Karpo Godina / Subverzivni humanist

Slovenska kinoteka se je z retrospektivno razstavo poklonila Karpu Godini, enemu največjih filmskih ustvarjalcev našega prostora, ki je lani praznoval osemdeset let

Karpo Godina je svojevrsten unikum slovenskega filmskega, pa tudi širšega ustvarjalnega prostora. Direktor fotografije in snemalec, režiser, scenarist, montažer in pedagog, vsestranski filmski erudit ter ljubitelj in podpornik sedme umetnosti, ki je lani dopolnil osemdeset let, se že dolga desetletja s posebno posvečenostjo predaja filmu. Z nepozabnimi in kultnimi kratkometražnimi in celovečernimi filmi je scela zaznamoval in obogatil slovensko, jugoslovansko in svetovno filmsko prizorišče, kot profesionalni režiser kratkih filmov in kot direktor fotografije pa se v zgodovino zapisal tudi kot eno ključnih imen tako imenovanega jugoslovanskega črnega vala. Eden naših največkrat nagrajenih filmskih ustvarjalcev je med drugim prejel Prešernovo, Badjurovo, Štigličevo in Župančičevo nagrado za življenjsko delo, poleg tega je edini slovenski avtor z retrospektivo filmov v slovitem newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMa.

Slovenska kinoteka se je velikemu cineastu poklonila z razstavo Karpo Godina – filmski imaginarij, na ogled je še vse do 22. decembra, ob tej priložnosti pa so izdali tudi prvo slovensko izvirno monografijo, posvečeno njegovemu opusu. Rdeča nit razstave, ki nas popelje skozi avtorjev bogat in razvejen opus, je formalna determinanta, ki je postala nekakšen sinonim za »karpovski« avtorski filmski jezik – estetika živih slik oziroma tableaux vivants, statičnih, do potankosti vizualno dovršenih kadrov, ki pa so bili veliko več kot zgolj to – Karpu Godini je s to filmsko pisavo v banalnosti vsakdana vselej uspelo zaobjeti tisto presežno. Oziroma kot sta zapisala kustosa razstave Matevž Jerman in Kristina Ravnikar: »Kot umetnik je vselej estetsko dovršen, subverziven, a neciničen, kot humanist je duhovit in dosledno radoveden, kot obrtnik je mojster in kot človek vselej zavezan raziskovanju in občudovanju sveta, ki ga obdaja.«

Umetniško ustvarjanje mu je bilo pravzaprav položeno v zibelko. Rojen je bil sredi vojne, leta 1943, ko je bil njegov oče Viktor Ačimović, filmski snemalec, režiser, novinar in pisatelj, v partizanih. Med drugim je bil tudi mojster fotografije. »Moj oče je imel ogromno fotoaparatov in pri mojih šestih letih mi je prvega poklonil, tako da sem v otroštvu že praktično spal z njim pod blazino,« se spominja Karpo Godina. »Na sprožilec sem pritiskal, kjerkoli sem lahko, oče pa je fotografije razvijal in sem že skoraj nemudoma lahko videl rezultate.« Pri tem pa ni zanemarljiv tudi vpliv njegovega dedka Lazarja po očetovi, makedonski veji družine, amaterskega fotografa, ki je v balkanskih vojnah fotografiral vojake na velike steklene plošče. Te množične skupinske podobe so na Karpu Godini pustile močan in trajajoč odtis.

Prejel je Prešernovo, Badjurovo, Štigličevo in Župančičevo nagrado za življenjsko delo. Je tudi edini slovenski avtor, ki je imel retrospektivo filmov v slovitem newyorškem muzeju sodobne umetnosti MoMa.

Umetnosti je bila zapisana tudi druga stran družine – njegova mama Milena Godina, priznana slovenska gledališka igralka, je bila dolga leta zaposlena v SNG Maribor, njena sestra Marija Orthaber pa je bila kiparka in keramičarka. »Njeno delo v keramiki je bilo sijajno in je na neki način precej vplivalo na moje statične kompozicije v filmih. Ko človek to enkrat vidi, skoraj ne more verjeti,« pravi Karpo Godina. Odraščal je torej ob gledališkem odru, s fotoaparatom v rokah ter vsrkajoč tudi druge veje umetnosti, zato ni čudno, da je na to pot stopil tudi sam.

Poleg umetnosti, ki je segala v vse pore družinskega drevesa, pa lahko med svojimi predniki potegne še eno vzporednico, ki je močno zaznamovala njegovo doživljanje sveta in posledično tudi ustvarjanje. »Svoje prednike bi lahko opisal kot družino umetnikov, ki je bila vseskozi v nekakšni opoziciji,« pravi Karpo Godina. Očetova, makedonska linija je bila namreč revolucionarna že pred stoletji, oče Viktor Ačimović, partizan, je bil po vojni zaradi povezav z ruskimi in zavezniškimi obveščevalnimi službami poslan v zapor in obsojen na štiri leta samice. Njegov ded po materini strani je iz Trsta pred fašizmom pribežal v Maribor, kjer se je pridružil Maistrovim borcem in pomagal osvoboditi Maribor, nato se mu je pridružila še preostala družina. Kasneje je bila iz gledališča izgnana in zaprta tudi njegova mati, igralka Milena Godina.

Skratka, dolga tradicija revolucionarjev in upornikov, nesprijaznjenih z obstoječo družbeno stvarnostjo in političnim ozračjem, ki so tako po materini kot tudi po očetovi liniji dala skozi »vse najhujše. Oče je bil deset let po zaporih, mama je bila v zaporu, stric je bil v zaporu. Ko sva s sestro ostala brez matere, brez očeta, sem seveda razmišljal, zakaj in kako je prišlo do tega. Bil sem mlad, te reči so pustile sledi. In potem poskušaš nekaj pač povedati s filmi.«

Prvo filmsko kamero, osemmilimetrsko Yashico, ki je na ogled tudi na razstavi v Slovenski kinoteki, mu je kupila prav mati. Leta 1962 je namreč iz Maribora prišel v Ljubljano, kjer se je, takrat že uveljavljen fotograf, na akademiji želel vpisati na študij filmske fotografije. Ker pa filmski oddelek takrat še ni obstajal, se je vpisal na gledališko in radijsko režijo. »V letniku pa nas je bilo nekaj entuziastov, ki smo vsi hoteli postati filmarji – triperesna deteljica Jure Pervanje, Mario Uršič in jaz,« pravi. V drugem letniku študija je želja po izražanju v filmskem mediju v mladih ustvarjalcih vse bolj utripala, kar je omenil svoji materi, igralki v mariborskem gledališču. Zadolžila se je in v Avstriji nabavila »osmičko«, s katero je trojica začela svojo filmsko kariero. »Na neki način je bila naša prva mentorica in mecenka,« se z naklonjenostjo spominja filmar. Tako so na osemmilimetrski trak snemali amaterske filme, ker pa je bil takrat v Jugoslaviji pogoj za sodelovanje na festivalih amaterskega filma ta, da si član kino kluba, so ustanovili še svoj lastni kino klub in ga poimenovali Odsev.

Karpo Godina je že s svojimi prvimi filmskimi poskusi opozoril nase in s svojevrstnim filmskim izrazom pustil svoj pečat na živahnem prizorišču jugoslovanskega amaterskega in alternativnega filma. »Počutil sem se osvobojenega, ker je bila ta kamerica tako luštna in majhna. Osvobojen sem bil vseh ustaljenih zakonitosti filmskega jezika,« je dejal v intervjuju v obrazstavni monografiji. »Nekaj sem ga sicer že poznal, predvsem pa sem ga sproti izumljal na novo. Enostavno sem si rekel: ta kamerica je kot pero, z njo lahko pišem. Profesionalne 35-mm kamere so bile takrat ogromne, z njimi si se težko premikal, mene pa je pritegnilo ravno to, da je bila moja kamerica tako gibljiva in da sem lahko z njo praktično nemudoma zapisal vse, kar sem si zamislil.« V filmih, kot so Divjad (1965), Pes (1965) z mladim Radkom Poličem - Racem v glavni vlogi ter A. P. (Anno Passato) (1966), je raziskoval in preizkušal meje zmogljivosti »pisanja« z osemmilimetrsko kamero. V veliki meri eksperimentalni in avantgardni filmi (čeprav jih takrat sam ni tako imenoval), ki so prekipevali od gibanja, dinamike in pristne energije, so začeli pobirati festivalske nagrade in pritegnili pozornost starejših filmarjev ter mu počasi odprli vrata v svet profesionalne jugoslovanske produkcije.

Radikalen prelom na njegovi ustvarjalni poti predstavlja zeitgeistovski kratkometražec Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk iz leta 1970. Odločil se ga je namreč posneti zgolj z uporabo statične kamere. Z nekaj člani gledališke skupine Pupilija Ferkeverk, sestavljene povečini iz slovenskih avantgardnih pesnikov in umetnikov, ki so pod vodstvom mladega Dušana Jovanovića uprizarjali subverzivne, politično angažirane predstave, ki so brisale meje s performansom, je odpotoval na Sečoveljske soline. Od kod ideja za nenavaden, a posrečen in markanten naslov kultnega filma? »Te predstave sem gledal tudi sam in potem rekel Dušanu, da bi iz tega mogoče na svoj način napravil en filmček. Usedla sva se v znameniti lokal Vitez in na jedilniku našla jed: gratinirani možgani. Takrat sem se prvič srečal s to jedjo. Gledala sva, kaj je zdaj to, in rekel sem, madona, to so torej možgani, ki so gratinirani, zraven dodajmo še Pupilijo Ferkeverk, pa bo sijajno.«

Leta 1972 je dobil prepoved režiranja filmov v katerikoli jugoslovanski republiki, zato je moral na svoj prvi celovečerni film Splav meduze čakati kar deset let.

S finančnimi sredstvi, ki mu jih je namenil tedanji svobodomiselni direktor novosadske produkcijske hiše Neoplanta film Svetozar Udovički, je torej z Manco Čermelj, Ivom Svetino, Milanom Jesihom, Matjažem Kocbekom, Tomažem Kraljem ter Bardom lucundusom (Leobardom Oblakom) pred kamero na Sečoveljskih solinah ustvaril ikonično kratkometražno delo, ki je napovedalo vstop v novo avtorsko obdobje. Estetika živih slik, iz katerih kljub statičnosti kadrov vejejo neverjetna dinamika, igrivost in življenjska sila, je v naslednjih letih postala njegov zaščitni znak in sinonim za režiserjev avtorski jezik.

V letih za tem je posnel nekatere izmed najbolj kultnih jugoslovanskih kratkih filmov, kjer je estetiko statičnih, likovno dovršenih kadrov in skrbno zasnovanih kompozicij nadgradil s konceptualno izbrušenostjo, subtilno subverzivnostjo in, pogosto, iskrivo duhovitostjo, ki izkazujejo avtorjevo kritično motrenje takratne družbenopolitične realnosti. Takšen je na primer kratkometražec Zdravi ljudje za razvedrilo (1971), ki je navdušil še velikega jugoslovanskega cineasta Dušana Makavejeva, ki je nekoč izjavil: »Ljudje, ne dajmo se! Karpo je kot pesnik/tehnik/čarovnik začaral, da srebrni nitrat postane pameten in nam šepeče, kako lepo in dragoceno je življenje. Dragi Karpo, ko sem videl Zdrave ljudi za razvedrilo, sem postal politično ozaveščen in vem, v kateri državi živim – Ves svet je naš!« Karpo Godina je namreč ob obisku Vojvodine opazil zanimiv fenomen precej nenavadno in eklektično obarvanih fasad, pri tem pa spoznal, da različne barve hiš označujejo različne narodnosti in v tem prepoznal simboliko Jugoslavije v malem. Za duhovit glasbeni komentar in zvočno razlago posnetega materiala sta poskrbela brata Vranešević, novosadska glasbenika, ki sta po tem sodelovanju glasbeno opremila še vrsto drugih filmov Karpa Godine. »Ta film je povsod zmagoval in takoj obveljal za kultnega, dokler ni bil leta 1972 prepovedan. V časopisu Politika se je takrat pojavil velik naslov, ki se je glasil približno takole: Karpo Godina je v prekrasno zapakiran film skril najbolj subverzivno idejo – podvomil je v obstojnost bratstva in enotnosti našega naroda,« se v intervjuju spominja filmski ustvarjalec.

Težave pa je imel tudi zaradi kratkega filma O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami (1972), posnetim za jugoslovansko vojsko, kjer je pod pretvezo propagandnega filma za vojaško filmsko hišo Zastava film posnel pacifistično protivojno satiro o nesmiselnosti in absurdu militarizma in omejevanju svobode, kar ga je pripeljalo celo na vojaško sodišče, kjer so tako negativ kot pozitiv filma ukazali razsekati s sekiro. Kar pa se k sreči ni zgodilo, pred leti so namreč na arhivu Zastava filma našli odlično ohranjeno kopijo tega lucidnega, subverzivnega in duhovitega kratkometražnega bisera, ki si ga danes lahko ogledamo v restavrirani obliki.

Ključno je tudi njegovo dolgoletno sodelovanje in prijateljevanje z znamenitim režiserjem Želimirjem Žilnikom in scenaristom Brankom Vučićevićem. Z njima je, v vlogi direktorja fotografije, posnel celovečerni film Zgodnja dela (1969), radikalno in kontroverzno delo, ki je Jugoslaviji prineslo prvega in edinega zlatega medveda na Berlinalu. Kot snemalec in direktor fotografije je sodeloval še s številnimi drugimi legendarnimi imeni jugoslovanske kinematografije, z režiserjem Batom Čengićem je posnel filma Vloga moje družine v svetovni revoluciji (1971) ter Slike iz življenja udarnika (1972), pri katerem je na režiserjevo željo uporabil svojo značilno tehniko snemanja s statično kamero.

A progresivne, drzne, družbenokritične, lucidne in radikalne, pa tudi duhovite jugoslovanske filme je takratna oblast pejorativno označila z imenom črni val, očitali so jim namreč, da se ukvarjajo samo s temnimi platmi človeške izkušnje in prikazujejo popačeno sliko jugoslovanskega socializma. Ti filmi so z intelektualno in drzno kritičnostjo zavračali idealizirano podobo družbe in režima in na neki način napovedovali razpad Jugoslavije, zato jih je oblast »odrezala« in večina avtorjev se je bila v iskanju dela prisiljena odpraviti čez meje.

Karpo Godina je leta 1972 dobil prepoved režiranja filmov v katerikoli jugoslovanski republiki, zato je moral na svoj prvi celovečerni film Splav meduze (1980), slovensko-srbsko koprodukcijo, ki jo podpisuje kot režiser, direktor fotografije, snemalec in montažer, čakati kar deset let. A tudi takrat ni ostal brez dela. »Ko sem dobil desetletno prepoved režiranja, sem bil k sreči že dober snemalec in sem lahko kot direktor fotografije spoznal vse te velike jugoslovanske režiserje, s katerimi smo nato praktično vseskozi sodelovali do moje penzije. Tisti, ki smo še živi, se še vedno radi srečujemo in vedno je to eno sijajno druženje.«

Splavu meduze je desetletje kasneje sledil polfikcijski celovečerec Umetni raj, zadnji jugoslovanski film, prikazan na filmskem festivalu v Cannesu, posnet po scenariju Branka Vučićevića in posvečen usodnemu prijateljstvu med pionirjem slovenskega filma, dr. Karolom Grossmannom, ter nemško-ameriškim režiserjem Fritzem Langom. Leta 1982 je posnel še celovečerni film Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, tragikomično pripoved o odnosih med umetnostjo, politiko in vsakdanjim življenjem v utesnjenih in represivnih povojnih časih, ki je nedavno dobil sveže restavrirano kopijo. S trojico omenjenih, danes kultnih celovečercev je ostal zavezan dialogu z družbo, razpet med poetičnim in političnim, z njimi pa je kot režiser sodeloval tudi v uradnih programih skoraj vseh vidnejših svetovnih filmskih festivalov, kot so festival v Cannesu, Berlinu, Londonu, Los Angelesu, Montrealu, Torontu in številnih drugih.

Filmar, ki je posnel tudi vrsto ikoničnih oglasnih videospotov, med drugim nepozabni turistično-promocijski oglas Gostje prihajajo, nastal v okviru kampanje Slovenija, moja dežela, se je večkrat spomnil materinega nasveta, naj si izbira sodelavce, ki bodo pametnejši od njega in ga bodo nadgrajevali, namesto da on uči njih. »Nekako sem se vedno skoraj instinktivno držal tega principa in imel na svoji ustvarjalni poti nekaj resnično sijajnih sodelavcev. Res je neprecenljivo, ko lahko z nekom izpopolnjuješ in nadgrajuješ svoje zamisli,« pravi Karpo Godina. »Imel sem tudi srečo, da sem sodelavce lahko izbiral. V nekem obdobju sem bil precej iskan direktor fotografije, ponujali so mi po deset projektov na leto in sem lahko izbiral režiserje, s katerimi sem si želel sodelovati, kar je izredno dragoceno. Praktično niti v en projekt nisem šel, ne da bi stoodstotno stal za njim.« Njegovo neusahljivo ljubezen in popolno predanost filmski umetnosti je v utemeljitvi odlično povzela žirija, ki mu je leta 2018 podelila Štigličevo nagrado za življenjsko delo. »Karpo je bil, je in bo povsod, kjer je film: v Kinoteki, na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, na Liffu v Cankarjevem domu, na filmskih festivalih po Evropi, na premierah debitantov in na retrospektivah starejših kolegov; vselej je tam, kjer je slovenski film,« je med drugim zapisala. »Enostavno je film na neki način moje življenje,« razloži Karpo Godina, ki v hramih sedme umetnosti vselej rad srečuje filmske ustvarjalce in ljubitelje filma vseh generacij. »Nekaj je ogled filma na velikem platnu, drugo pa svojevrsten čar, ki ga prinese skupinsko dihanje in čudenje v kinodvorani, srečevanja z avtorji in pogovori o filmu, ki se lahko zavlečejo v neskončnost.«

Njegova družbenopolitični angažma ter kritično motrenje okolice in vladajočih garnitur ga spremljata še danes. V času karantene je kulturno uredništvo TV Slovenija prosilo Društvo slovenskih režiserjev, naj režiserji in režiserke posnamejo enominutne filme, ki bi bili predvajani kot zadnji prispevek v rubriki Kultura po Odmevih. Karpo Godina se je v enominutniku Grafiti 2020-2012 sprehodil mimo portretnih grafitov znamenitih osebnosti na Hrvaškem, podobe pa dopolnil z grafiti iz Ljubljane, na katerih upodobljena oseba spominja na nekakšen spoj nekdanjega premierja Janeza Janše in Adolfa Hitlerja. Njegovega filma niso nikoli predvajali, po neuradnih informacijah zaradi provokativne vsebine.

»Sramota,« je vzklikal novembra 2020, ko je skupaj z drugimi protestniki iz kulturnega sektorja stal pred sedežem ministrstva za kulturo in nagovarjal tedanjega ministra Vaska Simonitija. Bil je aktiven udeleženec petkovih kolesarskih protestov proti Janševi strahovladi, ki jo je z budnim in vselej radovednim očesom spremljal tudi skozi objektiv svoje kamere. Iz posnetega gradiva je želel ustvariti dokumentarni film 10.000 biciklov, a je strokovna komisija Slovenskega filmskega centra pred dvema letoma projekt zavrnila. Morda v njem res niso prepoznali dovolj avtorskega in izvirnega potenciala, morda pa je šlo za cenzuro in obračunavanje na politični ravni. Tudi to so ovire, ki pronicljivega ustvarjalca spremljajo že praktično vso ustvarjalno pot. A se nikoli ne da.

V času razstave bo v Slovenski kinoteki na ogled tudi retrospektivni program filmov Karpa Godine, septembra pa se bo v Galeriji Fotografija odprla še razstava Karpo Godina: Ko je šla svoboda čez rob, posvečena avtorjevemu udejstvovanju v svetu oglaševanja. Namig: poleg sveže izdane monografije, bogate z izbranim slikovnim materialom, faktografskimi podatki ter članki, eseji in drugimi besedili o ustvarjalni sili Karpa Godine, si je vredno ogledati tudi instalacijo z avtorjevimi kratkimi filmi Divjad, Pes, A. P. (Anno Passato), Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo, O ljubezenskih veščinah ter fragmenti iz serije Okvir za nekaj poz. Kratkometražna dela se namreč predvajajo na treh platnih, ki uokvirjajo gledalčev pogled, s tem pa omogočajo posebej imenitno potopitveno izkušnjo v avtorjev izjemni ustvarjalni opus.

Izbrana filmografija:

CELOVEČERNI FILMI

- Splav Meduze, 1980
- Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, 1982
- Umetni raj, 1990
- Zgodba gospoda P. F., 2002

KRATKI FILMI

- Fobija, 1965
 - Divjad, 1965
- Pes, 1966
- A. P. (Anno Passato), 1966
- Piknik v nedeljo, 1968
- Sonce, vsesplošno sonce, 1968
- Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, 1970
- Imam eno hišo, 1971
- Zdravi ljudje za razvedrilo, 1971
 - O ljubezenskih veščinah, 1972
- Pogrešam Sonio Henie, 1972
- Abesinija, 1999

Razstava:
Karpo Godina – filmski imaginarij
Kje: Razstavni prostori Slovenske kinoteke, Miklošičeva cesta 28, Ljubljana
Kdaj: do 22. decembra 2024 (odprto od torka do nedelje od 14. do 21. ure)