Lun Sevnik / Režiser in scenarist, ki v nežnosti vidi subverzivnost

Čeprav je lani končal magistrski študij igrane režije na sloviti filmski akademiji FAMU v Pragi, njegovo delo že ves čas odmeva tudi na domačih tleh. Poleg tujih nagrad je namreč v prvem letniku za svoj zaključni kratki film Voyage Voyage (2018) na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljši študijski film, za kratki film Hra (Igra, 2019), ki je zaokrožil drugi letnik študija, pa vesno za najboljši študijski film in nagrado Štigličev pogled, ki jo Društvo slovenskih režiserjev podeljuje za izjemno režijo. Za zadnji kratki film Morje med nama (2024), ki šele začenja festivalsko pot, je konec maja prejel nagrado Žarka Lužnika, ki jo organizacija Aipa podeljuje za izjemno študijsko avdiovizualno delo.

Lun Sevnik (rojen leta 1992), ki trenutno s scenaristom Atilo Urbančičem piše scenarij za celovečerni prvenec, kljub tem lovorikam na trenutke še vedno nekoliko podvomi o filmskem ustvarjanju. »Verjetno je to povezano z dejstvom, da je film zvrst umetnosti, ki veliko stane, a kljub temu le redkim zagotavlja eksistenčno izpolnitev.« Filmi so bili zanj vedno del prostega časa, nekaj, kar si je moral zaslužiti. Po študiju češkega jezika in književnosti ter filozofije na filozofski fakulteti v Ljubljani je opravil sprejemne izpite na praški filmski akademiji, kjer ga je med drugim pritegnilo dejstvo, da so tam študirali jugoslovanski »črnovalovci«.

Po ogledu enega izmed filmov provokativnega danskega režiserja Larsa von Trierja med študijem je presenečen opazoval odzive občinstva. »Zdelo se mi je fascinantno, kako lahko komu z umetniškim medijem uspe tako šokirati ljudi,« pravi Sevnik. »Odprlo mi je oči, kakšno moč pravzaprav ima film, in rekel sem si, da nekaj takega želim poskusiti tudi sam.« Z močnim, suverenim in neposrednim avtorskim jezikom je nato posnel kratka filma Voyage Voyage, ki se osredotoča na begunsko problematiko, ter Igra, ki se ukvarja z mladostniškimi samomori. A od nasilja, ki je ena od rdečih niti njegovih kratkometražcev, se želi distancirati.

»Utrujen sem od te nasilne komunikacije, šokantnosti in manipulacije v pripovedi, zato si želim ustvariti nekaj bolj subtilnega in nežnega. Tudi sam se kdaj želim v kinodvorani smejati, želim, da me nekaj pogladi. Še vedno hočem jokati, a tudi jok ima nešteto različnih nians; ni treba, da te povsem potolče. Zdi se mi, da je nežnost lahko subverzivna.« Predvsem se mu zdi, da se filmski ustvarjalec nikoli ne sme nehati igrati. »Mislim, da je treba vseskozi ohranjati pristno zvedavost in igrivost ter tudi znotraj težkih in osebnih tem poiskati žarke humorja in nežnosti.«

Kratka filma Igra in Morje med nama sta postavljena v svet mladostnikov, ki je zanj izredno plodovito filmsko okolje. »Zanima me ta moment simbolne iniciacije v svet odraslih, ki se zgodi, ko te kdo ali kaj prvič zares razočara in razbije tvojo idealizirano predstavo o svetu. Ta prelomnica mi je z vsebinskega vidika izredno fascinantna in dopušča veliko kreative, saj se s tem razočaranjem in deziluzijo na lik nalagajo nove plasti globine in kompleksnosti.«

Sprva je verjel, da mora delati filme, ki govorijo o družbeno obče pomembnih tematikah, ob koncu študija pa je spoznal, da so največ vredni prav njegov lastni glas, osebno videnje in interpretacija sveta. To je bila zanj prelomna ugotovitev, ki je zaznamovala tudi zasnovo njegovega prvega celovečernega filma, s katero sta z Atilo Urbančičem prepričala komisijo Slovenskega filmskega centra na javnem razpisu za razvoj scenarija. Tega trenutno razvijata še v okviru Torino ScriptLaba, priznanega programa za razvoj celovečernih scenarijev, kjer je bil njun projekt, ki ga bo produciral Rok Biček (Cvinger film), izbran kot eden od 16 med več kot 600 prijavljenimi projekti z vsega sveta.

Najbolj uživa, ko piše. Ker je v tem procesu najbližje temu, da je svoboden, saj je, vsaj do neke mere, osvobojen nuje po praktičnosti in pragmatičnosti in lahko pusti prosto pot svoji ustvarjalni sili. »Kljub temu da je proces ustvarjanja filma izredno dolgotrajen ter izčrpavajoč in je nenehno treba iskati kompromise, obstajajo trenutki, ki so mi kot droga,« pravi. »To je takrat, ko se mi v glavi porodi nova ideja, za katero slutim, da ima potencial, da postane nekaj velikega. Zame je občutek podoben, kot če bi bil zaljubljen. Nenehno gneteš, tuhtaš, oblikuješ misli v glavi, ne razmišljaš o ničemer drugem. Mislim, da zaradi tega sploh ustvarjam.

« Kaj pa ga navdihuje? »Zaradi celovečernega filma, ki ga piševa z Urbančičem, trenutno brskam po svojih otroških spominih. Ti so polni sramu, sanj in skrbi, vezanih na družbeni sloj, v katerem sem odraščal. Ne vem, o čem bi pripovedoval, če bi imel bogate starše, ki bi poslušali klasično glasbo in brali Mladino. Najbrž o ljubezni.