Ameriški Jezus

Kaj je s temi ameriškimi atentatorji? Demokrate – Johna F. Kennedyja, Roberta Kennedyja, Martina Luthra Kinga – vedno smrtno zadenejo, republikance – Geralda Forda, Ronalda Reagana, Donalda Trumpa – pa vedno le ranijo ali zgrešijo. A ni ga čez atentat, ki spodleti. Ni boljše reklame. Ni boljšega političnega marketinga. Atentat, ki spodleti, je darilo. Če ga ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Vprašajte Trumpa.

Kaj se je zgodilo prejšnjo soboto, ste videli – stokrat, povsod, vedno znova, tisočkrat: Trump je padel in ponovno vstal. Na predvolilnem shodu v Butlerju (Pensilvanija) ga je 20-letni Thomas Matthew Crooks, sicer registrirani republikanec iz »ključne« Pensilvanije, med govorom ustrelil, toda ni ga dobro zadel. Rekli bi, da ga je zgrešil. Krogla ga je le oplazila, ali natančneje – oprasnila mu je desni uhelj. Protagonist v holivudskih B-filmih bi le zamahnil z roko: »Eh, nič hudega – le površinska rana!« A pritekla je kri. Patriotska, rambovska first blood. In to šteje. Brez krvi bi ta poskus atentata ostal na ravni tistega čevlja, ki ga je leta 2008 na tiskovni konferenci v Bagdadu v predsednika Georgea W. Busha zalučal iraški novinar Muntadar al Zaidi.

Trump je dobil priložnost, da pade in ponovno vstane – kot Jezus Kristus. In ko so tajni agenti – njegovi telesni stražarji, njegovi apostoli – skočili nadenj, ga objeli, zaščitili in skušali odvleči v blindirani kombi, je dahnil: »Čakajte, da se obujem!« Izgubil je čevlje. Atentat – strah, panika, kaos – ga je sezul. Za hip je bil res kot Jezus Kristus – bos, krvav, mučen. Križan. S stigmo.

Ni kaj, na svoje »ljudstvo« – predvsem na evangelijske kristjane, borbeno jedro svoje volilne baze – je naredil vtis. Tem bolj, ker ga je krogla za las zgrešila. »Le za dva centimetra,« so ponavljali. In ker ga je krogla le za las zgrešila (in ker se tajni agenti, Trumpovi telesni stražarji, niso zmenili za atentatorja, ki je ležal na bližnji strehi, tako da je lahko prosto meril in streljal), so oznanjali, da je posredoval Bog. V tem, da ga je krogla zgrešila, so videli dokaz, da ga je Bog zaščitil pred atentatorjevo kroglo in rešil pred smrtjo. Da bi bilo še zadnjemu idiotu jasno, kaj se je zgodilo, je tudi Trump poudaril, da je bil Bog ta, ki je »preprečil nepredstavljivo«.

V Butlerju se je zgodil čudež, ki je potrdil, da je Trump tisti, ki so ga čakali – mesija, izbranec, the One. Ta, ki je za nas krvavi pot potil. Ta, ki je za nas bičan bil. Ta, ki je za nas s trnjem kronan bil. Ta, ki je za nas težki križ nesel. Ta, ki je za nas križan bil.

Res je naredil vtis. Kri je prelil zanje – za svoje privržence, svoje fene, svoje volivce, svoje vernike. Zanje se je žrtvoval. Mučeništvo ima blazno ideološko in propagandno vrednost.

Argument, da je atentatorja sprožil demokratski poziv k ustavitvi Trumpa, je za lase privlečen, plod običajne sle po uravnoteževanju političnega prostora, češ na obeh straneh so »ekstremi«.

Fotografijo, ki jo je posnel Evan Vucci in s katero bodo Trumpa v prihodnjih dneh, tednih in mesecih – oh, in morda letih in desetletjih – oglaševali, fetišizirali in beatificirali, ste videli: Trump – obdan s tajnimi agenti – z dvignjeno pestjo – s krvjo na obrazu – s krikom »Fight!« na ustih – v ozadju pa ameriška zastava. Ta fotografija, ki malce spominja na slovito, ikonično, zrežirano fotografijo dvigovanja ameriške zastave na gori Suribači (z morbidnim pridihom onega odrezanega uhlja iz Tarantinovih Steklih psov ali Lynchevega Modrega žameta), je videti kot prizor iz druge ameriške državljanske vojne – prizor z bojišča, prizor iz odločilne bitke. Dobro premaga zlo. Pogum premaga neodločnost. Mesija odreši ljudstvo.

Ja, če te fotografije ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti. V njej lahko vidite še nekaj: popolno metaforo trenutka, ko se družba in politični sistem obračata na desno. Ali bolje rečeno: ko se družba in politični sistem skušata obrniti na desno. Čakata le še na kak spodleteli atentat – na neuspeh levice. Britanijo in Francijo je prevzela levica – če bo zatajila (»Ne pravim, da bomo že prvi dan ustvarili Raj, toda naredili bomo konec Peklu,« pravi vodja Nove ljudske fronte Jean-Luc Mélenchon), nas čaka masiven, svinčen, tektonski obrat na desno.

Tajni agenti ne bi nikoli pustili, da bi se predsednik ali nekdanji predsednik – medtem ko ga skušajo ekspresno odvleči s prizorišča poskusa atentata – ustavil, dvigoval pest, vzklikal bojna gesla in poziral kameram in fotografom (no, tajni agenti tudi nikoli ne bi pustili, da bi sredi kaosa, sredi poskusa atentata, čas zapravljal z obuvanjem čevljev), toda mnogi so ob tej fotografiji – bodisi zmagoslavno ali razočarano, potolčeno, nemočno – vzkliknili: Volitev je konec! Trump je zmagal!

Kako malo je treba – samo nekdo te mora ustreliti! Dovolj je, da te oplazi krogla. Le žrtev moraš postati. Trump je zdaj popolna žrtev: najprej so mu ukradli volilno zmago … ker ga s tem niso ustavili, so mu nabili štiri obtožnice … in ker ga tudi s tem niso ustavili, so ga skušali likvidirati – z atentatom! A Trump je neuničljiv – nič ga ne more ustaviti! Nič ga ne more ubiti! Tako to vidi njegovo »ljudstvo«, ki je s tem spodletelim atentatom dobilo še ultimativno potrditev, da je Trump neizbežen. In usojen.

Fašist s prestreljenim uhljem je še vedno fašist

Trumpovi MAGAlandski privrženci so takoj oznanili, da je bil Trump žrtev zarote, da so bili v poskus atentata vpleteni CIA, Biden, Izrael, elite, Rothschildi, Stoltenberg, globoka država ipd., da je bil atentator le patsy, le žrtveno jagnje, le »mandžurski kandidat« (z opranimi možgani), le novi Lee Harvey Oswald, da je šlo za »inside job«, revizijo atentata na Johna F. Kennedyja, niso pa oznanili, da je bilo vse skupaj zrežirano, da se je torej atentator le delal, da je mrtev, in da se je Trump le delal, da je ranjen. Ne, razvpiti konspirolog Alex Jones, ki je pred leti histerično »razkrival«, da so otroci, ki jih v šolah pobijajo množični morilci, le igralci (le delajo se, da so mrtvi, njihovi starši se delajo, da žalujejo ipd.), tokrat ni »razkril«, da so vsi le igrali in da smo videli le predstavo.

Da je vse le inscenirano, staged, je tokrat trdila druga stran. Če vprašate desnico, potem s Trumpove strani ni bilo nobene umazanije, nobene korupcije, nobenih fabrikacij, nobenih igric, nobene inscenacije. Trump je čist. Nedolžen. Vseskozi. In ker je čist in nedolžen, se mu dogajajo čudeži.

Amerike ne bo vodil ne Trump ne Biden, temveč jo bodo vodili tisti, ki ju obkrožajo – njuni svetovalci, njun najožji krog.

Čudež št. 1: proti Trumpu vložijo štiri obtožnice, na enem od procesov je spoznan za krivega (v vseh 34 točkah obtožnice), obsodijo ga zaradi spolnega napada na newyorško kolumnistko, Trump je izgubljen, tik pred tem, da ga zaprejo, ne kaže mu dobro, toda potem nepričakovano posreduje Bog – Joe Biden se začne izgubljati. Njegov pogled postaja čedalje bolj prazen, glas mu beži v neznano, njegovo mentalno zdravje – morda Alzheimer, morda Parkinson – pa tako nazaduje, da deluje čedalje bolj odsotno, neprepričljivo, zombijsko. Čedalje bolj spominja na gospoda Chancea (Peter Sellers), letargičnega, odsotnega, preprostega vrtnarja iz filma Dobrodošli, Mr. Chance. Te dni je Zelenskega zamešal za Putina, podpredsednico Kamalo Harris pa za Trumpa, a je treba njegovemu stand-upu priznati vsaj konsistentnost, saj je samega sebe zamešal za Kamalo Harris – v intervjuju za neko filadelfijsko radijsko postajo je namreč rekel, da je »ponosen na to, da je kot prva črnka služil(a) s črnskim predsednikom«. Problem nenadoma ni več Trump, temveč Biden. Demokratski veljaki in mediji ga drug za drugim pozivajo k odstopu od kandidature, kar je te dni storil celo George Clooney, pa čeravno je zanj – okej, za njegovo kampanjo – malo prej v Hollywoodu zbral skoraj 30 milijonov dolarjev (nekateri špekulirajo, da se je Bidnu s tem maščeval, ker je napičil njegovo soprogo Amal in Mednarodno kazensko sodišče, ki sta zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu napičila Netanjahuja). Biden, čedalje bolj beckettovski lik, ki je v intervjuju za televizijsko mrežo ABC povedal, da kakih posebnih nevroloških pregledov nima (»Vsak dan imam kognitivni test … ker vodim svet«), kognitivno tako očitno in naglo nazaduje, da si Trump želi, da ga demokrati ne bi zamenjali, recimo s kakim mlajšim kandidatom ali kandidatko, bodisi z michigansko guvernerko Gretchen Whitmer, kalifornijskim guvernerjem Gavinom Newsomom ali podpredsednico Kamalo Harris (ki jo je Biden menda izbral le zato, ker je bila prijateljica njegovega pokojnega sina Beauja). Če ga ne bodo zamenjali, se utegne predvolilna konvencija demokratske stranke preleviti v kaos, norišnico, polomijo – ja, v še eno »čudežno« darilo Trumpu, novemu ameriškemu mučeniku.

Čudež št. 2: javnomnenjske ankete kažejo, da ima Trump kljub vsem obtožnicam še vedno visoko podporo, toda številni prorepublikanski volivci pravijo, da ne bi volili obsojenca, kar je slaba novica za Trumpa, ki mu grozijo prav obsodbe in status obsojenca, potem pa nepričakovano posreduje Bog – vrhovno sodišče, ki ga je sam politično definiral z imenovanjem treh konservativnih sodnikov, je presodilo, da ima ameriški predsednik absolutno imuniteto pri »izvajanju temeljnih ustavnih dolžnosti«, medtem ko je »pri preostalih uradnih dejanjih upravičen vsaj do domneve o imuniteti«, kar seveda pomeni, da ga zaradi »temeljnih« in »uradnih« dejanj, ki jih je storil v funkciji predsednika, ni mogoče kazensko preganjati. Izrek sodbe v primeru, v katerem je bil že spoznan za krivega (kršitev zakonodaje o financiranju predvolilnih kampanj in ponarejanje poslovnih listin), so preložili, obtožnico v zvezi z neupravičeno hrambo strogo zaupnih dokumentov v rezidenci Mar-a-Lago (o jedrskih zmogljivostih, načrtu za napad na Iran ipd.) je sodnica, ki jo je tik pred iztekom mandata imenoval Trump, te dni »presenetljivo« zavrgla, preložili pa so tudi preostala sodna procesa proti Trumpu, tako da se do 5. novembra – do predsedniških volitev – zagotovo ne bosta začela, kar seveda pomeni, da Trump na dan volitev ne bo obsojenec. Res – čudež. Sploh pa – kako boš sodil mučeniku?

Čudež št. 3: ko bi se Trumpu še kako prilegel kak poskus atentata, se mu zgodi natanko to – poskus atentata. Kdo je zatajil? Je zatajila tajna služba? Kaj, če ni? Če ne bi zatajila, ne bi bilo čudeža. A da je zatajila – čudež!

Trumpa, ki se je v politiko pripeljal na zlatih tekočih stopnicah, ne podpira tako rekoč nobeden izmed teh, ki so ga obkrožali v prvem mandatu.

Čudež št. 4: Zahod se otepa Trumpa, vsi svarijo pred njim, povsod se bojijo njegove vrnitve v Belo hišo, toda potem se zgodi čudež – po spodletelem atentatu se vsi solidarizirajo z njim, vsi obsodijo poskus atentata, vsem se zasmili, vsi stopijo na njegovo stran. Trump je čist. Nedolžen. Čudežen. Kot da njegovi predvolilni shodi niso bili vedno toksični. Kot da niso podžigali ekstremnih čustev. In kot da ni povsem očitno, da so tudi smrtno nevarni. A vsi nenadoma sočustvujejo s Trumpom, vsi ga nenadoma normalizirajo – kot da je le eden izmed politikov. Še huje: do opraskanega Trumpa so pokazali več čustev kot do razstreljenih, razdejanih in opustošenih Palestincev v Gazi. Ne, genocidno opustošenje v Gazi jih ni niti zdaleč tako ganilo, kot jih je ganil Trumpov »razstreljeni« desni uhelj. Toda Trump z oprasnjenim uhljem je še vedno Trump. Fašist s prestreljenim uhljem je še vedno fašist.

Navdihovalec političnega nasilja št. 1

Ironično: politično nasilje nad Trumpom so tako vzhičeno obsodili, kot da ni prav Trump ta, ki je politično nasilje na novo izumil. Kot da ni prav Trump ta, ki je politično nasilje prenovil, rekanoniziral in rekalibriral. V politično orodje – in v politični koncept, politični pojem, če hočete – je prelevil sistematično laganje, teorije zarote, zastraševanje in nasilje. A nasilje je bilo itak zbirni pojem – njegovo laganje je bilo nasilno, teorije zarote, ki jih je razširjal, so bile nasilne, zastraševanje je bilo nasilno. Njegovo nasilje je bilo hipernasilje, metanasilje, meganasilje, MAGAnasilje. Spomnite se le, kako evforično je na predvolilnih shodih svoje »ljudstvo« – svoj MAGAfolk – pozival k nasilju, kako ga je recimo leta 2016 podžigal k vzklikanju: »Zaprite jo! Zaprite jo!« Ja, zaprite Hillary Clinton! Spomnite se, kako so njegovi jurišniki – Proud Boys in podobni paravojaški neofašisti, kriptofašisti in postfašisti – 6. januarja 2021 pred Kapitolom vzklikali: »Obesite Mika Pencea! Obesite Mika Pencea!« In Trump se je strinjal z njimi: Da, Mike Pence, ameriški podpredsednik (moj podpredsednik), bi si zaslužil obešenje! Svojim tekmecem, nasprotnikom in kritikom nenehno grozi. Politiko strahu in zastraševanja tako entuziastično podžiga, kot da jo je izumil. Svoje »ljudstvo« je podžigal k zavzetju Kapitola, na shodu »Rešite Ameriko«, ki so ga 6. januarja 2021 pripravili pred Kapitolom, pa mu je zabičal: »Če se ne boste borili kot vrag, ne boste več imeli domovine!« In res, njegovo »ljudstvo« je potem krenilo v boj za domovino – napadlo in zavzelo je Kapitol, prekinilo certifikacijo volilnega izida, kongresnikom pa grozilo z likvidacijo. Kongresniki so panično bežali, se skrivali – in trepetali za življenje. Tudi v Butlerju – takoj po poskusu atentata, med posredovanjem tajne službe – je pozival k fightu, ta njegov poziv pa je izgledal kot karikatura njegovega šestojanuarskega poziva k fightu. Ja, izgledal je groteskno, obsceno – kot demagog, ki se zaveda visokega emocionalnega kvocienta političnega nasilja.

Na začetku leta 2016, med prvo predvolilno kampanjo, je Trump v Iowi zmagoslavno oznanil, da bi lahko sredi newyorške Pete avenije ustrelil človeka, pa ne bi zaradi tega izgubil niti enega samega volivca. In vrhovno sodišče, ki ga je sam kadroval, je njegovi politiki nasilja in zastraševanja prikimalo – Trump je lahko v predsedniški funkciji nasilen, lahko likvidira, kogar hoče, vedno ima imuniteto.

Je kdo naredil več za normalizacijo političnega nasilja?

In ja, spomnite se, s kakšnim užitkom je napovedal, da bo na ameriško-mehiški meji zgradil zid. Ali pa s kakšnim užitkom je razlagal, da bo izgnal vse nezakonite priseljence. Ali pa s kakšnim užitkom je razglašal, da so Mehičani kriminalci, posiljevalci in morilci. Ali pa s kakšnim užitkom je napovedoval, da bo muslimanom prepovedal vstop v Ameriko. Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval invalidnemu reporterju New York Timesa. Ali pa s kakšnim užitkom je razlagal, da lahko žensko »zgrabiš za pičko«. Ali pa kako privoščljivo je zasmehoval 80-letnega moža kongresnice Nancy Pelosi, predsednice predstavniškega doma, ki mu je vlomilec/atentator s kladivom razbil glavo. Ali pa s kakšnim užitkom se je posmehoval senatorju McCainu, ker so ga vietkongovci med vietnamsko vojno ujeli in zaprli, ameriškim vojakom, ki so padli v prvi in drugi svetovni vojni, in staršem vojaka, ki je padel v Iraku. Ameriške vojake, ki so padli v vojni, razglaša za »zgube«. Ran in smrti – a tudi revščine, invalidnosti in socialne marginaliziranosti – ne prenese, saj so znak šibkosti, nemoči in inferiornosti.

Neskončno uživa v tem, da ljudem greni življenje. Da jih žali, šikanira, nadleguje, ponižuje, trola. Potem čaka na reakcijo in se je razveseli kot otrok. Nič čudnega, da toliko laže, navsezadnje, ko se zlaže, deluje kot trol – zlaže se, da bi lahko užival v ogorčenih reakcijah na svoje laži. In seveda: brezmejno uživa prav v tem, da muči in trpinči ranjene in ranljive. A zdaj, v Butlerju, se je izkazalo, da je tudi sam ranljiv – dobil je rano, zakrvavel. Toda to ni rana, znak šibkosti, nemoči in inferiornosti – to je stigma, znak veličine, superiornosti, supermoči, poklicanosti in izbranosti.

Trump, stroj za dehumanizacijo političnih nasprotnikov, netilec križarskega sovraštva, podžigalec ekstremnih emocij in navdihovalec političnega nasilja, s poskusom atentata ni dobil le priložnosti za radikalizacijo svoje volilne baze in mobilizacijo svojih donatorjev, velikih in malih, ampak tudi priložnost za evangelizacijo in tako rekoč fašistoidno sakralizacijo politike nasilja in zastraševanja. Še dobro, da ni na oblasti. Če bi bil, potem bi ta poskus atentata zagotovo zlorabil kot pretvezo za centralizacijo moči, militarizacijo družbe ter kleščenje demokracije, svoboščin in človekovih pravic. Če bi bil v Beli hiši, bi Ameriko odpeljal v svinčene čase.

Bog mu je dal eno okrog ušes

Republikanci zdaj trdijo, da so atentatorja podžgali demokrati (»retorika radikalne levice«), ki so Trumpa nenehno demonizirali, svarili pred njim, ga razglašali za fašista ter ga prikazovali kot grožnjo Ameriki, ustavi, svobodi in demokraciji. Res so svarili pred njim, res so ga prikazovali kot grožnjo Ameriki, ustavi in demokraciji – ker je natanko to: grožnja Ameriki, ustavi in demokraciji. Zdaj še bolj kot leta 2016. Če so mu odstrelili desni uhelj, še ne pomeni, da ima prav in da je treba z njim sočustvovati. Politično nasilje je srhljivo, toda Trump, ki svoje »ljudstvo« že leta prepričuje, da je politično nasilje rešitev, je v trenutku, ko je postal žrtev političnega nasilja, dvignil pest in svoje »ljudstvo« cinično pozval k fightu, boju – tako kot 6. januarja 2021. Tudi takrat je nekaj ljudi umrlo.

Argument, da je atentatorja sprožil demokratski poziv k ustavitvi Trumpa, je za lase privlečen, plod običajne sle po uravnoteževanju političnega prostora, češ na obeh straneh so »ekstremi«: ne, atentator je bil republikanec, celo registriran, na sebi je imel majico Demolition Ranch, ki jo je kupil na portalu razvpitega orožarskega youtubskega kanala, bil je miren, asocialen in brezizrazen, v šoli so ga stalno šikanirali in zasmehovali, »na hrbtu je imel tarčo« – takšni po navadi zavijejo na kakšno šolo, kjer potem pobijejo množico otrok in učiteljic. Za sabo pustijo desničarski manifest. Ali pa jih pošljejo na kako imperialno vojno v tretji svet, kjer se lahko prelevijo v povsem legalne množične morilce, analogno verzijo onih drugih ameriških množičnih morilcev in atentatorjev – dronov. Crooks ni zavil ne na šolo ne v tretji svet, temveč na Trumpov predvolilni shod. Kar pa je vendarle logično: tudi atentatov na Hitlerja niso delali tujci, temveč »njegovi« – fašisti, nacisti, nemški grofi/generali.

Poleg tega pa so prav desničarji – republikanci, »postliberalni« desničarji, nacionalisti, nativisti, natalisti ipd. – tisti, ki se neprestano utapljajo v fantazijah o političnem nasilju: kličejo »drugo državljansko vojno« in »drugo ameriško revolucijo«, napovedujejo, da bodo zasegli vse politične, socialne in kulturne institucije, utišali »kulturne marksiste«, razbili »gramscijevsko levico«, zlomili »elite prebujenja« in odpravili »liberalni totalitarizem«, grozijo z deportacijo 11 milijonov »ilegalnih« migrantov, totalno zavrnitvijo beguncev in ukinitvijo azila, saj bi vse begunce in azilante takoj – avtomatično – deportirali v Ruando, Bocvano ali Mongolijo, obenem pa sestavljajo seznam za odstrel, na katerem so tudi vsi tožilci in sodniki, ki kazensko preganjajo Trumpa.

Videli smo torej pasijon, martirij – in mirakel. In živo si predstavljamo Bidnove ljudi, ki se zdaj tolčejo po glavi, saj se prekleto dobro zavedajo, da bi lahko Bidna – za katerega demokratski kongresnik Adam Smith pravi, da ga demokrati leta 2020 niso izbrali zato, ker je bil edini, ki lahko porazi Trumpa, ampak zato, ker je bil edini, ki lahko porazi Bernieja Sandersa – rešil le čudež, a so podcenili marketinški potencial spodletelega atentata. Možgane jim verjetno prešinja vprašanje: zakaj nismo zrežirali spodletelega atentata na Bidna? To, če atentat nate spodleti, ti pomaga. Spodleteli atentat ti da težo. Afirmira te, normalizira, legitimira, humanizira. Kako naj Biden tekmuje s Trumpom, če pa ni doživel poskusa atentata? Biden je v svoji 50-letni politični karieri počel grozne stvari – glasoval je za vsako vojno, tudi iraško, prijateljeval z rasističnimi senatorji, sponzoriral rasistično zakonodajo, podpiral in financiral genocid v Gazi (»V Izraelu imam višjo podporo kot doma,« pravi, kar pove vse), zagovarjal spolne nadlegovalce, favoriziral neoliberalizem, pa čeravno se vsem že krepko gnusi, plagiral govore laburističnega voditelja Neila Kinnocka ipd., ni pa doživel poskusa atentata. Kako naj tekmuje s Trumpom, če nima mučeniške karizme?

To, kar pravijo za Hillary Clinton, velja tudi za Bidna – ni vojne, ki je ne bi ljubil. Toda zdajle ga ne bi rešila niti vojna. Pa vendar bi bilo več kot ironično, če bi Biden kot oktobrsko presenečenje lansiral vojno – recimo proti Rusiji (Ukrajina) ali Kitajski (Tajvan). Prav res – več kot ironično bi bilo, če bi morali uničiti svet, da bi ustavili Trumpa, ki je tik pred tem, da odnese Belo hišo, predstavniški dom in senat.

Svetovni politiki so do opraskanega Trumpa pokazali več čustev kot do razstreljenih, razdejanih in opustošenih Palestincev v Gazi.

Bidna muči hud kognitivni jet lag. To vidimo. Toda kralj kognitivne disonance je vendarle Trump, ki je te dni v intervjuju za desničarski New York Post rekel, da »želi združiti državo«, a ne ve, »ali je to mogoče«, ker so »ljudje zelo razdeljeni«. Le kdo jih je tako razdelil, da jih ni več mogoče združiti? Le kdo jih tako kolje in razdružuje?

A brez panike: Amerike ne bo vodil ne Trump ne Biden, temveč jo bodo vodili tisti, ki ju obkrožajo – njuni svetovalci, njun najožji krog. Američani se bodo 5. novembra spraševali: komu bolj zaupamo – Trumpu ali Bidnu, lunatičnemu avtokratu ali dementnemu demokratu? V resnici bi se morali vprašati: komu bolj zaupamo – tem, ki obkrožajo Trumpa, ali tem, ki obkrožajo Bidna? Ste kdaj videli te, ki obkrožajo Trumpa? V Evropi jim ne bi dali voditi božičnega kioska. A v resnici je še huje: Trumpa, ki se je v politiko pripeljal na zlatih tekočih stopnicah ( ja, prišel je z neba!), ne podpira tako rekoč nobeden izmed teh, ki so ga obkrožali v prvem mandatu.

Ko so evropski voditelji, tudi slovenski, izražali »pretresenost« nad tem, kar se je zgodilo na predvolilnem shodu v pensilvanskem Butlerju, in ko so ponavljali, da »v demokraciji ni prostora za nasilje v nobeni obliki«, da »v demokratičnih družbah ni prostora za politično nasilje« in da »dejanja političnega nasilja nimajo mesta v demokraciji in so nesprejemljiva«, bi morali dodati le še neko malenkost – Trumpa, žrtev političnega nasilja, ki ga ustvarja sam ( ja, v tem smislu je bil atentat res insceniran – kot Escherjeva roka, ki riše roko, ki riše roko, ki riše roko), bi morali pozvati k takojšnjemu in nepreklicnemu odstopu od kandidature.

Ni namreč nujno, da mu je v Butlerju življenje rešil Bog – bolj verjetno je, da mu je Bog dal eno okrog ušes.