Manca G. Renko

 |  Mladina 28  |  Kultura

Reportaža s koncerta Taylor Swift / Intima med spektaklom in algoritmom

Na londonskem Wembleyju smo dočakali Taylor Swift na njeni turneji The Eras Tour, največjem koncertnem spektaklu tega leta in najverjetneje tudi v zgodovini

Turneja The Eras Tour je zasnovana kot pregled skoraj dve desetletji trajajočega glasbenega ustvarjanja 34-letne glasbenice. Tudi v občinstvu so prevladovale punce, oblečene v katero od obdobij Taylor Swift.

Turneja The Eras Tour je zasnovana kot pregled skoraj dve desetletji trajajočega glasbenega ustvarjanja 34-letne glasbenice. Tudi v občinstvu so prevladovale punce, oblečene v katero od obdobij Taylor Swift.
© Profimedia

Že na poletu iz Ljubljane v London je bilo vzdušje drugačno kot navadno. V moji vrsti je sedela punca, ki je skoraj vso pot izdelovala zapestnice prijateljstva. Eva je sedela s puncama, ki sta se pogovarjali, koga si v Londonu najbolj želita srečati. Paula Mescala in Andrewa Scotta, sta rekli, kakor da nič na svetu ni nemogoče. Pa saj res ni, če si na poti na The Eras Tour, največji koncertni spektakel zadnjega leta, pa tudi v zgodovini. Ko mi je Eva povedala za željo punc, sem začutila univerzalno povezanost z mladimi ženskami, kot bi plavale v skupnem tolmunu idej, želja in pričakovanj – pa čeprav smo si morda povsem različne. Tovrstno povezanost sem dan pozneje začutila še večkrat, ko sem opazovala skoraj 90 tisoč utripajočih lučk na Stadionu Wembley. Toliko popolnoma različnih ljudi z istimi pesmimi na ustih. Samo v Londonu si je koncert v treh dneh ogledalo približno 250 tisoč ljudi, do konca leta pa bo nastopila še 40-krat, med drugim tudi avgusta na Dunaju, ki je Ljubljani najbližje koncertno prizorišče.

Vstopnice smo kupile točno pred enim letom. Kaj kupile, zanje smo se borile. A v naših letih (in če gledamo demografijo obiskovalk koncerta Taylor Swift, smem uporabiti to frazo) dobiti vstopnice ni dovolj, treba je tudi prilagoditi življenje, da na koncert sploh lahko gremo, kar je z vsakim letom manj samoumevno. Ena od nas je v času med nakupom vstopnic in koncertom dobila diagnozo hude kronične bolezni, ki ji je onemogočila pot. Druga je preteklo poletje rekla, da ji najbrž ne bo uspelo iti, ker načrtuje, da bo letos poleti rodila drugega otroka; a ker se to ni zgodilo, je nazadnje vendarle lahko šla, čeprav smo tako rekoč do odhoda lebdele v negotovosti, ali in v kakšni zasedbi bomo sploh odpotovale. A kakorkoli, na koncu smo bile tam, na poti na Wembley, kjer je na metro z vsako novo postajo vstopalo več punc, ki so bile oblečene v katero od obdobij Taylor Swift. Turneja The Eras Tour je namreč zasnovana kot pregled skoraj dve desetletji trajajočega glasbenega ustvarjanja 34-letne Taylor Swift. V tem času je izdala 11 albumov in se glasbeno vzpela od country senzacije prek pop ikone do folk umetnice in v zadnjih letih predvsem avtorice glasbene avtofikcije. Vse, kar dela, je o njej, in vprašanje, ali je katerikoli drugi svetovni zvezdnici tako uspelo komodificirati sleherni del lastne intime kot prav njej, saj se zdi, da še sama ne loči več dobro med Taylor Swift kot osebo in Taylor Swift kot mitologijo, kar večkrat obravnava tudi v besedilih (I’ll stare directly at the sun but never in the mirror, it must be exhausting always rooting for the anti-hero).

Morda je ravno to tisto, kar dela Taylor Swift drugačno od večine industrije: da svoje pesmi piše sama in da nad imperijem lastne osebe bedi sama. Glasbena industrija je do izvajalk in izvajalcev neprizanesljiva, Taylor Swift pa pušča ob strani: kajti Taylor Swift je glasbena industrija sama zase in lahko je le v nemilosti same sebe – ali pa potencialno oboževalk in oboževalcev. 

Nestanovitnost teh je omenjala še na albumu folklore iz leta 2020, ko je govorila o prastarem strahu vsake pop zvezdnice, da bi oboževalke in oboževalce nehala zanimati (I’m still trying everything / To keep you looking at me). Tega strahu se je z zadnjima dvema albumoma, Midnights (2022) in The Tortured Poets Department (2024), otresla in zdi se, kakor bi se zavedala, da je too big to fail. To se pozna tudi na njeni glasbi, saj postaja čedalje bolj dolgočasna, repetitivna in samonanašalna še celo za tiste, ki jo že leta poslušamo. Kot ne bi bilo nikogar več, s komer bi tekmovala, komur bi še karkoli dokazovala, kot bi svet služil le temu, da prenaša njene na pol artikulirane dnevniške zapiske (You smoked, then ate seven bars of chocolate / We declared Charlie Puth should be a bigger artist / I scratch your head, you fall asleep / Like a tattooed golden retriever) in preforsirane beate ter funky klaviature njenega producenta Jacka Antonoffa. Zdi se, da sta sestrska albuma folklore in evermore tako dobra prav zato, ker sta sledila razmeroma zadržanemu odzivu na album reputation (2017), ki si tega v resnici ni zaslužil, in upravičeno slabo sprejetemu albumu Lover (2018), ki ga je ponesrečeno začela s singlom Me!, bržkone najslabše premišljeno odločitvijo v njenem profesionalnem življenju. Folklore in evermore sta rešila njeno kariero, jo naredila spet (ali pa prvič zares) relevantno v glasbenem smislu, nato pa je sledila eksplozija, ki je privedla do tu, kjer smo zdaj: milijardnega projekta The Eras Tour.

Taylor Swift je zadnji veliki mit sodobne popularne kulture, največja glasbena zvezda ter najvplivnejša ženska zabavne industrije.

V zadnjih letih je Taylor Swift ustvarila tako zaprisežen, malone fanatičen following, da se zdi, da ne more narediti prav ničesar narobe. Je zadnji veliki mit sodobne popularne kulture, največja glasbena zvezda ter najvplivnejša ženska v zabavni industriji. Ko je konec lanskega leta postala osebnost leta revije Time, se je intervju izognil vsem vprašanjem, ki bi potencialno lahko zvenela kritično. Tudi resni mediji so jo nehali izzivati in vsak pogovor z njo je le še perpetuirani PR, kar je škoda, saj so bili njeni pametni in duhoviti odgovori na kritike najboljša stvar, ki jo je imela ponuditi svetu. Prav v teh odzivih je bilo mogoče videti, kako razgledana in artikulirana je, kako dobro se zaveda lastne pozicije in da je vedno dva koraka pred sogovorniki. Ko je glasbena revija Paste objavila poglobljeno recenzijo njenega zadnjega albuma The Tortured Poets Department, se je odločila, da avtorja oziroma avtorice ne bo podpisala, saj je znano, da je, kdor napiše slabo oceno njenega dela, deležen nadlegovanja in celo groženj oboževalk in oboževalcev. Feni so se iz navdušenk in navdušencev spremenili v vojsko, ki večinoma stopa v bran svoji boginji, a za to od nje zahteva tudi poslušnost. Ko se je lani romantično zapletla z Mattyjem Healyjem, frontmanom britanske skupine 1975, so od nje zahtevali, naj se nehata videvati, ker naj bi bil rasist, šovinist in bad boy. Romanca se je (na njeno žalost) res končala, je pa na zadnjem albumu zato prvič obračunala s feni, ki so na družabnih omrežjih pisali o njunem odnosu (I’d rather burn my whole life down / Than listen to one more second of all this griping and moaning / I’ll tell you something about my good name / It’s mine alone to disgrace / I don’t cater to all these vipers dressed in empath’s clothing).

Zapriseženost oboževalk in oboževalcev je očitna tudi pri tem, kako zelo se potrudijo za obisk koncerta. Skoraj celoten stadion je bil oblečen v katero od obdobij: vijoličaste resice za Fearless, rožnati pasteli za Lover, gotska črnina za reputation, cottage core za folklore in evermore, bleščice za Midnights in 1989, klobuk in t-shirt s potiskom za Red ter kabare za The Tortured Poets Department. Tik pred dvorano smo videle mamo s približno desetletno hčerko, obe oblečeni v ero Lover, s transparentom, da bi kupili dve vstopnici. Pristopile smo in rekle, da imamo še eno vstopnico, da gre punčka lahko z nami. Otroku so se oči napolnile s solzami, mama pa se je začela tresti. Bi šla z njimi? je vprašala, pripravljena otroka zaupati trem čistim neznankam, da bi mu le izpolnila željo. Punčka je intenzivno mislila, pogled ji je švigal od nas k mami in nazaj in nazadnje je rekla, da si ne upa sama z nami. Bržkone je bila to najtežja odločitev, ki jo je kadarkoli morala sprejeti; izbrati med koncertom, ki si ga želi videti najbolj na svetu, in varnim materinim zavetjem.

V dvorano smo prišle hitreje, kot smo mislile, na pijačo nikoli nismo čakale več kot pet minut, na nobenem veceju ni bilo gneče in nikoli ni zmanjkalo papirja. Tudi ob pol prazni dvorani Kina Šiška smo v vrstah čakale dlje kot na razprodanem Wembleyju. Taylor Swift je na oder stopila manj kot deset minut po napovedani uri nastopa s komadom Cruel Summer in tik pred komadom Lover rekla: I’ll be your host this evening, my name is Taylor. Občinstvo je ponorelo, čeprav to na isti točki večera reče prav na vsakem koncertu turneje. Neštetokrat isto, a vsakič kot prvič. V zadnjem letu sem se trudila, da na družabnih omrežjih ne bi videla okruškov njenega nastopa, da bi si doživetje koncerta prihranila za v živo, a se mi je na Wembleyju vseeno zdelo, da sem vse že videla. Od besed, s katerimi napove koncert, do prekrižanih nog pri The Man in še celo to, kako da ob komadu 22 najbolj ljubki punčki v prvi vrsti na glavo svoj klobuk (ob tem sem vseeno jokala, čeprav je vsaka sekunda nastopa preračunana, dekličina popolna ekstatičnost ni bila). Koncert se mi je tako zdel samo še eno online doživetje, s to razliko, da so doživetje v živo oblikovali tudi oboževalci in oboževalke. Najstnice, ki so nekaj vrst za nami v en glas, kot bi šlo za življenje in smrt, zakričale what a shame she is fucked in the head, they said, ob champagne problems, komadu, ki je bil na našem londonskem koncertu deležen najmočnejših ovacij. Punce, ki so se neutrudno slikale v svojih kostumih. Ljudje, ki so med odmori sprintali za šank in na vece, da ja ne bi zamudili ene same sekunde koncerta. Vse to se je v primerjavi s tem, kar sem videla na odru, zdelo resnično in živo. Taylor Swift je bila na odru popolna; do sekunde natančna, z večnim nasmeškom ter vedno enakim izrazom presenečenja, kakor da ni pričakovala, da se bo kdorkoli pojavil na njenem razprodanem koncertu. Niti kaplje potu. Niti požirka vode. Vse, kakor da sploh ne bi bila človek, ampak stroj za proizvajanje čustev in zabave. Profesionalno, lepo, veličastno, a prazno.

Taylor Swift je bila na odru popolna. Vse, kakor da sploh ne bi bila človek, ampak stroj za proizvajanje čustev in zabave. Profesionalno, lepo, veličastno, a prazno.

Veliko sem razmišljala o tem, zakaj sem ob koncertu, ki sem se ga tako veselila, čutila tako malo. Da se razumemo, zabavala sem se, imela sem se super, takoj bi šla še enkrat, a zares, zares čutila pa nisem skoraj ničesar. Nobene metafizične izkušnje. Bržkone je bilo to zato, ker mi je umanjkalo doživetje intime. Ne zaradi množičnosti obiska, ampak zaradi nabora skladb. The Eras Tour je kostumska različica koncepta greatest hits, kar pomeni, da so bili z vsakega albuma izbrani po štirje najbolj priljubljeni komadi. Dobrih 40 hitov. Ampak kdor ima res rad kakega umetnika ali umetnico, se ne prepoznava v hitih, pač pa svoj odnos do te glasbe gradi na izjemnosti. Na predzadnjih komadih albuma, na pesmih, ki nikoli niso postale singli, v mitologijah, ki so osebne in za katere se zdi, da so bile napisane samo za nas. Resnični oboževalec ali oboževalka Taylor Swift ni, kdor pleše na Shake It Off, ampak kdor se strese ob prvih taktih komada Archer, je preboleval ali prebolevala strto srce ob albumu Clean, si je predstavljal ali predstavljala novo življenje na New Year’s Day, zna celotno besedilo the last great american dynasty, je žaloval ali žalovala ob evermore in se spomni svojega davno minulega erotičnega doživetja ob albumu Maroon. Hiti preveč pripadajo vsem, da bi ob njih lahko občutili kaj intimnega. Zato se tudi koncert The Eras Tour preveč zdi od vseh – in od nikogar zares.

Iluzijo, da je nekaj zares zame, sem občutila le ob desetminutni različici All Too Well, in ja, takrat sem nepričakovano jokala na it was rare, I was there, I remember it all too well, it was rare, I was there, I was there … Morda sem bila samo ob tem komadu čisto zares tam, na stadionu in pri sebi, ne pa nekje na pol poti med spektaklom in algoritmom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.