Zgodovinska žalost

Pred dnevi je ljubljanski živalski vrt »ZOO Ljubljana« sporočil, da je v sodelovanju s še nekaj drugimi tujimi vrtovi v naravo »vrnil« kak ducat alpskih kozorogov, od katerih jih je bilo pet vzrejenih v ljubljanskem živalskem vrtu. Dogodek so poimenovali »zgodovinska vrnitev živali v naravo«, kar naj bi nakazovalo, da je šlo za zelo pomemben dogodek. Dejansko pa sicer na prvi pogled plemenito dejanje razkriva vso bedo obstoja ljubljanskega in v bistvu živalskih vrtov nasploh.

»Ena izmed najpomembnejših nalog sodobnih živalskih vrtov je ohranjanje zdrave in genetsko dovolj pestre populacije posameznih ogroženih živalskih vrst, da lahko v primeru potreb za vračanje živali v naravo to v okviru naravovarstvenih projektov tudi izvedemo,« so zapisali v sporočilu za javnost. Življenje pogosto eksotičnih vrst živali, ki se prisilno plodijo in zadržujejo v kletkah, ima torej smisel? Divje živali niso odvzete iz narave ali vzrejene v ujetništvu in prisiljene živeti v trpljenju zgolj z namenom razkazovanja javnosti?

Na upravo ljubljanskega živalskega vrta smo se obrnili s prošnjo za podatke, katere živali ter kdaj in kam so izpustili v naravo v zadnjih desetih letih. »Kot kaže, gre za nesporazum, saj smo v sporočilu za javnost poudarili, da gre za prvi izpust, ki je zaradi tega za nas zgodovinskega pomena,« pojasnjujejo. Ponovimo. Izpust petih kozorogov v naravo je bil torej zgodovinski zato, ker je šlo za prvi izpust živali v naravo iz ljubljanskega živalskega vrta v vseh 75 letih obstoja.

Domnevno s plemenito nalogo ohranjanja populacij za potrebe izpusta v naravo se kupujejo, vzrejajo in v kletkah zadržujejo desettisoči živali, da se jih v tri četrt stoletja v naravo izpusti pet? Resno? Zgodovinski izpust kozorogov v naravo torej ne dokazuje upravičenosti ravnanja z divjimi živalmi, kot smo mu priča v živalskih vrtovih. Kaže prav nasprotno. In sicer, da so vse te živali – razen kake, ki je dejansko rešenec in ne more več v divjino – torej prikrajšane za normalno življenje brez kakršnegakoli »višjega cilja«.

Neupoštevaje žuželke v ljubljanskem živalskem vrtu ta čas živi okrog 500 živali, pripadnic 119 vrst. Pa tudi če bi vsako leto v naravo izpustili pet živali, to ne bi upravičevalo nepotrebnega zadrževanja velike večine drugih divjih živali. Ali kot se je nedavno v intervjuju za Mladino vprašala naravovarstvenica Nevenka Rojšek Lukić: »Še ob koncu petdesetih let 20. stoletja je v Bruslju ’obratoval’ zadnji ’človeški vrt’, kjer so razstavljali negroidne, eksotične afriške prebivalce. Ob koncu 19. stoletja je bila Evropa preplavljena s takimi ’človeškimi vrtovi’. Bi jih danes obiskali?«

Prvim petim živalim, izpuščenim iz ljubljanskega živalskega vrta, na pot je nekaj prijaznih besed namenil tudi predsednik strokovnega sveta ZOO Ljubljana dr. Hubert Potočnik. »Dragocene izkušnje, pridobljene pri izpustu kozorogov v Visokih Turah, bodo tako lahko pomagale tudi kozorogom v slovenskem alpskem svetu,« pravi Potočnik, po poklicu predavatelj na ljubljanski biotehniški fakulteti, v prostem času pa lovec in tudi član različnih organov Lovske zveze Slovenije. Ponovimo še to. Predsednik strokovnega sveta živalskega vrta je lovec.