Romi goljufajo, Nataša Pirc Musar pa optimizira?

Kadar Romi ravnajo racionalno, se temu reče, da izkoriščajo socialno državo. Ko tako ravnajo premožni, pa jim isti ljudje ploskajo, češ kako iznajdljivo in modro davčno optimizirajo svoje finance.

Pred dnevi je NSi vložila sveženj zakonskih sprememb, s katerimi želi med drugim »omejiti zlorabe instituta pomoči za brezposelne«. V bistvu gre za ponovno vložitev že na prvi pogled diskriminatornega svežnja zakonskih sprememb, ki ga je pred časom predlagalo 11 županj in županov občin iz jugovzhodne Slovenije, namenjen pa je izključno discipliniranju točno določene manjšine – romske. Sramotna pobuda, ki se ji je sedanja vlada domnevno odrekla, očitno dobiva nov zagon na najvišji politični ravni. Zdaj prihaja neposredno iz parlamentarne stranke. Pred časom je ob obisku romskega naselja o tem naklonjeno govorila celo predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je dejala, da »če ne gre s korenčkom, je treba tudi malo palice«, saj menda Romi »zelo dobro poznajo svoje pravice, svoje dolžnosti pa malo manj«. O čem sploh govorimo? In zakaj gre za hinavski odnos in dvojna merila?

Prejšnji teden je Dolenjski list objavil reportažo iz dveh romskih naselij, Dobruške vasi v občini Škocjan in Kerinovega Grma v občini Krško. Josip Hudorovac, ki živi v slednjem, razmišlja takole: »Ampak povej mi, kaj bom pa delal, če ne dobim službe za stalno? Če bom delal tri mesece, bom izgubil socialno pomoč. Ne izplača se. Bi pa šel delat za stalno, če bi dobil kaj več kot to, kar dobim zdaj.« Družina živi od približno 1000 evrov socialne pomoči in otroških dodatkov na mesec. Tako se skozi življenje prebija velika večina družin v Kerinovem Grmu in tudi v vseh drugih romskih naseljih v jugovzhodni Sloveniji. V povprečju imajo Romi zelo slabe zaposlitvene možnosti. Če drugega ne, je njihova izobrazbena struktura porazna, večina jih nima končane niti osnovne šole, kaj šele, da bi bili izobraženi za kak poklic. Na trgu dela so povsem na dnu. Skoraj nihče jih noče ne za stalno zaposliti ne spodobno plačati. Tako je od nekdaj in tako je še danes, saj država v dobrih treh desetletjih od osamosvojitve na tem področju ni storila nič.

Ko si samostojni podjetniki (ali pa odvetniki) izplačujejo minimalno plačo, je to njihova pravica. Ko Romi prejemajo socialno pomoč, gre za zlorabo instituta pomoči za čas brezposelnosti.

Ljudje v takšnem položaju, Romi ali ne, »izračunajo«, kaj se jim bolj splača. Na kakšen način pridobijo kar največ oziroma je njihovo življenje čim bolj stabilno. To počnemo vsi, kolikor nam to sistem omogoča. In marsikomu sistem to omogoča še veliko bolj kot ljudem na socialnem dnu. Vzemimo samo najbolj izpostavljene primere številnih samostojnih podjetnikov ali pa tako imenovanih dvoživk v zdravstvu in javnem sektorju nasploh in podobno. Ali pa najpremožnejše, ki podjetje pogosto ustanovijo v tujini ali ga tja pozneje preselijo, če se jim to bolj splača, in tudi premoženje hranijo v kateri od davčnih oaz. Kako zaslužiti čim več, kako državi plačati čim manj v obliki davkov in prispevkov in hkrati od nje dobiti čim več v obliki subvencij in nepovratnih sredstev, je prav posebna znanost. Celo posebna finančna panoga. Tisti z višjimi dohodki si namreč lahko privoščijo svetovalna podjetja, ki se ukvarjajo prav s tem. »Davčna optimizacija« se reče temu. To – torej »izračunala«, kaj se ji najbolj splača, in potem temu primerno ravnala – je navsezadnje donedavnega, ko je bila še odvetnica, počela tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar. Izplačevala si je nižjo plačo, kot bi si jo lahko, tako plačevala nižje prispevke v državno blagajno, na koncu leta pa si je izplačala presežek v obliki dividend »med 80 in 120 tisoč evrov letno«, kot je povedala v predvolilnem intervjuju za Pop TV.

Zakaj je narobe, če kaj takšnega in z neprimerno manjšim zneskom stori romska družina, ki je poleg tega v to prisiljena, saj živi na socialnem dnu, na robu preživetja? In zakaj so na drugi strani za enako ravnanje nekateri deležni celo pohval, slave in nagrad? Recimo poslovneži, lastniki podjetij ali samostojni podjetniki in drugi? In to čeprav tega večinoma ne počno iz nuje, pač pa v želji po večjem zaslužku oziroma dobičku in poleg tega v veliko večjem obsegu kot ljudje na socialnem dnu? Kaj od tega je bolj hoja po robu zakona? Kaj do države bolj pošteno in kaj manj? Kaj za družbo kot celoto bolj škodljivo in kaj manj? Kdo zares predobro pozna svoje pravice in preslabo svoje dolžnosti do družbe? Navsezadnje, kdo bi si bolj zaslužil nekaj manj korenčka in nekaj več palice?