Polona Janežič / Glasbenica, ki sanja o tem, da bi pisala filmsko glasbo

Je ustvarjalka s številnimi talenti in veščinami, od pianistke, klaviaturistke, skladateljice, aranžerke oziroma prirediteljice glasbe do pisateljice in glasbene producentke – za slednjo se je izobraževala med pandemijo, ko je z nastopi kazalo bolj slabo. Najbolj pa jo bržkone poznamo kot članico priznane etno zasedbe Katalena, ki je ravno praznovala 23. rojstni dan. Kot pravi Polona Janežič (1980), je to gotovo najdaljša profesionalna in osebna zveza vseh šestih članov benda. No, zdaj jih je sedem in skupaj z novo pridruženo članico Jeleno Ždrale pripravljajo nov album, za katerega so že zastavili nekaj pesmi, tematski okvir meje in izhodišče, ki je soundtrack za – (za zdaj še) fiktivni, čeprav scenarij zanj obstaja – film ceste, po kateri člani benda kolesarijo ter jih vodi po mejnem območju od Rezije do morja.

Glasbeno šolo je začela obiskovati pri devetih letih, k isti učiteljici klavirja pa je nato hodila kar dvanajst let, dokler ji ni ta že kot članici Katalene predlagala, da lahko končno konča šolanje. Kot gimnazijka je religiozno obiskovala Slovensko kinoteko in požirala filme. Tam je, še pred Kataleno, iz družbe prijateljev nastal Melodrom, katerega članica je bila oziroma je še vedno, čeprav ima skupina že dobro desetletje začasni ustvarjalni predah. Oba benda sta ji dala možnost ustvarjanja, nekakšen glasbeni poligon, s tem pa izkušnje, širino in samozavest. Kalila se je tudi kot glasbenica med pripovedovalci, kjer je veliko improvizacije.

Je filmofilka, ki glasbo vselej dojema kot soundtrack, ne glede na to, ali je ljudska ali na primer klasična. Tako močno jo je nagovarjalo ustvarjanje glasbe za film, da je slednjega ustvarila sama, čeprav ga je zakamuflirala v roman, knjižni prvenec Sinbadove muze, ki ga je objavila pred dvanajstimi leti. Govori o koncu sveta, kot ga doživljajo prebivalci neke večstanovanjske hiše, ki med vesoljnim potopom postane ladja. Knjigo spremlja glasba, čisto pravi soundtrack, zato so v njej posebej označena mesta, kjer avtorica bralca poprosi, naj preneha z branjem in prisluhne posamezni skladbi. Glasbo, ki bi zlahka nastopala v filmu, je z njo soustvaril Matevž Kolenc, komad Konec sveta vedno pride nenapovedano Boštjan Narat, knjiga pa kar kliče po tem, da bi se prelevila v čisto pravi scenarij.

Tudi diplomirala je iz filmske glasbe, študirala je hispanistiko in sociologijo kulture. Njena diploma ima naslov, ki ji ga je predlagal mentor Stojan Pelko, Filmska glasba, vseprisotni pripovedovalec, ki je film (ponovno) pripeljal do tišine. Takoj po diplomi je napisala glasbo za filmski prvenec režiserja Blaža Kutina Nikoli nisva šla v Benetke (2008), ki za zdaj ostaja njen edini potop v filmske vode.

Zelo dejavna pa je v gledališču, kjer je z avtorsko glasbo opremila že skoraj trideset gledaliških predstav. Dramska besedila dobi v branje precej pred začetkom vaj. Že med branjem zasliši neki inštrument ali se ji poraja misel na glasbeni žanr, nato zamisli uskladi v pogovoru z režiserjem in jih kasneje na vajah prilagaja prizorom, pevski zmogljivosti igralcev ipd. Pravi, da ima velikokrat zelo ambiciozne zamisli glede tega, kako bi morali igralci na odru sodelovati z glasbo, da bi bila ta še en pripovedovalec, tako kot je pri filmu, a je v gledališču precej omejitev in malo časa. »V gledališču je treba vedno sprejemati kompromise; glasba mora biti dovolj tiho, da se slišijo igralci, ko je glasba prepotiho, pa skoraj nima smisla, da sploh je.«

Doslej je največkrat sodelovala z režiserjema Maretom Bulcem in Andrejem Jusom ter režiserko Ajdo Valcl, pri uprizoritvah za otroke in odrasle, v večini slovenskih gledališč. To poletje za prihajajočo sezono ustvarja glasbo za kar dve predstavi režiserke Anđelke Nikolić: prvo, dramo avtorja Georgesa Pereca Povišica, bodo oktobra premierno uprizorili na odru ljubljanske Male Drame, drugo, dramsko pripoved hrvaške avtorice Jasne Žmak, Pisma z roba gozda, pa novembra v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Prav tam se najmlajši obiskovalci zabavajo ob songih, ki jih je uglasbila za nenehno razprodano predstavo Medo in Pujsi. Pravi, da ji, kadar je besedilo ritmično in v rimah, to še posebej leži.

Takoj po pandemiji se ji je oglasil igralec in glasbenik Saša Tabaković, s katerim se sicer poznata že dolgo, ter ji kot glasbenici in producentki predlagal sodelovanje pri glasbenem projektu Belart, ki je postal eden njenih ljubših. Dobro se ji zdi, da glasbenik med ustvarjanjem ne razmišlja o občinstvu, a ko je glasba končana, jo je lepo deliti in dobiti odziv, potrditev. Priznanje je doživelo tudi njeno literarno ustvarjanje; po romanu se je kot piska našla v formatu kratke zgodbe in ena od njih, Stereotipi, je bila letos izbrana na natečaju ter objavljena v reviji Sodobnost.

Raznovrstnosti njenih glasbenih projektov ni videti konca. Ker obožuje glasbo Astorja Piazzolle – ta jo spremlja ves čas in si jo že od nekdaj želi igrati – se na obzorju že poraja novo glasbeno sodelovanje.

* V letu 2024 rubriko odpiramo za sodelovanje z več fotografinjami in fotografi. Marijo Županov (1989) bo z nami do 9. avgusta.