanju, minevanju časa, o odnosih, a ne z nostalgijo, pač pa z ironijo in zavedanjem o cikličnosti življenja.

Čeprav je njen motivni svet ozek, upodobljeni kosi pohištva (stoli, postelje, komode, kavči in podobno) postanejo poetični pričevalci o človeški občutljivosti, življenjski radosti, pa tudi bridkosti, samoti in minljivosti. To se kaže v razjedah in reliefno občuteni površini njenih grafičnih del. Ves njen opus kaže globoko spoštovanje do spremenljive narave grafičnega medija. »Globoki tisk, ki primarno izvira iz znakov, vrezanih v kovinsko ploščo, ji omogoča, da vzpostavi niansiran dialog med površino in globino. Umetnica motive spretno poglablja v kovino z natančnostjo, ki meji na sublimno,« analizira Breda Škrjanec in doda, da se v njenih grafikah znanje, tehnika in čustva prepletajo in da je vsak znak na plošči premišljeno izbran, vsak odtis pa priča o njeni predanosti obrti in eksperimentiranju ter njeni sposobnosti do konca izkoristiti prirojeno lepoto globokega tiska za želeni umetniški učinek.

Breda Škrjanec v študiji med drugim predstavi tudi razvoj opusa Adriane Maraž. Dela, nastala med letoma 1964 in 1970, so kot nekakšna uvertura v vrhunec njenega ustvarjanja v sedemdesetih letih in v zrelo obdobje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Veliko je eksperimentirala in v globokem tisku iskala svoj značilni grafični jezik. V šestdesetih letih se tudi ni mogla upreti preigravanju popartističnega principa in motivike, to je vidno pri uporabi fotografskih detajlov in podob. V sedemdesetih letih se je njena pozornost od vsebine in razmisleka o minevanju časa premestila k vsakdanjim predmetom in čedalje bolj je prihajala do izraza njena inovativnost v uporabi materialov v procesu dela na tiskarski plošči.

Breda Škrjanec posebej opozori na leto 1976, ko je nastala vrsta grafik, pri katerih dobimo vtis sedeče človeške figure, ki se izvija iz kosov pohištva oziroma je del pohištva. Te grafike so bile v širši javnosti najbolj znane – na primer Krilo, Telovnik, Blue Jeans, Hrbet ... – to so grafike, na katerih divani, stoli in naslanjači spreminjajo obliko in zavzemajo različne poze v prostoru. Njihov simbolni pomen dopolnjuje kompleksnost, dvojnost ali pa zgolj reminiscenca na zgodovino umetnosti.

Adriana Maraž je kljub izredni nadarjenosti, delavnosti in odličnosti, pa tudi kljub inovacijam v grafiki ves čas ostajala v senci moža, slikarja in grafika Janeza Bernika.

V osemdeseta leta je Adriana Maraž vstopila kot zrela grafičarka, kljub nenehnemu eksperimentiranju in preizkušanju meja grafičnega medija je mojstrsko obvladovala tehnike in imela izreden čut za to, kdaj, kako in koliko intervenirati. »Če se morda njen način dela na trenutke zdi slikarski, je to gotovo zato, ker mojstrsko obvladuje uporabo barve. Barvo nanaša z roko in valjčkom, jo obriše ali pa pusti in odtisne neobrisano ter matrico odtisne po principu sočasnega globokega in visokega tiskanja,« razloži Breda Škrjanec in poudari, da je njen postopek do konca grafičen, saj je večina dela opravljena z izdelavo matrice v različnih globinah in tehnikah, manipulacija barve pa je mojstrska nadgradnja. Eksistencialne teme, ki so v njenem delu ves čas prisotne, se v zadnjem obdobju še poglobijo.

Razmišlja o minljivosti, propadanju, minevanju časa, o odnosih, a ne z nostalgijo, pač pa z ironijo in zavedanjem o cikličnosti življenja. Njene grafike dajejo občutek realnega in magičnega hkrati.

Na začetku umetniške poti je bila tudi družbeno dejavna in članica Grupe 69. Najdemo jo med njenimi ustanovnimi člani poleg Janeza Bernika, Rika Debenjaka, Andreja Jemca, Kiara Meška, Gabrijela Stupice, Dževada Hoze, Jožeta Ciuhe, Marka Šuštaršiča

... Ponekod med ustanovnimi člani Grupe 69 navajajo tudi direktorja Moderne galerije Zorana Kržišnika, ki je v skupino dejansko povezal takrat najbolj uveljavljene slovenske umetnike. Ta navezava pa je zanje pomenila odprta vrata za razstavljanje v domovini in po svetu.

Adriana Maraž se je redno predstavljala na ljubljanskem Grafičnem bienalu, prvič leta 1965, na njegovi šesti ediciji, in potem skoraj na vsaki naslednji. Leta 1977 je za svoja presežna dela prejela Jakopičevo nagrado, leta 1983 nagrado Prešernovega sklada za izvirne in tehnično izbrušene dosežke v grafičnem ustvarjanju. Njena dela so bila predstavljena na številnih preglednih razstavah, a šele leta 1994 so umetničin opus končno predstavili tudi na obsežni retrospektivni razstavi v Galeriji Tivoli (današnjem Mednarodnem grafičnem likovnem centru), leta 1995 so pri založbi EWO izdali še njeno monografijo. Naslednjo, še celovitejšo predstavitev dela Adriane Maraž smo dočakali šele tri desetletja kasneje in devet let po njeni smrti.

Razstava:
Adriana Maraž, retrospektiva
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Tivolski grad, Ljubljana
Kdaj: od 11. julija do 10. novembra 2024