Fašizem / Ste ga že kaj pogrešali?

Leta 2002 se je na francoskih predsedniških volitvah v drugi krog prebil Jean-Marie Le Pen, veliki vodja skrajno desne Nacionalne fronte, antisemit, slavilec kolaborantskega maršala Pétaina in zanikovalec holokavsta. Francija je bila šokirana. Evropa še bolj. Panika je bila brezmejna. Le Pen francoski predsednik? Bo predsednik svetovljanske Francije res postal fašist? Nepredstavljivo! Nemogoče! To se ne sme zgoditi!

In se ni – v drugem krogu so vsi, tudi levičarji in komunisti, volili desničarja Jacquesa Chiraca, da je dobil več kot 80 odstotkov glasov. Zdaj, ko je v prvem krogu parlamentarnih volitev slavil Nacionalni zbor Marine Le Pen (skoraj 30 odstotkov glasov), dedič Nacionalne fronte, računajo in upajo, da se bo to ponovilo – da bodo torej v nedeljo, v drugem krogu, vsi, tudi desničarji, volili Novo ljudsko fronto, koalicijo levih in zelenih strank, ki je v prvem krogu osvojila drugo mesto (28 odstotkov glasov).

Bo francosko vlado prevzel fašistoidni Nacionalni zbor? Nepredstavljivo! Nemogoče! To se ne sme zgoditi! Ali pač? Nekatere projekcije so kazale, da bi lahko Nacionalni zbor zmagal tudi v drugem krogu. Šefi francoskih korporacij že iščejo stik z Marine Le Pen in Nacionalnim zborom. Davki bodo nižji, regulacije redkejše. Demokracija – itak »v krizi«, kot pravi Marine Le Pen, hči očeta, ki je trdil, da je demokracija le pot v totalitarizem – bo omejena. Fašizem je postal sprejemljiv. Dobil je drugo priložnost. Konec je življenja v politični divjini. Fašizem se je vrnil domov – dediaboliziran, očiščen, naparfumiran, seksi. Če bo Nacionalni zbor v nedeljo zmagal, bo vlado vodil 28-letni Jordan Bardella.

Marine Le Pen je svoja stališča zmehčala in omilila – s sebe je stresla očetov toksični prah, pravijo. Ne da to kaj pomeni: izraz Nacionalna fronta je zamenjal izraz Nacionalni zbor, antisemitizem je v njeni retoriki – in sploh v retoriki evropskega neofašizma – zamenjala islamofobija, zanikanje holokavsta je zamenjalo zanikanje podnebnih sprememb, slavljenje kolaborantskega maršala Pétaina pa je zamenjal boj proti priseljevanju. Marine Le Pen, alergična na demokracijo in antifašizem, nastopa kot francoska obrambna straža – kot varuhinja in rešiteljica »nacionalne prioritete«, francoske identitete, francoske kulture, francoske tradicije in malega francoskega človeka, na katerega so elite pozabile.

Marine Le Pen ni fašistka, pravijo, toda fašizem s svojimi stališči in politikami nenehno evocira, simulira in imitira. To, kar je bilo še včeraj nepredstavljivo in nemogoče, je danes povsem normalno, nekaj običajnega in vsakdanjega.

Fašizem je postal sprejemljiv. Dobil je drugo priložnost. Konec je življenja v politični divjini. Fašizem se je vrnil domov – dediaboliziran, očiščen, naparfumiran, seksi.

Le zakaj bi bili šokirani, navsezadnje, v Italiji se je to že zgodilo – vlado vodi Giorgia Meloni, nekdanja profašistka. Nedavno je celo gostila vrh G7. Stala je tam, vsa v belem, deviška in svetniška, sprejemala visoke goste, kraljica nove Evrope, voditelji držav G7, od Olafa Scholza do Joeja Bidna, pa so prihajali k njej, se ji klanjali, jo objemali in ji poljubljali roko – ja, počeli so ji to, kar mafijci na koncu Coppolovega Botra počnejo novemu botru, Michaelu Corleoneju (Al Pacino), zato se je zdelo, kot da so jo simbolno okronali za botro nove Evrope.

Čakajte, zakaj že so Bratje Italije, ki jih vodi Giorgia Meloni, na parlamentarnih volitvah leta 2022 prehiteli Ligo in Naprej Italijo? Iz preprostega razloga: ker so delovali bolj fašistično kot Liga in Naprej Italija. Ker so izžarevali več fašistične revolucionarne energije. »Fašizem ni umrl leta 1945 – vojaško je bil poražen, a je preživel v glavah Italijanov. Italija se ni nikoli soočila s svojo preteklostjo,« pravi italijanski novinar Paolo Berizzi, ki že pet let živi pod 24-urno policijsko zaščito.

Ko je oblast prevzela Giorgia Meloni, so vsi v trenutku pozabili, da so Bratje Italije potomci Mussolinijeve fašistične stranke oziroma neofašističnega Italijanskega socialnega gibanja, ki so ga po II. svetovni vojni ustanovili »nekdanji« fašisti. In v trenutku so vsi pozabili, da je bila Giorgia Meloni še včeraj profašistka oziroma postfašistka, ki ni mogla prehvaliti fašizma in dučeja: »Mussolini je bil dober politik. Takšnega v zadnjih 50 letih ni bilo. Vse, kar je delal, je delal za Italijo.« Slovencem je lahko v tolažbo, da jih je mučil, pustošil, zažigal in pobijal za Italijo!

Nekdanji fašisti so postali sprejemljivi in dobrodošli. Nekdanje fašistke tudi. Pa saj je v svojem prvem govoru po izvolitvi obsodila historični, Mussolinijev fašizem, so rekli. Oh, seveda ga je – ker ga itak ne bo nazaj. Tisti fašizem je bil unikaten. Singularen. Ne bo se ponovil. Giorgia Meloni, zaljubljena v avtoritarnost in alergična na antifašizem, se je odpovedala historičnemu fašizmu, njegovi kriminalnosti in njegovim rasnim zakonom, TODA … fašistični, Mussolinijev slogan »Bog, domovina, družina« je obdržala … italijansko parlamentarno demokracijo hoče preleviti v predsedniški sistem (demokracija te pri vladanju tako neznosno omejuje!) … omejiti priseljevanje (manjšine, etnične in spolne, spodkopavajo sveto trojico, Boga, domovino in družino) … povečati število rojstev (»rojstva da, migranti ne«, splav odpade, RAI naj bo promotor rojevanja) … ustaviti skupnost LGBTQIA2S+ (istospolno usmerjeni ne morejo biti starši) … obnoviti tradicionalno spolno delitev dela (moški je oče, ženska je mati) … zavarovati državne meje … obvladovati in cenzurirati medije (nacionalko – RAI – je že očistila in napolnila s svojimi kadri) … Italijane osvoboditi evropskega, bruseljskega jarma … in seveda – Italijo hoče narediti spet veliko. Veliko kot kdaj?

Giorgia Meloni je obsodila historični, Mussolinijev fašizem, toda s svojimi politikami ga ves čas evocira in kliče in nagovarja, kot bi hotela poljubiti in aktivirati fašizem, ki je preživel v glavah Italijanov.

Rekli so: saj je kul, prilagodila se je, svojo ekstremno retoriko je zmehčala in omilila! Za koliko? Za deset, 15 odstotkov? To je tako, kot bi Churchill, Roosevelt in Stalin rekli, da je Hitler kul, ker je število jetnikov v koncentracijskih taboriščih zmanjšal za 15 odstotkov.

In ne, Giorgia Meloni se ni prilagodila, ker se ji ni bilo treba – družba se je že tako refašizirala, da se je lahko z njo gladko, brezšivno in brezbolno zlila. Italija – in Evropa, če smo že ravno pri tem – je bila pripravljena nanjo.

Migracije so bile očitne – skrajna desnica jih je, tako kot »kulturni marksizem« in »ideologijo spola«, prelevila v novega »žida«, novega »komunista«.

Toda Giorgia Meloni je kul – ne podpira Rusije, kot bi pričakovali, temveč Ukrajino, pravijo. Logično, da podpira Ukrajino – ker je praktična. Tudi ne paradira v črnem, temveč v belem. Zato je bila na vrhu skupine G7 v belem, vsa sijoča in nebeška in nedolžna – nova pot, začetek novega življenja, prihodnost Evrope.

Kako, vraga, je fašizem postal prihodnost Evrope?

Normalizacija refašizacije

Pa vendar so vsi presenečeni, tudi šokirani in zaprepadeni – kako je mogoče, da se je Evropa tako refašizirala? Kako se je to lahko zgodilo? Kako smo prišli do sem? Kaj je z nami? Kot da je refašizacija padla z neba. Kot da je skočila iz grmovja. 

Ne, ni skočila iz grmovja, še manj padla z neba. Au contraire – refašizacija se je dogajala pred našimi očmi, na odprti sceni. Kako je to mogoče? Nehajte – prekleto dobro smo videli, kako je skrajna desnica, gnana s staro fašistoidno retoriko (čista nacija, kužni priseljenci ipd.), prevzela Italijo, Francijo, Nizozemsko, Madžarsko, Poljsko, Švedsko in Finsko, skoraj Nemčijo, Belgijo in Avstrijo (pa Indijo, Brazilijo, Filipine, Argentino, Ameriko in Izrael). Videli smo, kako so nemški neonacisti terorizirali in zažigali priseljence (v Molinu, Solingenu, Hanauu itd.). Videli smo, kako so fašizirani pučisti 6. januarja 2021 napadli in zavzeli washingtonski Kapitol, da bi ustavili štetje volilnih glasov in na oblasti ohranili svojega obscenega firerja, Donalda Trumpa. Videli smo brexit, skrajno fašistoidni izraz suverenizma, ki je še dodatno legitimiral fašizacijo Evrope in ultranacionalistično frazo »Taking Back Control«. Videli smo množico neofašistov, ki so v Rimu – na komemorativni slovesnosti – fanatično dvigovali roko v fašistični pozdrav. Jasno, policija ni posredovala. Videli smo, kako je evropski parlament pod pretvezo obsodbe »vseh totalitarizmov« socializem moralno izenačil s fašizmom in nacizmom, s čimer je oba – fašizem in nacizem s holokavstom vred – relativiziral, tiste, ki so se borili proti fašizmu (antifašiste), kakor tudi one, ki so se borili proti stalinizmu (antistaliniste), pa diskreditiral. In v vseh teh letih smo videli množico člankov, ki so spraševali: Ali se vračamo v leto 1933?

Videli pa smo tudi nekaj usodnejšega: videli smo, kako so neoliberalne politike – privatizacija javne sfere, liberalizacija trgovine, deregulacija trgov, davčna razbremenitev kapitala in bogatih, financializacija vsega ipd. – uničevale socialno državo in demokracijo. Videli smo, kako so trgale družbo, razbijale skupnost, razlaščale, poniževale, izkoreninjale in deprimirale ljudi. Videli smo, kako so ustvarjale čedalje hujšo in strašnejšo ekonomsko neenakost, dokler ni ta postala rekordna – po II. svetovni vojni ni bila nikoli tako huda, strašna in obupna. Ljudje so trpeli, se utapljali v obupu, strahu, tesnobi, paranoji in negotovosti.

Da se dogaja največja kolektivna dehumanizacija po II. svetovni vojni (po zmagi nad fašizmom, nacizmom in veliko gospodarsko krizo), se je videlo z Marsa.

Videli smo, kako so se sprožali in sproščali jeza, ogorčenje in resentiment – toksične, maščevalne, militantne strasti. Videli smo, kako so radikalizirale, ekstremizirale in militarizirale ljudi. Čedalje bolj in bolj. In čedalje bolj in bolj so jeza, ogorčenje in resentiment preraščali v nestrpnost, ksenofobijo, islamofobijo, nativizem, nacionalizem, belski nacionalizem in rasizem. Vse to smo videli – na odprti sceni.

Ker ni več komunistov, pač komuniste v antikomunističnem bestiariju skrajne desnice zamenjajo drugi demoni.

Refašizacija je pokazala vse obraze – in vse barve mraka.

Nič ni bilo skrito. Niti politika izključevanja. Niti sadistični pozivi h kriminalizaciji in kaznovanju nekaterih družbenih skupin ali etničnih skupnosti, tudi novinarjev. Niti čedalje toksičnejša mizoginija. Niti čedalje histeričnejša homofobija. In transfobija.

Skrajna desnica je povsod – tudi pri nas – strašila z »ideologijo spola« oziroma skupnostjo LGBTQIA2S+, ki da ogroža – slovensko – tradicionalno družino. Na absurdnost teh svaril in zastraševanja je lucidno opozoril Delov kolumnist Roman Kuhar, ki je zapisal: »Istospolnih družin, ki naj bi – če poslušamo dežurne moraliste – še najbolj ogrožale tradicionalne vrednote, je 0,01 odstotka. V njih odrašča 0,008 odstotka vseh otrok v Sloveniji. Grožnja je očitno res velika.«

Sprava s fašizmom

Vmes so kakopak prišle velike, tektonske krize – začenši s finančno, ki je Zahod stresla leta 2008. Vsi se dobro spomnimo, kaj se je zgodilo: finančni sektor, ki so ga opolnomočile in totalno privilegirale prav skrajno asocialne in antisocialne neoliberalne politike, je povzročil katastrofo, ki je družbo – ljudstvo – šokirala, pohodila, zgazila, zmečkala, opustošila.

In kako je reagiral Bruselj? Kako so reagirale vlade? Kako je reagirala politika? So rekli: dovolj je?

Ne, ravno nasprotno: namesto manj neoliberalizma smo dobili še več neoliberalizma! Ljudi so stiskali s strogimi, krutimi varčevalnimi ukrepi (alias austerity), jim zategovali pas, države, s Slovenijo vred, so izsiljevali, jim – kot deželam tretjega sveta – grozili s trojko in bankrotom (Grkom z grexitom). Kapitalu so dali prednost pred ljudmi. Obstajali so le interesi kapitala – interesi ljudi niso nikogar zanimali. Še najmanj politiko. Vlade so klonile pred kapitalom, ta pa je še naprej mirno razlaščal, polariziral in radikaliziral, tako da smo videli deklasirane, jezne, užaljene, obupane, osamljene, prosto lebdeče belce, ki so tavali in iskali »stvar«, na katero bi se obesili.

Nekateri so nenehno svarilno, grozeče, zgroženo ponavljali: ekonomska neenakost se poglablja, družbena polarizacija se stopnjuje, ljudje se radikalizirajo! Politika ni trznila. Neoliberalizem – ekstremni kapitalizem – je še naprej glorificiral nacistično delovno etiko (»Arbeit macht frei«), ljudi spreminjal v gladiatorske tekmece ter podžigal dirko navzdol, socialni darvinizem in vojno vseh proti vsem, ki se je hitro sprijela z vojno proti demokraciji (in pravni državi in človekovim pravicam in celo socialni državi, ki da je le pribežališče »parazitskih« migrantov in beguncev), temu protofašističnemu miljeju pa se je čedalje lepše podala ideologija »krvi in zemlje«, Blut und Boden, tako da se je, pravi Henry A . Giroux (ResearchGate), »neoliberalizem na steroidih spojil z brezsramnim slavljenjem belskega nacionalizma«. Neoliberalizem – orodje za discipliniranje tretjega sveta – ni več mogel skrivati svojega belskega nacionalizma, svojega rasizma, svojega fašizma. Evropska unija nima nobenih težav s fašističnimi vladami – le neoliberalizem morajo sprejeti (tako rekoč vsi ministri vlade Giorgie Meloni so bolj ko ne fanatični zagovorniki neoliberalnih politik). Kapitalizem se bolje počuti v fašizmu kot pa v demokraciji.

To se ni moglo dobro končati. Evropa, ki si je po II. svetovni vojni rekla »Nikoli več«, ni mogla računati na happy end.

Levi pol politike je monumentalno zatajil, saj ni znal artikulirati in uveljaviti svoje pripovedi o migracijah.

Kapitalizem se je radikaliziral in ekstremiziral, evropska socialdemokracija – levi pol politike – pa je brezmejno zatajila: v času velike finančne in ekonomske krize ni ponudila atraktivne, učinkovite alternative neoliberalnim politikam. Atraktivne, učinkovite alternative? Vraga – ponudila ni nobene alternative! Še huje: ne le da ni ponudila alternative neoliberalnim politikam, ampak je s poveljstvom neoliberalnih politik celo kolaborirala. Neoliberalne »vrednote« je že davno ponotranjila, navsezadnje, za neoliberalizacijo Francije in Nemčije so poskrbele prav socialistične oziroma socialdemokratske vlade. Spomnite se le, kako je Borut Pahor – če se ga še spomnite – pridno salutiral »tretji poti«, stkani iz neoliberalnih fantazij kazino kapitalizma. Pahor je bil simptom, globalni simptom socialdemokratov, ki so postali tako mevžasti in sterilni, da si sploh niso več upali reči niti, da so levičarji ali progresivni, ampak so le ponavljali, da so sredinski – v času povsem očitne refašizacije družbe so nastopali kot spravna slovesnost, prepričani, da lahko s fašisti živiš v miru, slogi in spravi, in niti ne tako blazno oddaljeni od Donalda Trumpa, klavca Amerike, ki je leta 2017, po onem razvpitem maršu »Združene desnice« v Charlottesvillu, kjer so neonacisti, rasisti in klanovci z baklami v rokah vzklikali »Judje nas ne bodo zamenjali!«, oznanil, da tudi med neonacisti najdeš »zelo fejst ljudi«.

Pred evropskimi volitvami so po središču Ljubljane marširali slovenski obrambni stražarji, tipični paravojaški črnosrajčniki (v slogu Trumpovih Proud Boys), menda »stari znanci iz vrst slovenskih neonacistov, rumenih jopičev in identitarcev«, ki so zighajlali in napovedovali, da bodo »sami ustavili horde migrantov«, toda vsi – z vlado in policijo vred – so bili tiho, kar je bilo tako, kot bi rekli: tudi med neonacisti najdeš »zelo fejst ljudi«!

Branko Grims, kandidat Janševe SDS, je pripadnikom Slovenske obrambne straže obljubil: »Če boste volili mene, boste dobili borca, ki vas bo branil tako, kot vas ni še nikoli nihče.« Jasno, gladko je bil izvoljen. 

Ekstremni kapitalizem je brez alternative

Bolj ko je levi pol politike nastopal sredinsko in spravno, bolj se je razraščal populizem. Levi pol politike, zavit v meglo sredinskega dolgčasa in neodločnosti, je politični teren prepustil populistom. Vse politično smiselno je postalo nesmiselno. Vse to smo videli. In ja – videli smo infantilizacijo, ki je popadla družbo. In kriminalizacijo, ki je popadla politiko. Civilna družba je zamrla, ljudje so se umaknili v zasebnost – zbežali so v apatijo. Ignoranco. Apolitičnost. Averzijo do politike. Prezir do dejstev, morale in človekovih pravic. Cinizem.

Podlegli so demagogiji. Depolitizirali so se. V svoji glavi in očeh so postajali nadpolitični – idealni partnerji populistov, ki so prodajali natanko to: svojo nadpolitičnost. Mi smo nadstrankarski! Ljudski! Avtsajderji! Postpolitični! Antielitni! Kot vi! Politika se nam gabi – kot vam! Izsušili bomo močvirje! Ni to obljubljal duče Mussolini?

Alarmi niso zvonili. A trendi refašizacije so bili očitni. In viralni.

Evropska unija nima nobenih težav s fašističnimi vladami – le neoliberalizem morajo sprejeti.

Neodločna politika, ki se je itak prelevila v teater, je politiko – odločanje o usodi, blaginji, prihodnosti ljudi – še odločneje prepustila avtoritarnim neoliberalnim elitam, ki jih ni nihče izvolil. Neoliberalne politike, ki hranijo finančne elite, korporacije in ekstremni, fanatični kapitalizem, bi morali po katastrofalni, tako rekoč apokaliptični finančni krizi, ki so jo povzročile, razglasiti za nekaj abnormalnega in jih izobčiti ( ja, črtati – kot Harveyja Weinsteina ali Kevina Spaceyja!), a so jih na novo normalizirali.

Na novo so oznanili, da je ekstremni kapitalizem brez alternative.

Kar je bilo tako, kot bi rekli: obstajajo le ekonomske politike, ki ljudi razlaščajo, ponižujejo, žalijo, smešijo, siromašijo, izkoreninjajo. Vas res preseneča, da so začeli ljudje izgubljati zaupanje in vero v demokracijo, pravno državo, javne institucije in človekove pravice? Vas res preseneča, da so začeli klicati in slaviti iliberalce, avtokrate, despote, diktatorje, neinhibirane kralje čiščenja in izključevanja, brezobzirne stroje za legitimiranje nestrpnosti, sovraštva, fanatizma, patologije in nasilja, gejzirje fašističnih strasti, »velike male ljudi«? Iz aviona se je videlo, da se bo to neizbežno zgodilo.

Potem je šlo le še na slabše – prihajale so nove in nove krize. Od covida do draginje. Videli smo, kako se moralno obzorje oži in suši, in videli smo, kako navdušenje za demokracijo presiha – in vedeli smo, kaj to izginjanje demokracije povzroča. To ni bila nobena skrivnost. Videli smo zaton politične imaginacije, zaton »tradicionalne« politike, zaton demokracije. Povsem jasno je bilo, kam to pelje.

Zvoniti bi morali vsi zvonci. A niso. Le zakaj bi – skrajna desnica, že krepko pomočena v fašizem, je nastopala kot »zdrav razum«.

Migracije so bile očitne – skrajna desnica jih je, tako kot »kulturni marksizem« in »ideologijo spola«, prelevila v novega »žida«, novega »komunista«. Ker ni več komunistov, pač komuniste v antikomunističnem bestiariju skrajne desnice zamenjajo drugi demoni. Levi pol politike pa je monumentalno zatajil, saj ni znal artikulirati in uveljaviti svoje pripovedi o migracijah. Ta bi šla lahko takole: prvič, migracije so produkt neoliberalnih politik, ki – pod taktirko neoliberalnih institucij, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad, lokomotivi brutalnih aranžmajev izkoriščanja – izsiljujejo, razbijajo, siromašijo in ubijajo dežele tretjega sveta, drugič, če nočemo tako intenzivnih in tako dereguliranih migracij, potem moramo ustaviti neoliberalne politike, tretjič, če hočemo delegitimirati in ustaviti neoliberalne politike v tretjem svetu, potem jih moramo najprej delegitimirati in ustaviti doma, v Evropi. Lahko bi tudi rekli: hej, migracije so kul – Evropa, s Slovenijo vred, potrebuje tujo, migrantsko delovno silo, pa ne le zato, ker za čedalje več del ni več mogoče dobiti domače delovne sile, ampak zato, ker potrebujemo nekoga, ki bo vplačeval v pokojninsko blagajno, saj domače mlajše generacije zaradi svojih prekarnih zaposlitev tega ne počnejo. Če hočete pokojnine, upajte, da se bodo migranti ustavili in zasidrali v Sloveniji! Če hočete, da bodo v pokojninsko blagajno vplačevale nove, mlade generacije, zmanjšajte stopnjo prekarnosti, ki je produkt neoliberalnih politik. Če hočete zmanjšati stopnjo prekarnosti, če hočete pokojnine, ustavite neoliberalizem!

A zgodilo se je ravno nasprotno: namesto da bi socialdemokracija sama postala interpretka migracij, je pustila, da je interpretka migracij postala desnica. Namesto da bi artikulirala in uveljavila svojo pripoved o migracijah, je pustila, da je prevladala desničarska pripoved o migracijah. Saj veste: nebelci in nekristjani prihajajo, da bi – tako kot v Raspailovem romanu Tabor svetnikov (1973), Bibliji skrajne desnice in Marine Le Pen – zamenjali belce in kristjane! Čaka nas »velika zamenjava«! Dogaja se »genocid nad belci«! Belci, kristjani so žrtve! V svoji lastni domovini se borijo za golo preživetje! LGBTQIA2S+ ogroža njihov »način življenja«! Transspolne in nebinarne osebe ter drag queens bodo izbrisali belsko, krščansko večino! Parada ponosa je napad na kristjane! In vse to se dogaja zato, ker demokracija spolnim in etničnim manjšinam omogoča, da tiranizirajo in terorizirajo večino!

To je bilo za lase privlečeno, a se je prijelo, ker je levi pol teren – artikulacijo pripovedi o migracijah in migrantih – prepustil skrajni desnici, ta pa se je še naprej čedalje bolj in bolj radikalizirala, ekstremizirala, militarizirala in fašizirala, njen »logični« sklep pa dobro poznate: ker manjšine tiranizirajo in terorizirajo večino, ker nebelci tiranizirajo in terorizirajo belce, ker nekristjani tiranizirajo in terorizirajo kristjane in ker ženske tiranizirajo in terorizirajo moške, je treba demokracijo omejiti ali kar odpraviti (volitve so itak vedno ukradene!) in se vrniti v slavno, mitsko, veliko preteklost, v kateri so obstajale povsem jasne in razločne spolne in rasne hierarhije, v kateri so potemtakem ženske, nebelci in manjšine vedeli, kje je njihovo mesto. Zato so začeli v ameriških šolah prepovedovati »kritično teorijo rase«, poučevanje o rasi, rasizmu in belskih privilegijih. Zato so začeli v madžarskih šolah prepovedovati izobraževalne programe o istospolni usmerjenosti in promoviranje skupnosti LGBTQIA2S+. Zato so začeli povsod – tudi pri nas – pozivati k omejitvi in prepovedi splava. Zato si hoče skrajna desnica podrediti žensko telo – po fašistični doktrini pač pripada domovini, saj je namenjeno razplodu naroda.

Tako rekoč vsi ministri vlade Giorgie Meloni so bolj ko ne fanatični zagovorniki neoliberalnih politik. Kapitalizem se bolje počuti v fašizmu kot pa v demokraciji.

Tako si skrajna desnica predstavlja »red«. In »disciplino«.

Neznosna lahkost primitivizma

Vse to – vsa ta refašizacija – se je dogajalo na odprti sceni. In vse to je potrdilo dictum Shana Burleyja (avtorja knjige Why We Fight), »da fašisti nočejo vladati le državi, ampak tudi našemu življenju« ( ja, fašizem vedno ustvari svoje »ljudstvo«), saj smo videli, kako je družbo preplavljal antiintelektualizem, kako je ljudi prevzemal avtoritarni ekshibicionizem, kako se je – kot pošast – levil rasizem, kako je vsakdanji jezik postajal čedalje agresivnejši, nasilnejši in alarmantnejši (oborožite se! nabavite si puško!), kako so napovedovali državljansko vojno (ker lahko deželo očisti in odreši le nasilje), kako so znanost razveljavljali (podnebnih sprememb ni!), kako so laži s političnega obrobja preselili v glavni tok ter jih naravnost distopično normalizirali, kako so fake news in »alternativna dejstva« prelevili v postresnični spektakel, kako so demonizirali medije (»die Lügenpresse,« bi rekli nacisti), kako so obujali kulturo »pravega« moškega, moške prevlade in hipermoškega besa (»manosfero«), kako so odpovedovali razum, moč presoje, čut za pravičnost, empatija, solidarnost in državljanska pismenost, kako se je pri ljudeh igralo le še na čustva in nagone in kako so ljudje čedalje bolj preferirali in favorizirali populiste, nove nosilce Resnice (nova orwellovska »ministrstva za resnico«), ki so podžigali strah, paranojo in sovraštvo, obenem pa obljubljali hitre, enostavne, hudo poenostavljene, mesijanske rešitve, no, takojšnje rešitve, povsem usklajene z novo logiko kapitalističnega stroja, ki je ljudi privadil na takojšnjo zadovoljitev, takojšnjo potešitev, takojšnjo gratifikacijo. Nove tehnologije, pospeševalke maničnega konzumiranja, so delale čudeže, toda bolj čudežne ko so bile, konservativnejša je postajala družba, ki jih je slavila. Internet je postal medij sovražnega govora, konspirologije, paranoje, iracionalnosti, fašizacije. Rekel bom le to: fašizem je vedno ljubil tehnologijo, modernost pa je vedno – v Hitlerjevi Nemčiji in Mussolinijevi Italiji, pa tudi v Francovi Španiji in Pinochetovem Čilu – zavračal. Pozabljeni ljudje, ki jih nagovarja fašizem, živijo v preteklosti sedanjosti, out of sync. Holokavsta ne bi bilo brez nacistične ljubezni do tehnologije.

Ja, vsa ta neoliberalna leta smo gledali regresijo, ki pa je izgledala kot nekaj povsem normalnega in sprejemljivega, svežega in dobrodošlega, kot naravni proces. Družba se je primitivizirala. In barbarizirala. In razpadala na plemena. Vrnili so se sovražni, nestrpni, fašistoidni shodi, radio, prek katerega so fašisti nekoč nagovarjali svoje »ljudstvo«, so zamenjali tviti, politični besednjak pa je bil čedalje siromašnejši.

Videli smo, kako je laž postajala postresnica in uničevala javno sfero (in demokracijo), videli smo populiste, ki so laži spreminjali v performans, s katerim so vedno znova testirali vdanost in lojalnost svoje volilne baze, svojega »ljudstva«, a tudi svoj lastni kult, kult osebnosti. Bolj ko so lagali, bolj so bili magnetni. In bolj ko so bili magnetni, bolj so izžarevali kult osebnosti.

Ljudi – čedalje bolj razlaščene, osamljene, jezne – so prepričali, da svojih zasebnih eksistenčnih problemov in socialnih težav ne bodo mogli rešiti ob pomoči tradicionalne politike, da jih torej ne bodo mogli rešiti v okviru demokracije, kar pa je bila le iluzija: svojih zasebnih eksistenčnih problemov in socialnih težav ne bodo mogli rešiti v okviru ekstremnega kapitalizma, z neoliberalnimi politikami.

A etablirana politika – z levim polom vred – ni ukrepala. In zakaj ne? Ker ji ni bilo treba. In zakaj ji ni bilo treba? Iz preprostega razloga: ker je vsa ta leta vedno znova računala, da bodo ljudje volili manjše zlo in da bodo hujše zlo itak neizbežno videli v populistični, fašistoidni skrajni desnici, pravi Anton Jäger (New York Times). Etablirana politika je ves ta čas tolerirala in spodbujala neoliberalno politiko, ki je redila fašizem, ker je računala, da ljudje ne bodo volili fašistov, ekstremistov. Ekonomska neenakost se je poglabljala, socialna država je razpadala, javne storitve so zamrle, družba je postajala nestabilna, etablirane politike pa ni prav nič motilo, pravi Jäger, da je »zdrav razum – predvsem glede priseljevanja in socialne države – drsel čedalje bolj na desno«. Ljudje so začeli voliti fašiste, ki jih ni bilo več mogoče zadrževati – s prstom so kazali na migrante, LGBTQIA2S+ in demokracijo, ki so se »ljudstvu« zlagoma zdeli hujše zlo od fašizma.

Herbert Marcuse, sloviti filozof, je leta 1976 zapisal, da bo »ameriški fašizem verjetno kot prvi na oblast prišel po demokratični poti in z demokratično podporo«. Fašisti zdaj prihajajo na oblast po demokratični poti in z demokratično podporo tudi drugod. In nihče ni bolj začuden in presenečen in šokiran kot politiki – kako je to mogoče? Kako se je to lahko zgodilo? Kako to, da ljudje volijo fašiste? Kaj so pa mislili, da se bo zgodilo? So mislili, da bo šlo vse to mimo – da se ne bo nikjer poznalo?

Nemški filozof Theodor W. Adorno bi verjetno še zajedljivo pripomnil: »Za številne ljudi življenje pod fašizmom sploh ni bilo tako slabo.«

Čas pošasti

Samo pomislite, kolikokrat so v teh letih ponavljali za italijanskim marksistom Antoniem Gramscijem, da živimo v času, ko »staro umira, novo pa se še ne more roditi«, in da se v tem »interregnumu prikažejo številni različni morbidni simptomi«. In res, v tem interregnumu – v vseh teh neoliberalnih časih, v tem času pošasti – so se nam prikazovali številni »morbidni simptomi« fašizma: zdaj velike laži in vztrajno ponavljanje teh laži, zdaj ljubezen do avtokratov in velikih voditeljev, zdaj mit o čisti naciji in superiorni rasi, zdaj apologije belske nadvlade, zdaj nostalgična bajanja o veliki, slavni, mitski preteklosti, zdaj vzkliki, da je treba to ali ono deželo narediti spet veliko (Alternativa za Nemčijo hoče spet veliko narediti Nemčijo, kar zveni srhljivo), zdaj iskanje notranjih, zdaj zunanjih sovražnikov, zdaj zastraševanje z »invazijami«, »karavanami« in »rekami migrantov«, zdaj mizoginija, zdaj repatriarhalizacija, s prepovedjo splava in strogo razmejitvijo spolnih vlog vred, zdaj glorificiranje nacionalne identitete, zdaj politika resentimenta, zdaj kult osebnosti, zdaj kult tradicije, zdaj napihovanje nacionalnega ponosa, zdaj strah pred drugačnostjo, zdaj obsedenost z zarotami, zdaj prezir do šibkih in revnih, zdaj fraza »Prišel je čas patriotov« (ki jo je izrekla Giorgia Meloni), zdaj fantazije o političnem maščevanju zgodovini, zdaj ksenofobija, zdaj homofobija, zdaj »podjarmljeni mali človek«, ki – kot je že leta 1933 v Množični psihologiji fašizma opozarjal Wilhelm Reich – avtoriteto hkrati obožuje in prezira (»Avtoriteti se hoče podrediti in obenem hoče biti tudi sam avtoriteta,« kot bi rekel Adorno), zdaj navdušeno, bombastično množično prilizovanje »velikemu vodji«, zdaj evforično, entuziastično odzivanje na laži »velikega vodje«, zdaj zaščita »ljudstva« pred »hordami migrantov«, zdaj zakonodaja, s katero skušajo »ustaviti« skupnost LGBTQIA2S+ (in »zaton nacije«, se razume), zdaj pozivi k aretaciji političnih nasprotnikov in prepovedi konkurenčnih strank, zdaj delitev na zaželene in nezaželene, zdaj antisemitizem, zakodiran v pozive k nacionalnemu prerodu, slavljenju nativizma, rasnemu očiščenju, utrjevanju državnih mej in obrambi pred »invazivnimi« migranti, ki da kužijo kri.

Morbidnih simptomov fašizma je v vseh teh letih kar mrgolelo. Prikazovali so se posamično, na slepo, na videz naključno, vsak zase, nepovezano, zakamuflirani v populizem, zlagoma pa so začeli utripati skupaj, vse pogosteje, dokler se niso poravnali v popolni vihar – kot pred stotimi leti. Zdaj so tu pred nami, v srcu Evrope, svoje stvariteljice in izumiteljice – zliti, spojeni, objeti.

Neoliberalni kapitalizem, ki se giblje iz krize v krizo in ki izgleda kot neskončna, permanentna kriza, jih potrebuje. Ne pozabite: ko je kapitalizem ogrožen, mu na pomoč priskoči fašizem. Tako je bilo v Italiji po I. svetovni vojni, ko se je kapital ustrašil boljševiške revolucije, bojevitih sindikatov in jeznega industrijskega proletariata. In tako je bilo v Nemčiji v času velike gospodarske krize, ko je kapitalizem tako zatajil, da so bili mnogi prepričani, da ga bo zamenjal socializem. Fašizem – kapitalistična pošast, povsem logična faza v razvoju kapitalizma v krizi – pride, da bi rešil kapitalizem. Tudi zdaj je prišel, da bi ga rešil – pred neoliberalizmom, ki je sicer vgrajen v Evropo (maastrichtska pogodba – »evropska ustava« – je nastala leta 1992, v času neoliberalne mrzlice in Fukuyamove teze o »koncu zgodovine«), so težki časi, povzročal bo čedalje hujše krize in katastrofe, ustvarjal bo čedalje hujšo ekonomsko neenakost, čedalje strašnejše nezadovoljstvo in čedalje nevarnejšo jezo, zato potrebuje fašizem, da ga zaščiti pred skominami socializma, da ljudstvo disciplinira, da utrdi neoliberalno vero in da pove: ni alternative!

Neoliberalizem terja fanatično, neusmiljeno, sociopatsko, nasilno, tako rekoč religiozno vero, zato potrebuje fanatičnega, neusmiljenega, sociopatskega, nasilnega, že kar religioznega zaščitnika – fašista.

Če se bo Evropa hotela znebiti fašizma, ki se zaobljublja domovini, krvi, delu in vodji in ki naj bi kapitalizem zavaroval pred demokracijo, bo antifašistično gibanje premalo – potrebno bo tudi, kot pravi David Harvey, »močno antikapitalistično gibanje«.