Vonj po kloru

Sveča namesto bazena

Klor je kemijski element, ki so ga na bojiščih v prvi svetovni vojni do izuma plinskih mask uporabljali kot strupeni plin, danes pa se ljudje z njim bojujejo le še proti mikroorganizmom, saj je v majhnih količinah uporaben kot učinkovito ter poceni dezinfekcijsko sredstvo. Če pogrešate vonj bazena, vode iz pipe v velemestih ali sveže razkuženih javnih prostorov, je sveča z vonjem po kloru kot nalašč za vas. Ponuja jo majhna svečarska firma iz Chicaga, ki si je nadela ime Stinky, smrdljiv, ker poleg dišečih sveč ponujajo tudi smrdeče; najbolj ogabne so sveče z vonjem po urinu, gnijočem mesu, bruhanju in prdcih. Med takimi, za katere je to, ali smrdijo ali dišijo, predvsem stvar osebnega okusa, so sveče z vonji po kislih kumaricah, pečeni slanini, petardah, pomfriju, denarju, pivu, izpušnih plinih, česnu, živalskem vrtu, usnjeni jakni, bencinu, načo siru, svinčniku, zemlji in paradižnikovih listih. Med všečnejšimi, klasičnimi vonji, ki so jih ujeli v sveče, pa so vonj po svežem kruhu, sveži posteljnini, kavi, jasminu ipd. Vsaka od sveč ima pred sabo kakih 30 ur gorenja in nadišavljanja oziroma zasmrajevanja okolice.