Obraz kot platno

Podoba obličja mladega umetnika, ki strmi naravnost v kamero. Vedno isti izrez – malo pod vratom, malo nad rameni, enak izraz, isti pogled. A kljub temu so podobe med seboj povsem različne. Na eni iz njegovega obraza poganjajo drobne cvetlice, iz druge je izrezljan velik metulj, na tretji drobne luknje, posejane po njegovem obrazu, razkrivajo plast prelivajoče se modrine. Gre za še vedno nastajajočo serijo avtoportretov mladega in prodornega fotografa in vizualnega umetnika Jaše Müllerja (rojen leta 2000), ki je kmalu po tem, ko je fotografije začel objavljati na družbenem omrežju Instagram, postala pravi hit in ga skoraj čez noč privedla do zavidanja vrednih priložnosti v tujini. Denimo sodelovanja s prestižno belgijsko modno znamko Ann Demeulemeester, francoskim alt-pop glasbenikom Christine and the Queens ter naslovnice Shadowplay Magazine, publikacije s področja sodobne umetnosti, in videa za modnega giganta Burberry.

Vsestranskega ustvarjalca, ki prihaja iz Kočevja, kljub mladosti odlikujeta neverjetna ustvarjalna sila in tiha, nepretenciozna ambicioznost. Risanje, fotografiranje in druge vrste ustvarjanja so bili zanj vedno najbolj naravni, organski načini izražanja. Morda je na to vplivala umetniška duša očetove strani družine ali pa dejstvo, da je kot edinec odraščal na vasi, kjer ni imel veliko družbe, zato si je znal poiskati kreativne načine zaposlitve. Že zgodaj se je navdušil nad očetovo kamero in se z njo prvič preizkusil v fotografskem mediju, s prijatelji je snemal skeče in jih montiral v kratke filme. Pri štirinajstih se je preselil v Ljubljano, kjer se je vpisal na fotografsko smer Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, za tem še na študij na ljubljanski Akademiji za vizualne umetnosti (AVA).

Ko je dobil svojo prvo kamero, se je apetit po fotografskem mediju le še povečal. Fotografije družinske psičke na sprehodih so se kmalu razširile na družino, prijatelje in znance, pritegnila ga je tudi modna fotografija. A v obdobju pandemije in vsesplošnih zaprtij ter zaustavitve javnega življenja je fotografijo za nekaj časa opustil in se posvetil grafični umetnosti. »Ni mi bilo več do fotografiranja, ker sem vedno potreboval nekoga, ki bi se mi postavil pred kamero,« pravi. »Dogovarjanja za snemanja so mi bila naporna, čutil sem neko tesnobo, včasih mi na dan snemanja, za katero sem se dogovoril vnaprej, ni bilo do tega.« Zato je prišel do preproste, a logične ideje – fotografiral bo samega sebe. Tako ima lahko fotografijo, kadarkoli želi oziroma začuti željo po ustvarjanju.

Njegov ustvarjalni proces poteka približno takole: najprej v objektiv ujame svojo podobo – fotografija je precej preprosta, zanjo si ne vzame veliko časa in ne želi perfektne podobe. Njegovo orodje je majhen kompakten Sonyjev aparat, prostor pa, kjerkoli najde belo steno. Podobo nato digitalno obdela, v fotošopu doda barvne intervencije ali digitalne risbe, podobo natisne na papir in jo nazadnje obdela še analogno. Rezljanje s skalpelom, gubanje, mečkanje, prepogibanje in praskanje podobam dodajo teksturo in tridimenzionalni videz, s tem pa fotografijo, svoje primarno sredstvo izražanja, razširja v področje neskončnega eksperimenta.

Avtoportreti, objavljeni na Instagramu, so ga skoraj čez noč privedli do zavidanja vrednih priložnosti v tujini. Na primer do sodelovanja s prestižno belgijsko modno znamko Ann Demeulemeester in z modnim gigantom Burberry.

»Pred seboj imam rad podobo v fizični obliki,« pravi. »Element fotografiranja mi v resnici ni tako pomemben, bolj uživam v postprodukciji. Začutim potrebo, da ji z analognimi postopki še nekaj dodam ali odvzamem. Če sem v preteklosti večji poudarek dajal digitalni obdelavi, jo zdaj malo odrinjam na stran in se bolj posvečam fizičnim intervencijam v sliko. Morda na ta občutek vplivata vse večja digitalizacija in vseprisotnost umetne inteligence, ki pa me obrača k temu, da vedno bolj cenim ročna dela.«

Avtoportretov ne šteje več, pravzaprav se mu niti sanja ne, koliko se jih je nabralo v zadnjih letih. In zakaj še vedno vztraja v tej formi? Ko se ozre v preteklost, se spominja, da je vedno imel afiniteto do kreativnih avtoportretov, vse odkar se je pri desetih poigraval s profilnimi fotografijami za Facebook. »Zdi se mi, da sem skozi te fotografije od nekdaj nekako komuniciral,« pravi. »Na koncu pa vedno pridem do neke prvinske želje po ustvarjanju in subjekta, ki ga najbolj enostavno lahko ujamem v objektiv – sam ega sebe. Zdi se mi, da se s tem osvobodim pritiska, ki ga imam, ko fotografiram koga drugega – ali bo to tej osebi všeč, kako se bo počutila, ali bom sploh znal skomunicirati, kaj si želim. Na neki način je zelo osvobajajoče, če vse narediš sam. Morda se s tem otresem nekih omejitev, ki bi si jih sicer podzavestno postavljal pri ustvarjanju – te pa nikoli niso dobre, če želiš najti in nadgraditi svoj umetniški izraz.«

Poleg tega gre za resnično svoboden proces, pri katerem se ne obremenjuje, če se kaj zamaže ali strga, manjše nezgode in naključja so celo dobrodošla. »Ta proces je zelo meditativen. Nikoli ne delam na silo, vedno grem za občutkom, nekim notranjim impulzom, in se ne držim nazaj. Gre za nekakšen trans, moj najsvobodnejši in najbolj primaren umetniški izraz.« Naj se sliši kontradiktorno, toda redukcija na najosnovnejše, red in pravila, ki si jih pri tem postavlja, njegove ustvarjalnosti in domišljije ne zamejujejo, pač pa ju spodbujajo in sprožajo razmislek, kako že majhne in subtilne stvari lahko (z)gradijo močno podobo.

»Smo generacija, ki je začutila, da ima ogromno možnosti in se ji ni treba omejevati. Priložnosti pridejo, tudi če ne živiš v tujini.«

Z avtoportreti pa je naglo raslo tudi njegovo število novih sledilcev na Instagramu. »To omrežje sem že zelo zgodaj začel uporabljati kot svojo platformo, saj sem se zavedal njegove pomembnosti,« pravi. »Instagram je odlično orodje za promocijo. Pravzaprav ne vem, ali obstaja kakšen boljši način, da si kot mladi umetnik opažen.« Za njegove avtoportrete je bil Instagram algoritem, ki ustvarjalcu omogoča, da najde občinstvo po vsem svetu, že od začetka precej naklonjen. »Vsaka nova fotografija je bila zelo opažena in izpostavljena, kar je odlično, saj te na ta način lahko opazi precej ljudi iz kreativne industrije. Ogromno ljudi iz modne industrije, zlasti pripadniki mlajše generacije, prek Instagrama že iščejo nove kreativne sile.«

Čeprav se je število njegovih sledilcev sunkovito vzpenjalo – danes jih ima približno štirideset tisoč –, mu ni bilo pomembno, koliko jih je, pač pa, kdo ti ljudje so. In kmalu so se našli pravi. Prve priložnosti so prišle kar v nabiralnik z zasebnimi sporočili na Instagramu. Eno izmed njih je konec leta 2022 prišlo kar izpod rok Ludovica de Saint Sernina, mladega francoskega modnega oblikovalca, ki je v tistem obdobju ravno nastopil kot kreativni direktor priznane modne znamke Ann Demeulemeester. Za svojo prvo kolekcijo na čelu modne hiše ga je povabil v Pariz, da bi fotografiral »fittinge« za modno revijo, in mladi fotograf je iz prve roke lahko izkusil kreativni vrvež priprav na teden mode.

Medtem ko so modeli pomerjali oblačila za modno revijo, je imel nekaj minut časa, da je vsakega ujel v objektiv, nato pa na kraju samem s printerjem, skenerjem in barvicami fotografije še dodatno obdelal. Vse je nastalo zelo hitro in v ustvarjalnem zanosu navdihujočega okolja modnega zakulisja, nad katerim se je navdušil. Nedolgo za tem je obiskal še Milano. V italijanski modni prestolnici živeči mednarodno priznani stilist Emil Rebek ga je namreč povabil k sodelovanju pri modni zgodbi za ugledno publikacijo Shadowplay Magazine, kjer je Jaša Müller nastopil v dvojni vlogi modela in fotografa – pri tem pa ga je urednik revije zadnji hip presenetil z obvestilom, da bo ena izmed fotografij pristala kar na naslovnici.

Umetnost je bolj kot način sporočanja zanj neka notranja potreba, nuja po izražanju. Pomeni mu nekaj najbolj osebnega, intimnega in obenem način povezovanja z ljudmi. »Včasih znam biti precej zadržan,« pravi. »Moje ustvarjanje pa je nekaj, o čemer sem stoodstotno prepričan in pri tem samozavesten. Zanima me še precej drugih stvari, rad pišem in se ukvarjam z glasbo, a nikoli nisem imel želje, da bi to delil oziroma temu zares sledil. Pri vizualni umetnosti se nikoli nisem oziral na druga mnenja, važno je, da je všeč meni. Morda zato, ker to tako močno čutim kot nekaj najbolj sebi lastnega. In morda me skozi moje delo lahko začutijo še drugi. Takšni, ki so mi v tem podobni.«

Kot pripadnik generacije Z opaža neko suverenost, drznost in pogum, ki jo ta izkazuje. »Smo generacija, ki je začutila, da ima ogromno možnosti in se ji ni treba omejevati,« pravi. »Zagotovo ima pri tem veliko opraviti vpliv družbenih omrežij. Ta občutek, da je meja nebo, vse je mogoče, kar je resnično dobra miselnost. Priložnosti pridejo, tudi če ne živiš v tujini, uspeš lahko praktično z domačega kavča in zastonj je. Ne oziramo se zares na mnenja, ki nas omejujejo, ker sami vidimo, kaj vse je mogoče. Morda se sliši klišejsko, a treba je verjeti vase. Že od nekdaj sem imel visoke cilje, neko idejo o tem, kaj želim in kaj hočem ob svojem ustvarjanju čutiti.« Poudarja tudi pomen eksperimentiranja, preizkušanja, nenehnega učenja in nadgrajevanja. »Vedno je najtežje začeti. Včasih preveč razmišljamo, kako bomo neko stvar naredili, namesto da bi se je preprosto lotili.«