26. 7. 2024 | Mladina 30 | Kultura | Portret
Dora Tomori / Glasbenica, ki je med pandemijo zaprti mladi generaciji odprla ušesa in srca
»Vsak dan se poskušam zavedati trenutkov, ki se me iskreno dotaknejo.«
© Marijo Županov
Kar nekaj najostrejših ušes slovenske kritiške scene je njen lanski prvenec Where No Heartbreak Has Gone označilo za najboljšo domačo ploščo leta. Slednja je sicer v angleščini, a ji tega ne gre zameriti, saj jezik spretno uporablja kot podaljšek svojega izražanja – ob tem pa čutnost njenih besedil priplava še višje na površje. In potem je tu še njen izraziti vokal, ki ga je Mladinin glasbeni kritik Jaša Bužinel v recenziji poimenoval »ultimativna gravitacijska sila njene glasbe«, še več, »eden vznemirljivejših glasov mlajše generacije«, ki »ga zaznamuje za ta leta nepričakovana globina«.
Glasbenico Doro Tomori bi kljub rosnim enaindvajsetim letom (rojena je leta 2003) lahko označili za staro kantavtorsko dušo, saj pri pisanju tekstov premore zrelost, kakršno pogrešamo pri marsikaterem starejšem in precej bolj uveljavljenem glasbenem ustvarjalcu. Vsebinsko se naslanja na naravo ter njeno povezanost s človekom ali, kot pravi sama, na »njeno veličino proti naši mali frustrirani čustveni sferi«. Žanrsko jo lahko uvrstimo nekje med indie rock in bedroom pop, slogovno pa se zgleduje po artistkah oziroma artistih, kot so Anna B. Savage, Pheobe Bridgers, Adrienne Lenker in Blanco White, ki jih občuduje zaradi njihove sposobnosti opisa široke palete občutkov in podrobnosti vsakdana. Sicer pa je njen izraz posledica vseh liričnih izdelkov, ki jih je doslej interpretirala. »Vse pusti svoj vtis,« pravi.
Odraščala je v Ljubljani, natančneje, v Šentvidu, in se z glasbo pobližje spoznavala že kot prvošolka, ko se je začela učiti igranja na violino. Zdržala je eno šolsko leto in se kasneje, kot četrtošolka, preizkusila še na klavirju, vendar ji tak način podajanja znanja ni ustrezal. Za klavir jo je nekaj let kasneje navdušil šele učitelj na zasebni glasbeni šoli in človek, ki mu danes pravi mentor – Tomaž Okroglič Rous, širši javnosti najbolj poznan kot dolgoletni klaviaturist zasedbe Siddharta.
Kako pa so začele nastajati njene avtorske pesmi? »Vsak dan se poskušam zavedati trenutkov, ki se me iskreno dotaknejo,« pravi. »Pesmi ponavadi pišem ob klavirju, ki je moj primarni inštrument, zadnjih nekaj let pa večinoma ob kitari, ki je pravzaprav teoretično ne razumem. A to mi ustreza, saj se lahko osvobodim obremenjevanja oziroma omejevanja z razmišljanjem – in ob ustvarjanju zgolj čutim.« Šele kasneje pride na vrsto razmišljanje o aranžmaju, ki pa se prav tako sestavi precej intuitivno.
Njene najbolj prepoznavne pesmi, kot so Mosquito Bite, 10 pm in New Religion, pravzaprav govorijo o osamljenosti in izoliranosti, ki ju je doživela v času pandemije oziroma v času z njo povezanih zaprtij. Pa ne le ona – generacija mladih je bila v tistem času ena bolj prizadetih skupin ljudi, saj je bila v ključnih letih odraščanja, na prelomu iz najstniških let v odraslost, potisnjena v obremenjujočo osamo. Morda je tudi zaradi te izkušnje njena glasba tako zrela. Morda se tudi zato z njo lahko poistovetijo mnogi poslušalci, precej starejši od nje.
»Pesmi ponavadi pišem ob klavirju, ki je moj primarni inštrument, zadnjih nekaj let pa večinoma ob kitari, ki je pravzaprav teoretično ne razumem. A to mi ustreza, saj se lahko osvobodim obremenjevanja oziroma omejevanja z razmišljanjem – in ob ustvarjanju zgolj čutim.«
Dora Tomori
Že približno leto dni živi v Amsterdamu, kjer študira glasbo. Za zdaj je, čeprav sodeluje s tamkajšnjimi glasbeniki in s študenti iz drugih držav, še bolj ali manj »zaprta« med štiri stene konservatorija in nizozemske glasbene scene pobližje še ni doživela, jo pa ta izkušnja po vsej verjetnosti čaka prihodnje leto, ko načrtuje prve nastope na nizozemskih tleh. Ti so se že doslej zdeli le vprašanje časa, vendarle je glasba danes nadnacionalna, tudi možnosti za mednarodni uspeh so s spletom postale realnejše kot kdaj prej, saj za to, da dosežeš občinstvo, ne potrebuješ več velike ekipe.
Najprej, že konec avgusta, pa se ponovno odpravlja v glasbeni studio in jeseni sledi izid dvojnega singla in kasneje še ene skladbe. Nove izdaje pripravlja s preverjeno ekipo. Njeni večni spremljevalci na koncertih in v studiu ostajajo Luka Petrovčič na bobnih, Vane Skubic na basu in Timotej Poznič, ki jo že leta spremlja na kitari. Ključni pri njenem ustvarjalnem procesu pa ostaja njen dolgoletni učitelj, prijatelj in producent Tomaž Okroglič Rous. »Res jih cenim, in z veseljem ustvarjam z njimi,« pravi in dodaja, da je vsak od njih pomembno prispeval k njenemu zvoku, saj je vanj »vpleten karakter vsakega posameznika«.
Njene nove glasbene stvaritve, ki jim bomo lahko prisluhnili že kmalu, nastajajo v prehodnem ustvarjalnem obdobju med dobro sprejetim prvencem in njenim naslednjim dolgometražnim albumom, pred katerim so pričakovanja, razumljivo, visoka. Na odgovor, kakšno smer bo na njem izbrala in ali nas bo presenetila z novo zvočno kuliso ali pa bo zgolj nadgradila svojo obstoječo, bomo morali še počakati. Za zdaj nam je zaupala le, da bo na plošči procesirala občutke ob selitvi v drugo državo, stran od otroštva in bližje odgovornostim tako imenovanega odraslega sveta. Ta se z izkušnjami in leti povečuje, sama pa ob tem vse bolj ugotavlja, »kako težko ga je dojeti, pa tudi sebe v njem«.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.