Los Campesinos!: All Hell

+ + + +

Če ste v zadnjih letih prvega desetletja tega tisočletja in v prvih letih drugega srčne rane celili ob takratnem indie valu, ste težko spregledali vplivni kolektiv iz Cardiffa, ki je precej zaznamoval takratno dogajanje, čeprav ga mainstream ni zaznal. Septet Los Campesinos! je bil tipičen »kolidž bend«, toda drugače od kolegov z druge strani Atlantskega oceana so njegovi člani hipsterstvo tiste ere dojemali po svoje. Bolj intelektualno, literarno navdahnjeno, s političnim nabojem. Bend se je profiliral z enkratno vizijo emo indie rock/pop punk muzike, ki jo je serviral v živahnih in poskočnih, včasih tudi boleče čustvenih komadih, prepletenih s hudomušnostjo, samoironijo, nogometno trivio, gejmerskimi referencami, pikro socialistično propagando, nadrealističnimi prebliski, standup komedijantskimi inserti, romantičnimi težnjami in mazohističnimi ljubezenskimi ponižanji. Lucidni, empatični in gostobesedni verzi Garetha Davida Paiseyja (enega boljših tekstopiscev svoje generacije!) so zlezli pod kožo tisočerim poslušalcem. Valižani so iznašli recept, kako s pikolovsko natančnostjo popisati in osmisliti zmedo začetka odraslosti, ne da bi zapadli v sentimentalno patetiko ali egocentrično samopomilovanje, značilno za širšo emo sceno.

Bend, ki je zdaj na pragu štiridesetih let, se po sedmih letih in eni vmesni kratki plošči vrača s sedmim dolgometražcem, ki žanje pohvale na vseh koncih. Že zdaj kaže, da bo to ena od indie plat leta. Po eni strani zato, ker daje vtis, da gre za artefakt, zamrznjen v času nekje pred desetletjem. Zveni namreč vsaj tako prepričljivo kot njegove najvplivnejše plošče à la We Are Beautiful, We Are Doomed (2008), Romance is Boring (2010) in Hello Sadness (2011). Pri številnih bendih, ki zapadejo v preverjene recepture, se utegnejo feni odzvati negativno. Pri tem pa se zdi, da je z novo ploščo, ki prihaja po dolgem odmoru, zadel v polno, saj mu je uspelo ohraniti čisto esenco tega, kar je vedno bil – brihten emo band. Kdo bi si mislil! Ljudje, ki so bili nekoč mladi »emoti«, so odrasli, njihov weltschmerz pa še kar ni izginil. Album All Hell dokazuje, da je emo več kot le mladostniška faza. Je način interpretiranja in občutenja sveta, zaznamovan z izkušnjo zgodnjega življenja na internetu (doba MSN, MySpacea, Tumblrja, Netloga in glasbenih blogov), melanholijo po analogni preteklosti in afiniteto do romantičnega subjekta, ki svet filtrira skozi srčni prekat.

Ključna razlika je v tem, da so člani benda Los Campesinos!, enega redkih imen z vrhunca indie ere, ki se mu je uspelo preobraziti v »odrasel bend«, (post)študentsko življenje zamenjali za zgodnja srednja leta, kjer se je znašla tudi večina njihovih fenov. Emo muzika za odrasle milenijce s (pre)visokimi najemninami in utemeljenimi strahovi pred svetovno ekološko kataklizmo.