Premiki pri študentskem delu

Smo sredi poletja, ki je med drugim tudi glavna sezona za študentsko delo. Študentsko delo poleti pa ni le zabaven način za nabiranje delovnih izkušenj mladih, za številne je preživitvenega pomena. Posredovanje študentskega dela od leta 2008 obvladujejo študentski servisi v zasebni lasti, ki si od vsakega študentskega dela odrežejo kos pogače. Ministrstvo za delo pa zdaj načrtuje spremembe. V letu dni namerava usposobiti javni Zavod za zaposlovanje, da bo konkuriral zasebnim servisom pri izdajanju napotnic za študentsko delo, poostrilo pa bo tudi nadzor nad kršitvami pravic dijakov in študentov, ki delo opravljajo.

Študentsko delo v Sloveniji je pogosto socialni korektiv, nadomešča bolje organizirano in financirano štipendijsko politiko. Državne štipendije, ki so namenjene študentom z nižjimi (družinskimi) dohodki, niso dovolj visoke, da bi študent preživel samo z njimi, sploh v univerzitetnih mestih, kot je Ljubljana, kjer je cena bivanja visoka, rastejo cene nepremičnin, postelj v študentskih domovih pa ni dovolj.

Mojca Žerak iz Sindikata Mladi plus pojasnjuje, da se študentje ne morejo posvetiti izobraževanju, »če so eksistenčno odvisni od svojega dela, tudi ne morejo biti preveč izbirčni pri izbiri delodajalca. S tem se poglobijo tudi razredne razlike med študenti, študentje iz delavskih družin morajo prosti čas namenjati delu namesto študiju ali pa prostočasnim aktivnostim, ne morejo izbirati študentskih del, ki bi bila iz stroke, za katero se izobražujejo, ampak morajo imeti delo, ki jim ponuja bolj kot ne reden dohodek in podobno. Poleg tega praviloma študentje iz delavskih družin nimajo urejenega stanovanjskega problema, kar mnogim med njimi povzroča hudo stisko.«

Zasebni študentski servisi promet ustvarjajo s koncesijskimi dajatvami, ki jih dobijo od študentskega dela. Koncesijska dajatev, ki jo plača delodajalec pri študentskem delu, je 16-odstotna. Od teh 16 odstotkov gre 52,6 odstotka v štipendijski sklad, 23,7 odstotka dobi Študentska organizacija Slovenije (ŠOS), prav toliko pa tudi posredniki študentskega dela, servisi. Zasebni študentski servisi dobijo torej okoli 3,8 centa na vsak evro, ki ga delodajalci izplačajo študentom in dijakom. To pomeni, da se štipendije, ki so evidentno prenizke za vzdrževanje življenj študentov, financirajo neposredno iz dela teh taistih študentov – več vplačajo tisti, ki morajo delati – revnejši študenti, četrtina koncesijske dajatve pa gre v roke zasebnikom.

Stališče, da je to zasebno posredništvo nepotrebno, ni novo. Posrednik za študentsko delo bi lahko bila država, s tem pa bi privarčevala denar, ki gre trenutno zasebnim servisom. Pozivi k temu trajajo vse od leta 2008, ko je ŠOU v Ljubljani prodal zadnji javni študentski servis, Modri študentski servis, e-Študentskemu servisu. Za ukinitev zasebnikov sicer ni bilo nikakršne politične volje do leta 2019, ko je Levica obudila idejo o njihovi ukinitvi.

Največji študentski servis po številu uporabnikov je e-Študentski servis. Iz podatkov Ajpesa je vidno, da ga ima v lasti podjetje, ki se imenuje Agencija i, njeni lastniki pa so Tomo Pavlič, Sebastjan Česnik in Peter Šraj, vsak ima tretjinski delež. Poleg tega so ti trije podjetniki lastniki družbe e-Zavarovanja, ki je posrednik dopolnilnega in avtomobilskega zavarovanja, usmerjenega predvsem na mlade. Družbo ima trojica v lasti prek upravljavske družbe K8, ki se ukvarja s financami in informacijskimi tehnologijami. Druga dva večja servisa sta še M job in Študentski servis Maribor. E-Študentski servis je imel v letu 2023 malo več kot 11,5 milijona evrov, Študentski servis Maribor pa okoli tri milijone evrov prihodkov.

Zavod za zaposlovanje je že zdaj alternativa zasebnim servisom – a je njegov sistem treba prenoviti, saj je zamuden in zato za študente popolnoma neatraktiven.

Zasebni študentski servisi seveda ideji, da bi jih ukinili, razumljivo niso naklonjeni. Vesna Miloševič Zupančič, strokovna direktorica e-Študentskega servisa, kot prednost zasebnih servisov izpostavlja konkurenco. »Podržavljanje dejavnosti bi ukinilo konkurenco. Menimo, da konkurenca mora ostati, saj le tako mladi in delodajalci dobijo vrhunsko storitev in morajo imeti pravico izbire. Pogoj za vrhunsko storitev za uporabnika je zgolj konkurenca med ponudniki storitev.« Ob tem pa je dodala, da je njihova prednost še zalaganje zaslužkov. To pomeni, da je dijakom in študentom denar nakazan, še preden tega delodajalci nakažejo servisu, kar omogoča redna plačila. Na e-Študentskem servisu je takih več kot 90 odstotkov vseh izplačil.

Obstoj zasebnih servisov je vedno podpirala tudi Študentska organizacija Slovenije (ŠOS), ki se prav tako financira iz koncesijske dajatve. Leta 2019, ko je Levica predlagala zvišanje minimalne postavke, je ŠOS svaril pred neželenimi posledicami tega dviga. »S tem, ko se bo dvignila minimalna urna postavka, bo študentsko delo postalo že s 1. 7. 2019 dražje za 30 odstotkov. Težko ocenimo elastičnost študentskega dela, lahko pa pričakujemo, da bo obseg dela primerljivo upadel, saj delodajalcem z vidika stroškov dela ne bo več (toliko) zanimivo,« so v izjavi za javnost zapisali takrat. A seveda se to ni zgodilo.

Ukinitev ima torej veliko močnih nasprotnikov, od leta 2008 se na področju nič ni korenito spremenilo, le koncesijska dajatev je narasla z 12 na 16 odstotkov. Minister za delo iz vrst Levice Luka Mesec sicer pravi, da trenutno o ukinitvi zasebnih servisov ne razmišljajo, so pa kljub temu dejavni na tem področju. Ena izmed zadev, ki se dotika študentov, je nova strategija za odpravo prekarnosti, ki bo »vsebovala možnosti večjega priznavanja izkušenj iz študentskega dela s trgom dela, izboljšanje nadzora nad posredovanjem študentskega dela in zakonitostjo opravljanja tega dela ter formalno povezovanje študentskega dela s študijskim procesom«, pojasnjuje tiskovni predstavnik ministrstva za delo Matej Zupanc.

Imamo pa v Sloveniji še vedno javno institucijo, ki lahko že sedaj izdaja napotnice za študentsko delo – Zavod za zaposlovanje. A v praksi se praktično nihče ne odloči, da napotnico dobi na ta način, razlog za to pa je dejstvo, da je sistem neučinkovit. Proces pridobivanja napotnice na zavodu za zaposlovanje opisuje Mojca Žerak: »Študentje se morajo najprej naročiti po e-pošti, potem morajo fizično na izpostavo zavoda, kjer večina zaposlenih ne zna delati s študentskimi napotnicami, izpolnjevati morajo različne obrazce, celoten postopek se lahko zavleče tudi prek ene ure, na koncu pa dobijo vse napotnice fizično v roke in jo morajo delodajalcu dostaviti sami. Pri večini zasebnih študentskih servisov pa napotnico študent naroči ali z nekaj kliki na spletni strani ali pa z enim telefonskim klicem.« To je vidno tudi pri številu izdanih napotnic. V prejšnjih letih je zavod izdal okoli dve napotnici na leto, lani pa enajst. Preden torej razmišljamo o ukinitvi zasebnih servisov, moramo poskrbeti, da bodo javni primerljivo kakovostni, je stališče sindikata Mladi plus, trenutno zavod za zaposlovanje namreč ne ponuja kakovostne storitve.

Ravno s tem pa se trenutno ukvarja ministrstvo za delo. Minister Mesec je razkril, da načrtujejo prenovo sistema pri zavodu za zaposlovanje, da bo ta lahko tekmoval z zasebniki. »Nameravamo prenoviti sistem izdajanja napotnic pri zavodu, da bo ta bolj podoben tistim, ki ga ponujajo zasebni servisi. Usposabljamo zavod za zaposlovanje, da bo ta lahko začel izdajati študentske napotnice in bo njihova storitev primerljiva s tem, kar počnejo zasebni servisi. Znotraj tega projekta predvidevamo tudi platformo za napovedovanje kompetenc, ki jo izkazuje zavod, kar pomeni, da se bodo vse te izkušnje, ki jih študenti ob delu pridobijo, beležile kot formalno priznane izkušnje. S tem bomo izboljšali in pospešili prehajanje med študentskim delom in redno zaposlitvijo.« Napovedal je, da bi se lahko prenova zaključila že v približno letu dni.

Še en žgoč problem pri študentskem delu so kršitve pravic mladih delavcev. Mojca Žerak je pojasnila, da se nanje mladi vsako leto obračajo s podobnimi težavami. »To so predvsem neplačano uvajanje, neizplačani honorarji, delo na črno (za študenta je sicer izdana napotnica, honorarje pa prejema ’na roke’ in ne prek obračunane napotnice) in prikrita delovna razmerja (o prikritem delovnem razmerju govorimo, kadar pri nekem delu obstajajo vsi zakonsko določeni elementi delovnega razmerja, delavec pa delo opravlja prek ene izmed atipičnih oziroma prekarnih oblik dela – čeprav so izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da bi moralo biti sklenjeno redno delovno razmerje za nedoločen čas).« Inšpektorat za delo je v lanskem letu ugotovil 109 primerov kršitev 13. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki prikrita delovna razmerja prepoveduje. Ta številka sicer ne zaobjema le študentskih napotnic, temveč tudi vse druge oblike zaposlitve, ki jih ne ureja delovno, ampak civilno pravo – to je torej še delo prek avtorskih pogodb, S.P.-jev… Posebej za študentsko delo se podatki ne zbirajo.

Če začnemo loviti velike ribe namesto majhnih, bomo na trgu dela naredili bistveno več, pravi minister za delo Luka Mesec.

»Pojavljajo se tudi kršitve kot na primer izplačana nižja urna postavka, kot je bila oglaševana, diskriminacija na podlagi spola (sploh v oglasih za delo gostinci pogosto iščejo ’simpatične, mlade punce’, za delo v skladiščih pa v oglasih iščejo ’močne fante’) in pa kršitev pravice do plačanega odmora med delom,« pojasnjuje Mojca Žerak.

Inšpektorat odkrije in kaznuje le majhen odstotek vseh kršitev, ki se zgodijo, sploh pri prekarnih oblikah zaposlitve, kot je študentsko delo. Bolj ko ne vsak študent pozna vsaj kakšnega vrstnika, ki so mu bile kršene pravice pri delu prek študentske napotnice. Nekateri so pozvali, da se število inšpektorjev poveča, a to se ministru Mescu ne zdi prava rešitev. »Imamo malo več kot 100 inšpektorjev, pravnih oseb, ki jih je treba nadzorovati, pa skoraj 200.000. Tudi če bi podvojili zmogljivosti tega inšpektorata, stvar ne bi bila občutno boljša – glede na to, koliko poslovnih subjektov bi lahko nadzirali.«

Namesto tega bodo izvedli spremembo strukture inšpektorata: »Doslej so se na inšpektoratu nagrajevali tisti inšpektorji, ki so zaznali čim več prekrškov, dali čim več glob, glavne so bile številke. Spodbujalo se je torej iskanje manjših prekrškarjev, hkrati pa se je s tem odvračalo od tega, da bi se lotevali resnih in velikih problemov. Mi zdaj to postavljamo drugače. Inšpektorat bo dobil centralno enoto – zdaj imamo le območne enote –, ki bo obravnaval primere, potem ko nam bodo sindikati, civilna družba ali zaposleni posredovali sum, da so nekje velike kršitve. Centralna enota bo skupaj z območnimi opravila globinski pregled podjetja. Če začnemo loviti velike ribe namesto majhnih, bomo na trgu dela naredili bistveno več.«