Slovenija gre naprej

Devetdeseta leta so bila čas tako imenovane Slovenije kot zgodbe o uspehu, kot je sebe in državo v tistem času oglaševala vladajoča Liberalno-demokratska stranka (LDS). Ne sicer brez podlage: politične razmere so bile v državi stabilne, tedanje tri Drnovškove vlade so sledile nekakšni konservativni politiki ekonomskega gradualizma, ki je s svojimi gospodarskimi rezultati kljuboval tedaj prevladujočim neoliberalističnim težnjam v mednarodnem okolju. Slovenija je bila tedaj čudež na zemljevidu EU, bila je motnja v poplavi siceršnjih prepričanj, da sta zasebna iniciativa ali privatizacija izvor splošnega dobrega. Hkrati pa tudi ni bila država, ki bi jo morali v Bruslju posebej voditi in podučevati. Za to prvo obdobje sta bila značilna močno državno gospodarstvo in usklajenost delovanja med podjetji in politiko, med katerimi ni bilo prave ločnice. Da bi si kak predsednik uprave NLB privoščil ponavljati, kako zanič je vlada, je bilo v devetdesetih nepredstavljivo. Značilen trenutek, ki je dobro ponazoril tedanje razmere in je hkrati tudi napovedal začetek nove dobe, je bil skrivni posnetek pogovora tedanjega premiera Antona Ropa s predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. »Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil!« mu je zažugal.

V nov čas druge slovenske republike smo vstopili še pred gospodarsko krizo z drugim valom privatizacije okoli leta 2006, ko smo tudi v Sloveniji dobili od države ločeno, deloma globalizirano menedžersko elito. Slovenija tedaj ni več sledila svoji poti, ampak je z zamikom ubrala tisto stereotipno, po kateri so pred tem šle ostale vzhodnoevropske države: s pomočjo prve vlade Janeza Janše so na vseh koncih Slovenije vzniknili domači oligarhi. Uradno se je ta politika imenovala umik politike iz gospodarstva, praktično pa je pomenila menedžerske prevzeme, zaradi katerih so številna velika podjetja nato propadla. Zgodbe o uspehu je bilo tako konec, postavili smo se v vrsto najbolj problematičnih držav v EU. Leta 2013 smo imeli v državi rekordnih 102 tisoč brezposelnih, oziroma 10,1-odstotno (anketno) brezposelnost. To je bil temačen čas globokega razočaranja nad tranzicijo, iz katere pa se je rodila nekakšna posebna vez – naklonjenost, ki jo od tedaj naprej velik del gospodarstva, predvsem pa menedžerjev, goji do konservativnega dela slovenske politike, ki ji je pomagal ob rojstvu: prva vlada Janeza Janše je obljubila ločitev politike od gospodarstva, dejansko pa je s privatizacijskimi spodbudami v novi menedžerski eliti dobila močnega zaveznika.

V zadnjih 15 letih je naša država preživela turbulentno obdobje šibkih vlad in iskanja novega smisla državnosti po vključitvi v EU. V primerjavi z devetdesetimi pa je za ta čas značilen tudi povsem drugačen odnos med vlado in gospodarstvom. Dejansko smo priča srditemu delodajalskemu nasprotovanju vsakršni levoliberalni vladi. Tudi ob nastopu vlade Roberta Goloba smo lahko z delodajalske strani slišali podobne vzklike razjarjenosti kot prej do vlade Mira Cerarja ali Marjana Šarca. Številni gospodarstveniki so svarili, da se z Golobom vračata komunizem in nacionalizacija, »kar naj bi prizadelo vse Slovence…«, je leta 2022 trdil Ivo Boscarol. Lani se je delodajalska fronta proti politiki še dodatno okrepila in poenotila. Domačim menedžerskim in delodajalskim organizacijam so se pridružile še tuje gospodarske zbornice – avstrijska, nemška, angleška, ameriška – in kmetijske organizacije, ki so v skupnih pozivih protestirale proti vladnim ukrepom. Na primer proti uvedbi dolgotrajne oskrbe z novim prispevkom, češ da vlada z obremenjevanjem podjetnikov pred prihajajočo recesijo gospodarstvu koplje grob. Piko na i je nato postavil izstop delodajalcev iz Ekonomsko-socialnega sveta zaradi reforme delovnopravne zakonodaje.

10,1
odstotno brezposelnost smo imeli leta 2012

3,4
odstotna brezposelnost je danes

1,5
milijarde evrov je znašala blagovna menjava s Švico leta 2018

24
milijard evrov je znašala blagovna menjava s Švico lani

Od kod takšno srdito nasprotovanje (levoliberalnim) politikom? V primerjavi s starimi direktorji iz poosamosvojitvenega obdobja so novi menedžerji veliko bolj globalno usmerjeni, neodvisni od držav in osredotočeni na svoje individualne koristi, pravi profesorica na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Aleksandra Kanjuo Mrčela: menedžerji sicer s tem zgolj izkazujejo »duh časa«, ki je duh individualnih vrednot, vrednot tekmovalnosti in osebnih koristi. Toda navadni delavci so na drugi strani še vedno utelešenje drugačnega sveta. Ker niso tako zelo mobilni in imajo spretnosti, specifične za podjetje, ki so jih pridobili z leti dela v podjetju, so veliko lojalnejši. »Potapljajočo se ladjo na področju podjetništva dejansko danes zadnji zapustijo delavci, ne pa menedžer, zato so delavci najbolj zavzeti, da ladja ostane na površju,« nam je dejal David Ellerman, predsednik slovenskega Inštituta za ekonomsko demokracijo, sicer pa ameriški ekonomist, ki je ob osamosvojitvi z Jožetom Mencingerjem pomagal pri odločitvah glede privatizacije v Sloveniji. Menedžerji so torej že per se družbeno neodgovorni in rahlo odcepljeni od konkretnih družbenih problemov, ki tarejo slehernika. In ki jih mora politika reševati.

Da ne bo nesporazuma: menedžerska stališča so pomembna. A ko jih želijo ti zapakirati kot družbeno obče koristna, postanejo navadno sprenevedanje. Vrnitev v devetdeseta, ko je med gospodarstveniki in politiki vladala nekakšna simbioza, ni več mogoča in videti je, da je tudi (liberalna) politika v Sloveniji zdaj spoznala, da bo pri gospodarstvu težko našla prave zaveznike. Na srečo politike pa so se tudi ti menedžerji v zadnjem letu precej blamirali. Še pred pol leta so delodajalska in menedžerska združenja po preizkušenem receptu napadla vlado, češ da jim tik pred recesijo obeša nova bremena. 

43
tisoč brezposelnih je trenutno v Sloveniji

36
tisoč novih delavcev bodo v naslednjega pol leta iskala podjetja

50
tisoč tujih delavcev je v Sloveniji živelo leta 2013

138
tisoč tujih delavcev v Sloveniji prebiva danes

Opozarjali so, da vlada s svojimi ukrepi utaplja Slovenijo. Toda zdaj, v tem mesecu, in s kulminacijo v prejšnjem tednu je več institucij objavilo najnovejše gospodarske podatke za Slovenijo, ki niso le spodbudni, ampak celo odlični in izstopajoči v mednarodni primerjavi. Najpomembnejši med njimi je seveda gospodarski pregled Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). V OECD so v njem zapisali, da se je po energetski krizi in poplavah izkazalo, da je slovensko gospodarstvo »odporno« in da je »slovensko gospodarstvo v zadnjih petih letih raslo hitreje kot gospodarstva v državah OECD in območju evra«, je državo pohvalil generalni sekretar organizacije Mathias Cormann. Za letos je OECD Sloveniji spet napovedala nadpovprečno gospodarsko rast v višini 2,3 odstotka, za prihodnje leto pa 2,7 odstotka. »Nekaj očitno delamo prav,« je v parlamentu poročilo komentiral ponosni premier.

Relativno pohvalna ocena OECD – ki sicer ni brez svaril – niti ni takšno presenečenje. Pred dvema mesecema je podobno optimistično sliko Slovenije predstavil Mednarodni denarni sklad (IMF), še ena od mednarodnih organizacij. Zapisali so, da bi utegnili prebivalci Slovenije do leta 2029, torej že čez pet let, prehiteti Italijo ter se po bogastvu in razvoju precej približati Veliki Britaniji ali Franciji, že zdaj pa je Slovenija po kupni moči pred nekaterimi razvitimi državami, kot so Grčija, Portugalska in Španija. Zanimivo je, da naj v tej mednarodni tekmi doslej vzorne države iz nekdanjega socialističnega bloka, tako imenovani baltski tigri, kot sta Latvija in Estonija, v naslednji petletki ne bi dosegle takšnega razvojnega preboja, kot ga je IMF napovedal za Slovenijo. Leta 2029 naj bi po teh napovedih slovenski BDP na prebivalca znašal 66.680 dolarjev, v Estoniji pa naj bi dosegel 55.110 evrov.

Dolgoročne napovedi je sicer treba jemati nekoliko zadržano, a takšnih pozitivnih in spodbudnih poročil je še več. V ta teden objavljenem pregledu makroekonomskih gibanj je Banka Slovenije zapisala, da »razpoložljivi podatki za drugo četrtletje nakazujejo močnejšo krepitev gospodarske dejavnosti v Sloveniji. Trg dela ostaja robusten, inflacija se umirja.« Razmere v predelovalnih dejavnostih naj bi se izboljšale, realni dohodki gospodinjstev se krepijo, zaupanje porabnikov raste, raste tudi število prenočitev tujih turistov, nadaljuje se realna rast vrednosti kartičnih plačil in dvigov na bankomatih. Skratka, »rast BDP v Sloveniji ostaja višja kot v evrskem območju, kjer je okrevanje skromnejše«, ugotavlja Banka Slovenije. Skorajda je nemogoče najti kak pesimistični kazalnik. Javnofinančni primanjkljaj, je teden dni prej objavil statistični urad, je nižji kot pred letom dni, dobički pa še kar naprej rastejo. Banke so od januarja do aprila ustvarile 56,8 odstotka višje dobičke kot lani, kar pomeni, da bodo tudi dobički podjetij letos rekordni.

Pomembno vprašanje zato je: Je za ta gospodarski čudež odgovorna politika, torej vlada Roberta Goloba, do katere so gospodarstveniki tako kritični, ali se jim je zgolj nasmehnila sreča? Za komentar poročila OECD so na RTV Slovenija ta teden prosili predsednika uprave NLB Blaža Brodnjaka; upravičeno, saj ima NLB, kot največja slovenska banka, dober vpogled v gospodarske razmere. Brodnjak je bil v svojem nastopu spet izrazito kritičen do vlade: Slovenija naj bi bila po njegovem vse bolj problematična država, je trdil, investitorji naj bi se Slovenije izogibali zaradi dolgotrajnih birokratskih postopkov, stavk in visoke obdavčitve dela. Ljudje sicer dobro živijo, je priznal, a »pri podjetjih nas je začelo izrazito skrbeti.« »Ko govorim z gospodarstveniki, ti pravijo, da je Slovenija v zadnjih nekaj letih radikalno izgubila konkurenčnost,« jo je ubral po preizkušeni poti. Razlog za to naj bi bila vladna javna komunikacija, v kateri ta uspešne podjetnike, zdravnike, ljudi, ki več zaslužijo in so uspešni – črni. Drugi razlog naj bi bila obdavčitev dela, ki se bistveno razlikuje od soseščine. Mednarodni vlagatelji to vedo, zaradi česar Slovenija »izginja z radarja«.

Prva vlada Janeza Janše je obljubila ločitev politike od gospodarstva, dejansko pa je s privatizacijskimi spodbudami pri novi menedžerski eliti dobila močnega zaveznika.

A milo rečeno so to velike neumnosti. Dejstva so enostavno drugačna. Še eno spodbudno poročilo je minuli teden objavila Banka Slovenije, in sicer poročilo o gibanju tujih neposrednih naložb v lanskem letu. Tuje neposredne naložbe so konec leta 2023 znašale 22,1 milijarde evrov in so se glede na leto prej povečale za 1,8 milijarde evrov oziroma za 9,1 odstotka. V tem primeru gre za enega največjih skokov tujih neposrednih naložb v zadnjih letih. Največ naložb ima v Sloveniji Avstrija, sledi ji Luksemburg, na tretjem mestu pa je Švica. Švica je poveden primer. Blagovna menjava s Švico je v zadnjih letih dobesedno eksplodirala. Leta 2018 sta uvoz in izvoz v Švico znašala 1,5 milijarde evrov, lani pa že kar 24 milijard evrov. Kako je lahko nekdo »zaskrbljen« in kritičen ob podatku, da se je menjava s Švico v nekaj letih povečala za 1600 odstotkov? Razlog za ta skok je v Leku, oziroma v Sandozu in Novartisu, ki sta začela v Slovenijo prenašati svoje ključne dejavnosti. Poleg gradnje Lekove tovarne v Lendavi bo Novartis v Mengšu zgradil Center za razvoj bioloških zdravil, Sandoz pa v Ljubljani razvojni center podobnih bioloških zdravil. Skupaj s Krko – po nekaterih neuradnih informacijah želi v Sloveniji investirati še Pfizer – postaja Slovenija globalni farmacevtski center z visoko kvalificiranimi delovnimi mesti, pri katerih znaša dodana vrednost na zaposlenega več kot 100 tisoč evrov. Težko ta podatek spojimo z mnenjem, da »Slovenija izginja z radarja«.

In ta podatek tudi ni edini. Drug tak podoben primer je eksplozivna rast blagovne menjave s Kitajsko. Ta je še leta 2020 znašala 1,6 milijarde evrov, do lani se je dvignila za kar 475 odstotkov na 7,6 milijarde evrov. Zakaj? Eden od razlogov za takšno visoko rast je atraktivnost Luke Koper, ki postaja očitno za Kitajsko eno od pomembnejših evropskih pristanišč. Zakaj se je Kitajska odločila povečati pretok tovora skozi Luko Koper, pa je prav tako na dlani: zaradi drugega tira, ki bo omogočal še nadaljnjo rast. »Tega, da je Slovenija neatraktivna za tuje investitorje, mi ne opažamo,« nam je neuradno dejal eden od predstavnikov vlade. »Investitorji prej čakajo v vrsti. Opažamo tudi, da se za investicije v Slovenijo vse bolj zanimajo podjetja, ki sem prinašajo visoke dodane vrednosti. Mi se ne pogovarjamo več o lakirnicah, ampak o proizvodnji električnih avtomobilov, kjer dodana vrednost na zaposlenega ni 40 tisoč evrov, ampak 80 tisoč.« Če se denimo Renault ne bo odločil za nadaljevanje proizvodnje avtomobilov v novomeškem Revozu, bi lahko tja takoj prišla KIA, za njimi so seveda za selitev proizvodnje v Novo mesto zainteresirani spet Kitajci, do katerih pa ima vlada zadržke.

Skorajda sadistično je te dni spraševati delodajalce, ali vlada Roberta Goloba vendarle ni s svojimi ukrepi storila nečesa prav. Ali je za te dobre rezultate odgovorna vlada ali ima le srečo, smo zato vprašali predsednika Združenja delodajalcev Slovenije Marjana Trobiša. Trobiš nam je poslal odgovor, v katerem spet svari pred prihodnostjo. Izpostavlja, da dvigi minimalne plače »prispevajo k prehitevanju realne rasti plač nad rastjo produktivnosti«, kar prispeva k višji inflaciji in padanju zunanje konkurenčnosti. Pri dvigih minimalne plače bi morali realni dvigi zasledovati realno rast produktivnosti (in je ne prehitevati), pravi in še dodaja, da imamo v Sloveniji visoke stroške dela, zaradi česar je manj pripravljenosti, da bi se ljudje zaposlili za polni delovni čas – treba je zniževati obremenitve znotraj stroška dela. »Oboje vpliva na pozicijo Slovenije na globalni lestvici konkurenčnosti, ki je po podatkih švicarskega inštituta IMD leta 2024 padla za štiri mesta na 46. mesto,« pravi Trobiš. Po njegovem investitorji že zaznavajo neprimerno poslovno okolje v Sloveniji.

A, prvič, izjava o padanju Slovenije na lestvicah konkurenčnosti izhaja iz analize švicarskega inštituta za razvoj menedžmenta, ki lestvico sestavlja na podlagi anket med menedžerji. Gre torej za javnomnenjske raziskave. In seveda so menedžerji v Sloveniji kritični, saj imamo levoliberalno vlado. Sodeč po tej raziskavi so nam najbolj konkurenčne države tiste, s katerimi se res ne želimo primerjati: Singapur zaseda vedno prvo mesto na tej lestvici, visoko zgoraj so Združeni arabski emirati, kjer so po utečeni praksi do leta 2020 prešuštvo kaznovali s kamenjanjem do smrti, med menedžerji je pojem konkurenčnosti tudi Katar, ki je na enajstem mestu te lestvice in kjer tatovom režejo roke. Argumenti, ki jih navaja Trobiš, pa tudi ne držijo: inflacija je v Sloveniji že nižja kot v evroobmočju, rast plač pa je bolj povezana s pomanjkanjem delovne sile kot s povečanjem minimalne plače. V Sloveniji dejansko ni veliko delavcev, ki prejemajo minimalno plačo. Uradno tega podatka ni mogoče dobiti, a ker je tretja Janševa vlada med epidemijo podjetjem, ki izplačujejo minimalne plače, podelila subvencije, smo leta 2022 na Mladini lahko prišli do tega podatka. Ugotovili smo, da ima v Sloveniji minimalno plačo le okoli 70 tisoč delavcev oziroma manj kot 10 odstotkov vseh zaposlenih. Ponavljajoče se dramatične izjave delodajalcev ob povišanju minimalnih plač so torej še eno pretiravanje in sprenevedanje. A verjetno ne za Trobiša, ki je direktor tekstilnega podjetja Boxmark Leather, to je podjetja, ki temelji na delu zaposlenih z nizko dodano vrednostjo.

Priča smo srditemu delodajalskemu nasprotovanju vsakršni levoliberalni vladi. Tudi ob nastopu vlade Roberta Goloba smo slišali podobne vzklike razjarjenosti kot prej do vlade Mira Cerarja ali Marjana Šarca.

Luka Mesec, ki mu je konec prejšnjega meseca po skoraj enem letu premora uspelo ponovno obuditi socialni dialog znotraj Ekonomsko-socialnega sveta, je na to isto vprašanje, kdo je najbolj zaslužen za dobre gospodarske kazalnike, odgovoril diplomatsko. Za to so zaslužni vsi, zaposleni v podjetjih, zaposleni v javnem sektorju, šolniki, zdravniki in delodajalci. »Noben delodajalec takšnih dobrih rezultatov ne bi dosegel v Afganistanu,« je dodal. Zadnji podatki po njegovem govorijo o tem, da deluje država v pravi smeri: »Imamo perspektivo in nismo zabredli, kot je recimo Velika Britanija, ki jo bomo po razvitosti kmalu presegli. Mi ne rušimo institucij, kot jih je prejšnja vlada, ampak jih nadgrajujemo. Sprejemamo plačno reformo, zaradi katere bo javni sektor postal konkurenčnejši zasebnemu, zato da se bo splačalo biti učitelj, sodnik ali medicinska sestra.« Tudi pokojninska reforma naj bi praktično že bila pod streho, socialni partnerji so se z njeno smerjo strinjali, komisija EU pa naj bi osnutek rešitev že tudi potrdila: »Vse gre po načrtu.« Delodajalce pa naj bi motilo izključno povišanje davkov, in sicer nov prispevek za dolgotrajno oskrbo in nova davčna reforma. A je zanj tak pogled kratkoviden. Število starejših nad 85 let se vsaki dve leti podvoji, mladi pa se izseljujejo, ker ne pridejo do stanovanj – ker so zanje predraga, kar je posledica dejstva, da nepremičnine niso obdavčene, s tem pa so postale prva naložbena možnost bogatih. V Levici naj bi si zato zastavili cilj, da bo koalicija do konca mandata sprejela še »progresivni davek na nepremičnine«.

Še eno dobro in morda celo najpomembnejšo novico smo izvedeli minuli teden: z zavoda za zaposlovanje so sporočili, da smo imeli ob koncu junija registrirano rekordno nizko število brezposelnih, 43.369 ali 6,1 odstotka manj kot junija lani. Gre za novo najnižje število brezposelnih v samostojni Sloveniji. A to je dejansko tudi podatek, ki za gospodarsko prihodnost Slovenije najbolj zbuja skrb. V Evropski uniji je Slovenija po tem kazalniku v skupini držav, ki jo pesti eno največjih pomanjkanj delovne sile. Slovenija je v zadnjih desetih letih svojo gospodarsko rast utemeljila na delovno intenzivnih dejavnostih, to je na slabo plačanih dejavnostih in na podizvajalstvu. Leta 2013 je bilo v Sloveniji približno 50 tisoč tujih delavcev, ki so imeli v Sloveniji prebivališče, leta 2023 pa že 138 tisoč – in še vedno jih je premalo. Menedžerji računajo, da bodo lahko rast svojih podjetij na ta način nadaljevali. V skladu z najnovejšo anketo Zavoda za zaposlovanje se več kot polovica delodajalcev spoprijema s pomanjkanjem ustreznih kadrov. Poleg tega podjetja v prihodnjih šestih mesecih načrtujejo zaposlitev dodatnih 35.600 delavcev, najpogosteje podjetja iščejo delavce za preprosta dela v predelovalnih dejavnostih, kot so varilci, vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev, čistilci, strežniki in gospodinjski pomočniki v uradih, hotelih in drugih ustanovah, prodajalci, elektroinštalaterji ter vozniki avtobusov …

Z zavoda za zaposlovanje so nam odgovorili, da sicer prihaja do pomanjkanja delovne sile pri bolj kvalificiranih delovnih mestih. Leta 2019 je recimo 17,2 odstotka delodajalcev sporočilo, da pričakujejo težave z zaposlovanjem v poklicni skupini »strokovnjaki«, 8,4 odstotka delodajalcev pa je sporočilo, da pričakujejo težave v skupini »tehniki in drugi strokovni sodelavci«. V letošnji pomladanski anketi težave pri zaposlovanju strokovnjakov pričakuje 20,3 odstotka delodajalcev, v poklicni skupini tehnikov pa 10,7 odstotka delodajalcev. »Druga raziskava, ki jo izvajamo na ZRSZ, je Poklicni barometer, ki je izveden v obliki panelov, na katerih od 6 do 10 strokovnjakov opredeli predvideno razmerje med ponudbo in povpraševanjem po poklicih na lokalnem trgu dela v naslednjem letu. Iz rezultatov zadnje izvedbe, ki je bila jeseni 2023, je vidno, da se na trgu dela pričakuje večji primanjkljaj kadra tudi v poklicnih skupinah zdravnikov, inženirjev, farmacevtov, zdravstvenih strokovnjakov in podobno,« še odgovarjajo z zavoda. A te številke so še vedno neprimerljivo majhne v primerjavi s stisko, ki jo delodajalci doživljajo pri iskanju manj kvalificiranega kadra.

V okoliščinah, ko primanjkuje delovne sile, pa bi sicer v ospredje morala priti prav menedžerska znanja. Če ni več na voljo poceni delovne sile, bi morale slediti investicije v preobrazbo gospodarstva, v avtomatizacijo proizvodnje in podobno. A tudi OECD opaža, da se to ne dogaja, investira kvečjemu država, ne pa podjetja. »Rast produktivnosti ovirajo nizka raven naložb zlasti v primeru majhnih in srednje velikih podjetij,« piše v poročilu OECD. Jeza delodajalcev nad vladnimi reformami je tako precej neutemeljena. Ko se pritožujejo nad visokimi stroški dela, mislijo pri tem predvsem na to, da so svoj razvoj utemeljili na delovno intenzivnih podjetjih. A tega obdobja je s polno zaposlenostjo sedaj konec. Tudi sindikati se tega zavedajo, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Lidija Jerkič na primer meni, da bi se morali sindikati že prej upreti takšnemu razvoju: »Če mi je v življenju kaj žal, mi je za to, da smo sindikati ves čas popuščali v imenu nekih višjih ciljev, kot so gradnja države, vstop v EU, prevzem evra. V začetku devetdesetih zaradi želje po čim višji zaposlenosti nismo pritiskali na plače. Sicer je res, da smo z višjo zaposlenostjo zagotovili več denarja za pokojninsko in zdravstveno zakonodajo in da smo s tem ohranili močno javno šolstvo, a mi je vseeno žal. Spomnim se, kako smo bili sindikati okoli leta 1993 veseli, ko smo dosegli prepoved stečajev. Z današnjega vidika je bila to ena največjih sindikalnih neumnosti. Mrtve konje smo želeli držati pokonci, to, da delavci niso šli na zavod za zaposlovanje, smo šteli za uspeh. Še okoli leta 2000 smo na ulicah zahtevali ohranitev podjetij za vsako ceno. Da je treba vsako podjetje za vsako ceno ohraniti, da ljudje na minimalnih plačah delajo stvari, ki jih nihče ne želi, ni več moje stališče.«

V okoliščinah, v katerih primanjkuje delovne sile, pa bi sicer v ospredje morala priti prav menedžerska znanja. Če ni več na voljo poceni delovne sile, bi morale slediti investicije v preobrazbo gospodarstva.

Jeza številnih slovenskih menedžerjev zaradi visokih stroškov dela je dejansko jeza zaradi menedžerske pasivnosti. Številni vidni slovenski menedžerji so v zadnjem obdobju nazadovali: svoje dobre poslovne ideje, svoj know-how, so pretopili v nepremičninske projekte; to sta storila na primer Boscarol ali Joc Pečečnik, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Kakšen razvoj in napredek pa je to, ko podjetja z visoko dodano vrednostjo prodaš v zameno za nepremičninske investicije – to so storili tudi slovenski inovatorji na področju kriptovalut. Še pred desetimi leti smo v kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja imeli svetovalca za tehnologijo veriženja podatkovnih blokov (blockchain) Tadeja Slapnika v prepričanju, da bo postala Slovenija eden od svetovnih centrov te tehnologije. V Kranju imamo iz tistega časa še vedno krožišče »Bitcoin«. Na koncu pa so iz teh podjetij nastali hoteli Booking.com. Krivdo za tak razvoj nosi tudi politika, a ne v pomenu, kot ji ga očitajo delodajalci. Prej je umesten argument, da so slovenske vlade v preteklosti z nizko obdavčitvijo kapitala, lahkotnostjo ustanavljanja podjetij v obliki s. p., ogromnimi subvencijami in s pomočmi podjetnikom podpirale neproduktiven razvoj.