Pomagajmo vladi trošiti denar za obrambo

Vojaške vetrnice – 60 milijonov

Vojna v Ukrajini je pokazala, kako pomembna je pri obrambi države energetska infrastruktura in kako pomembno je hkrati, da je vojaška infrastruktura razvejena. Kar 150 milijonov evrov bo obrambno ministrstvo v prihodnje namenilo zgolj za protizračno zaščito nove jedrske elektrarne. Veliko ceneje in varneje, če bi izbruhnili vojaški spopadi, bi bilo, če bi bila energetska infrastruktura razvejena in decentralizirana.

Pri izrabi sončne energije dosegamo v Sloveniji lepe uspehe. Nameščenih imamo že 50 tisoč sončnih elektrarn nazivne moči 1,1 MW, hkrati pa imamo v državi le tri vetrnice. Zadnji osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta predvideva, da naj bi Slovenija do leta 2030 iz vetrnih elektrarn pridobila okoli 350 GWh električne energije, do leta 2050 pa več kot 1000 GWh; to pomeni, da bi moralo pri nas do leta 2030 stati 180 vetrnih elektrarn.

Kako doseči ta cilj? Tuji investitorji so se doslej izkazali za nesprejemljive, a morda so rešitev vojaške vetrnice. Naložbe v vojaške vetrnice so obrambni izdatki, takšne vetrnice stojijo že ob številnih vojaških oporiščih. V ameriškem vojaškem oporišču Cape Cod v zvezni državi Massachusetts so z namenom, da bi povečali energetsko neodvisnost tega oporišča, doslej zgradili tri vetrne elektrarne z močjo 4,5 MW, v prihodnosti pa jih nameravajo postaviti še 17. Če bi Slovenska vojska na svojih zemljiščih ali v njihovi bližini, recimo na Počku, postavila 20 velikih vetrnih turbin, bi nas to stalo 60 milijonov evrov ali polovico zneska, ki ga bomo plačali za raketno obrambo nove jedrske elektrarne s sistemom IRIS.

Vojaška stanovanja – 100 milijonov

Ministrstvo za obrambo ima v upravljanju več kot 800 stanovanj. Pred leti bi ta stanovanja lahko preneslo na republiški stanovanjski sklad, a je temu nasprotovalo, saj lahko tako vojaška stanovanja svojim zaposlenim in vojakom ponudi še posebej poceni. Več kot 500 vojaških stanovanj sedaj uporabljajo pripadniki Slovenske vojske, 60 jih uporabljajo uslužbenci ministrstva za obrambo, v približno 160 stanovanjih pa bivajo upokojenci Slovenske vojske. Približno 10 odstotkov stanovanj je nezasedenih, največ zaradi predvidene obnove, deloma pa stanovanja v lasti obrambnega ministrstva uporabljajo tudi zaposleni v drugih državnih organih.

Po podatkih izpred dveh let ima obrambno ministrstvo v Ljubljani v lasti več kot 300 stanovanj, katerih povprečna velikost je 55 kvadratnih metrov, zanje pa najemniki plačujejo povprečno 157 evrov najemnine. Glede na to, da najemnina znaša 2,9 evra za kvadratni meter, na trgu pa je v Ljubljani te dni mogoče dobiti najemna stanovanja po približno 20 evrov za kvadratni meter, bi moralo biti povpraševanje po vojaških stanovanjih veliko. Če bi obrambno ministrstvo v gradnjo stanovanj do leta 2030 vložilo vsaj 100 milijonov evrov, bi s tem pridobilo okoli 1000 stanovanj, kar bi bila zelo modra naložba, ki bi je bili vsi zaposleni, tudi v širši državni upravi, nedvomno veseli.

Vojaška napetost – 50 milijonov evrov

Na 246 kilometrov dolgi železniški povezavi med Koprom in Hodošem, ki je za zavezništvo ena od strateško pomembnih transportnih poti, so električne lokomotive še vedno priključene na zastarelo enosmerno električno omrežje. Enosmerno električno omrežje so celo druge republike v nekdanji Jugoslaviji začele opuščati že v šestdesetih letih in ga nadomeščati z izmenično napetostjo. Ta je zanesljivejša, zanjo ni potrebnih toliko transformatorjev, izkorišča jo lahko več lokomotiv hkrati, zaradi izmenične napetosti je na mostovih manj korozije zaradi tako imenovanih blodečih tokov, predvsem pa izmenična napetost omogoča rekuperacijo: del energije, ki bi se sicer izgubila kot toplota pri zaviranju, se lahko vrne v omrežje. Izkušnje iz Avstrije kažejo, da lahko lokomotive povrnejo v omrežje do 30 odstotkov prejete električne energije. Pri drugem tiru bi bil morda izkoristek še večji. Zakaj je Slovenija ena redkih držav, ki vztrajajo pri enosmernem sistemu napetosti, ostaja uganka. Po nekaterih teorijah zato, da bi imeli recimo ruski vlaki pri napadu na Jugoslavijo težave pri vstopu iz avstrijske smeri.

V Sloveniji imamo 1207 kilometrov železniških prog in 607 kilometrov glavnih prog, ki so vse elektrificirane, a po žicah elektroni še vedno tečejo v eno smer. Druge države so to tehnologijo že opustile. Na Hrvaškem so recimo leta 2012 opravili zamenjavo napetosti na 229 kilometrov dolgi progi Zagreb– Reka. Zamenjava sistema napajanja je stala približno 40 milijonov evrov. Na vprašanje, ali Slovenija prav tako načrtuje zamenjavo sistema napetosti, so z ministrstva za infrastrukturo odgovorili, da je letos vendarle predvidena ponovna objava javnega naročila za izdelavo strokovnih podlag za odločitev o zamenjavi sistema napetosti. Rok za izdelavo strokovnih podlag je 300 dni od dodelitve dela. Skratka, vlada ima še vsaj leto časa, da ta projekt klasificira za obrambnega in zato kupi 15 raket zemlja–zrak manj.

Vojaški drugi tir – 354 milijonov evrov

Drugi tir železniške proge Koper–Divača, ki bo končan leta 2026, je dejansko en sam tir. Kot je ta mesec pojasnila ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, bo Slovenija po letu 2026 začela graditi še en tir na progi drugega tira, tako imenovani »dodatni tir«, ki naj bi predvidoma stal 354 milijonov evrov. Toda dodatni tir drugega tira bo zgrajen na progi med Koprom in Hodošem, ki jo Nato pripoznava kot strateški logistični koridor, v katerem mora naša država zavezniškim vojskam zagotavljati povezljivost. Zaradi tega so tudi vse naložbe v ta koridor lahko priznane kot obrambne.

Več držav je del svojih obrambnih izdatkov namenilo za posodobitev in nadgradnjo železniških povezav, Nemčija in Nizozemska recimo pravkar obrambna sredstva namenjata za prenovo mostov in gradnjo logističnih centrov na njuni železniški povezavi. Poleg financiranja dodatnega tira bi obrambni izdatki na tem koridorju gotovo lahko zajemali še gradnjo dodatnega tira na progi Murska Sobota–Hodoš, z obrambno-strateškega vidika pa bi bila poleg tega brez dvoma pomembna še gradnja železniške proge do letališča Brnik.

Vojaški stadion dr. Janeza Drnovška – 20 milijonov evrov

V Evropi obstajajo vojaški športni kompleksi in stadioni, ki jih uporablja tudi civilno prebivalstvo. Pomemben primer je Nemčija, kjer ima več vojaških objektov športne objekte, dostopne civilistom. K njim sodijo fitnes centri, bazeni in športna igrišča, ki so na voljo lokalnemu prebivalstvu, kadar se ne uporabljajo za vojaško usposabljanje ali prireditve. V ameriških vojaških oporiščih v Grafenwöhrju in Vilsecku so denimo fitnes centri in bazeni namenjeni tudi civilni rabi, v vojaškem oporišču Ramstein so športna igrišča in bazeni ravno tako namenjeni civilni rabi. V Ljubljani, za Bežigradom, kjer primanjkuje zelenih ali rekreativnih površin, imamo že desetletja propadajoči Plečnikov stadion. Lastnik Joc Pečečnik ga je lani državi ponudil v odkup za 18 milijonov evrov. Če bi ga v smislu investicije v obrambo v upravljanje prevzela Slovenska vojska, bi jo to stalo 16 raket zemlja–zrak iz sistema IRIS-T.

Vojaška bolnišnica dr. Janeza Drnovška – 305 milijonov evrov

Investicijske potrebe v slovenskem zdravstvu so ogromne. Po eni od analiz ministrstva za zdravje iz leta 2021 bi morali v zdravstveno infrastrukturo do leta 2031 vložiti več kot dve milijardi evrov. Večina tega denarja bi morala biti namenjena za obnovo bolnišnic, ki že delujejo, a tudi za gradnjo novih, recimo dveh negovalnih bolnišnic ali gorenjske regijske bolnišnice. Glede na analizo primernih lokacij bi gorenjska regijska bolnišnica lahko stala bodisi v Kranju, kjer ima Slovenska vojska že eno od večjih vojašnic, bodisi v Radovljici, zgradili bi jo lahko v šestih letih, vrednost gradnje pa je ocenjena na 305 milijonov evrov. V številnih državah članicah Nata obstajajo vojaške bolnišnice, ki storitve zagotavljajo vojaškemu osebju, a tudi drugim prebivalcem. Slovenska vojska ima svojo zdravstveno enoto, nima pa bolnišnice in s tem možnosti širšega razvoja te enote. Bi lahko tudi v Sloveniji denar za obrambo vlagali v gradnjo bolnišnic?

Z obrambnega ministrstva odgovarjajo, da bo za uresničevanje ključnih ciljev civilne obrambe in izpolnjevanje mednarodnih obveznosti na obrambnem področju Republika Slovenija v prihodnje razvijala infrastrukturo, blago in storitve, torej civilne zmogljivosti, ki podpirajo delovanje obrambnega sistema in zavezniških sil. Pri tem bodo investicije, kjer njihova narava to omogoča, imele dvojni učinek in bodo namenjene vojaški in civilni rabi: »Eno izmed takih področij je tudi vojaška medicina, v kateri so na voljo vojaški kadrovski viri, bi pa bilo za njihovo delovanje treba zagotoviti ustrezne prostorske zmogljivosti. Rešitev prepoznavamo na primer v vzpostavitvi namenske bolnišnice, ki bi podpirala delovanje obrambnega sistema in zavezniških sil, hkrati pa bi delovala kot podporna zmogljivost javnemu zdravstvu. V njenih prostorih bi delovala vojaška zdravstvena enota, ki bi določene zdravstvene storitve lahko izvajala tudi za civilno prebivalstvo.«

Vojaške kmetije in vojaške čebele – 5 milijonov evrov

Prehranska samozadostnost je za nacionalno varnost ključnega pomena, Slovenija pa je ena od prehransko manj samozadostnih držav. Uvažati mora žito, predvsem pa je slabo samooskrbna pri zelenjavi in sadju. Številne Natove članice v del svojih vojaških stroškov vključujejo vlaganje v prehransko samozadostnost in kmetijske naložbe. Ameriška vojska financira recimo več projektov, s katerimi izboljšuje prehransko samozadostnost vojaških oporišč. Nekatere vojašnice imajo denimo celo lastne vrtove in kmetije, kjer pridelujejo svežo hrano za vojaško osebje. Kanadske oborožene sile na oddaljenih območjih Kanade uporabljajo lokalne kmetijske vire in vzpostavljajo lastne pridelovalne površine za zagotavljanje hrane vojaškemu osebju. Britanska vojska prav tako podpira kmetijske projekte znotraj vojaških objektov, kot so skupnostni vrtovi. V britanskem vojaškem oporišču Lakenheath imajo na območju vojašnice celo čebelnjake. Leta 2011 je Slovenija 20. maj, rojstni dan pionirja sodobnega čebelarstva Antona Janše, razglasila za svetovni dan čebel, kasneje ga je priznala tudi Organizacija združenih narodov (OZN). Slovenija ima bogato čebelarsko tradicijo in tudi domačo čebeljo sorto, kranjsko sivko. Prav bi bilo, da bi Slovenska vojska podpirala takšne projekte, recimo namesto nakupa enega osemkolesnega vozila.