Childish Gambino: Bando Stone & the New World

+ + +

Donald Glover s petim albumom končuje zgodbo svojega rapovskega alter ega, s katerim je z roko v roki s prvimi konkretnimi igralskimi koraki izpeljal zgodnje in ključne preboje v zabavnoindustrijski kompleks. Ja, Glover je multitasker – je raper, igralec, scenarist, komik, režiser, producent, ki je leta 2019 na podelitvi nagrad grammy za komad This Is America pobral kipce v vseh kategorijah, v katerih je bil nominiran, in ki je zasnoval zunajserijsko popularno serijo Atlanta, ki je prišla na zaslone naših prenosnikov leta 2016. Potem je igral v filmih Spider Man in Vojna zvezd, si zamislil novo miniserijo Swarm ...

V raperski (in vedno bolj pevski) vlogi je imel kar nekaj prebliskov, prepričljiv, sklenjen, osredotočen dolgometražec pa je sestavil le redko. Po navadi je hotel preveč – zamisli je bilo ogromno in vse so morale biti vključene. Childish Gambino je bil vedno nekakšen kameleon, ki se je rad preizkusil v različnih kategorijah rapanja in petja, predvsem pa je vse to izvajal čez podlage, ki so segale od trdega ortodoksnega trapa do mehkega novega soula, distorziranega funk rocka, indie popa ... Početje, ki je pogosto mejilo na nekakšno zapakirano demonstracijo »Gambino ima talent«, ki pa jo je Glover vedno nekako presegel z vložki – ali domiselnega humorja ali lucidnih enovrstičnic ali preprosto izjemnih posnetkov.

Bando Stone & the New World seveda ni navaden album. Je tudi glasba za prihajajoči istoimenski Gloverjev film. Tako je samodejno hkrati njegovo prvo promocijsko orodje, njegova prva napoved. Nastavek filma je značilno prismojen: Glover je Bando Stone, pevec, ki vpade v postapokaliptični svet, potem pa naleti na žensko in njenega otroka. Skupaj se nato borijo proti praživalim in čudnemu fenomenu, ki briše kose sveta. Muzika je temu primerna – je slogovna mineštra čistega maksimalizma. Sodelujočih glasbenikov in producentov je skoraj neskončno veliko – od Jorje Smith do dolgoletnega glasbenega sopotnika Ludwiga Göranssona (ki je pred kratkim prejel oskarja za glasbo za film Oppenheimer).

Tu so pompozno nasičeni filmični klimaksi godalne sekcije, tu je trapovska tresavica, tu so vložki nadležnega indie popa, tu je čisto pravi rock, tu je nebroj autotunovskega zavijanja, megalomanskih refrenov ... Spomni se glasbenega trika ali domislice, Childish Gambino jo dostavi! Iznajdljivost in obvladanje pa bolj živcirata, kot impresionirata. Album je torej še ena natlačenka: citatov iz prihajajočega filma, prepoznavnih semplov (tudi skupine Prodigy!), teatralnega pretiravanja, pretirano satiričnih poudarkov, nenadnih slogovnih preskokov in prevalov, neskončnih spremljevalnih vokalov ...

Pet albumov za pasom, a Childish Gambino še zmeraj tiči v maničnosti baročnega nametavanja.