TV komentar / Novomašnik

Evropska katoliška cerkev je ena izmed tistih organizacij, ki je v zadnjih desetletjih izgubila družbeni položaj in moč – predvsem zato, ker so razvoj in svobodomiselnost ter znanost opravili svoje, težko pa je tudi ljudi prepričati v vero in predvsem moč organizacije, ki ima na svojih plečih toliko tuzemskih grehov, od seksualnih deliktov do nereflektiranega odnosa do bogastva in denarja. Slovenski cerkvi je spodrsnilo predvsem pri slednjem.

A to ni vse, kar se je zgodilo cerkvi. Trg jo je najbolj udaril po glavi. V zadnjih desetletjih je namreč dobila tudi veliko konkurence na področju duhovnosti in zadovoljevanja dušnih potreb. Ponudba na tem področju je še vedno velika, na tem področju pa delujejo vsakovrstni guruji, ki znajo dobro zadeti človeške potrebe po duhovnosti in poduhovljenosti – za veliko manj truda in odrekanja namreč ponujajo neprimerno boljše zadovoljitve dušne lakote. Konkurenca je velika, cerkev pa danes ni več tako seksi oziroma mogočna (strašna?), kot je bila nekdaj, sodobni guruji so pogosto privlačnejši in tudi zgodbe lažje prilagajajo današnjemu času kot cerkev, ki se ponaša le s starimi prigodami. A nekaj je dejstvo: ljudje te potrebe imajo, iščejo duhovnost tako ali drugače, temu so pripravljeni nameniti tudi veliko denarja in časa.

A kaj je največji problem cerkve? Da konkurenca ne posega samo na trg povpraševalcev po duhovnosti, ampak tudi na trg gurujev samih. Ja, trg deluje. Število novomašnikov, torej novih duhovnikov, iz leta v leto upada, pa še izbor ni več tako jagoden, kot je bil včasih. Včasih je bila kateheza zanimiv poklic za številne ambiciozne mladeniče – danes pa le za redke. Ko se torej pojavi tak malo zvezdniški novomašnik, tak, ki lahko zleze ljudem pod kožo, je to danes za cerkev velik dogodek. Novinar Jože Možina nam je prejšnjo nedeljo v goste v nedeljski Intervju na TV Slovenija pripeljal očitno zvezdo leta 2024 v cerkvenih krogih, novomašnika Mela Kovica iz Kostanjevice na Krasu, ki je imel pred kratkim novo mašo v mirenski župniji. Dober izbor, je treba priznati cerkvi. Malo se šali, ni tako resnobno obremenjen, njegov oče da je šunka vernik, torej eden tistih, ki gre k maši le takrat, ko se ob prazniku znajde šunka na mizi, mamina družina pa da se je pečala s partijo, a da nič ne de, se zgodi tudi v boljših familijah. A ko govori o veri in cerkvi, Kovic ponuja ravno tisto pravo zmes dobrote in topline, ki jo iskalci duhovne hrane danes tako iščejo – to manjka v današnjem svetu, nikar se ne sprenevedajmo, eni to najdejo na rejvu, drugi pa v miru cerkvene ladje. Do grehov cerkve je Kovic trd, ne zavrača podnebnih sprememb, pri odnosu do seksa in spola pa seveda žal dogmatski in brezvezen. No, morda vseh svojih barv tudi zaradi mladosti še ne more pokazati. Vseeno smo namreč upali, da bo Kovic bolj svež, bolj radikalen – ker takšne duhovnike je slovenska cerkev že imela. A morda je odpiranje cerkve novim idejam rezervirano bolj za frančiškane.

Možina je seveda preveč starokopiten in ideološko težaški, da bi lahko naredil res dober pogovor. Pa tudi o sodobni evropski cerkvi ve malo oziroma nič. Verjetno bi ga junija v Nemčiji ali Belgiji zadela kap, ko bi na pročeljih cerkva v mesecu ponosa videl viseti LGBT-zastave.